Jedro

Ker tožniku ni bila dana možnost, da bi domnevo nelojalnosti izpodbijal v upravnem postopku in ker v tožbi ni jasno navedel, zakaj jo izpodbija, bi ga moralo upravno sodišče pozvati, naj navede dejstva in predloži dokaze, s katerimi jo izpodbija in jih nato presoditi na glavni obravnavi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 949/98-8 z dne 27.10.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 22.4.1988, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 26.6.1996. Z njo je ugotovljeno, da tožnik R.O., roj. 29.11.1927 v G., Avstrija, ni državljan Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da ni sporno, da tožnik ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) ni bival na območju bivše Jugoslavije, ker je bil od leta 1945 dalje v tujini. Na podlagi dopisa arhiva Ministrstva za notranje zadeve z dne 11.4.1994 in dopisa Muzeja narodne osvoboditve v M. z dne 31.3.1994 sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve organa prve stopnje, da je bila tožnikova mati I.E.O. oseba nemške narodnosti, saj je bila od decembra 1939 članica nemške organizacije Kulturbund in vpisana v članski knjigi Štajerske domovinske zveze, kjer je ob sprejemu dobila rdečo izkaznico in s tem stalno nemško državljanstvo. Tožena stranka je pravilno ugotovila nemško narodnost tožnika na podlagi ugotovitve, da je sam postal član Štajerske domovinske zveze v okrožju M. mesto, Krajevna skupina M. II, dne 1.10.1944 (dopis Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 31.3.1994). Tožena stranka je sprejela dejansko ugotovitev o nemški narodnosti predvsem na podlagi ugotovitve o njegovem članstvu v Štajerski domovinski zvezi in ne le ugotovitve, da je po smrti svojega očeta v letu 1927, kot mladoleten, po narodnostni pripadnosti sledil svoji materi, ki je bila nemške narodnosti. Zato na odločitev ne more vplivati tožbena trditev, da naj bi tožena stranka ne mogla dokazati, da se je tožnik pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti, ker je bil leta 1944 rekrutiran v nemško vojsko in se je leta 1945 nahajal v angleškem ujetništvu. Prav tako na odločitev ne more vplivati tožbena trditev o okoliščinah, zaradi katerih naj se tožnik po vojni ne bi mogel vrniti v takratno povojno Jugoslavijo, ker je pravno relevantno dejstvo, da je tožnik na dan 4.12.1948 živel v tujini in to že od leta 1945. V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe sodišča prve stopnje glede retroaktivne uporabe določb 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ so neutemeljene. Načelo zakonitosti je osnovno civilizacijsko načelo, ki je postalo sestavni del temeljnih standardov človeške civilizacije in kulture in je tako tudi ena izmed temeljnih določb Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah iz leta 1948 kakor tudi Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

Zakonodajalec lahko le izjemoma sprejema zakone s povratno veljavo, vendar mora v zakonu povratno veljavo izrecno določiti. Tako je jasno, da je stališče prvega sodišča napačno. Glede nemške narodnosti tožnika, je napačno stališče sodišča, da je tožnik v svoji narodnostni pripadnosti sledil svoji materi, ki naj bi bila nemške narodnosti, zaradi članstva v Štajerski domovinski zvezi in organizaciji Kulturbund. Sodišče je nekritično sledilo zaključku tožene stranke, da je tožnik v tem enostavno sledil svoji materi. Vsekakor je tožena stranka kot tudi sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo tretjega kumulativnega pogoja - (ne)lojalnega ravnanja tožnika. Tožnik je že v tožbi opozoril sodišče, da mu med postopkom pred upravnim organom ni bila dana niti možnost, da svojo lojalnost dokaže. Jasno pa je, da mu tega niti ni potrebno dokazovati, saj se kot mladoleten nikakor ni mogel pregrešiti zoper interese narodov in narodnosti Jugoslavije.

Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97 z dne 25.4.1997) ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po njegovi presoji vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž/45), v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi tudi presodilo, da glede na takratne povojne razmere in izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž/45, ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva, je zato treba po presoji ustavnega sodišča tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi navedene zakonske določbe, priznati njeno pravno veljavo. Glede na navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, tožnik v tem pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora nepravilne retroaktivne uporabe te zakonske določbe.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da ni pravilno ugotovljen pogoj nemške narodnosti, ker sodišče ni navedlo zakaj šteje, da je tožnik kot mladoleten sledil narodnostni pripadnosti svoje matere in ne očeta. Na podlagi dopisa Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 31.3.1994, da je tožnik postal član Štajerske domovinske zveze v okrožju M. mesto, Krajevna skupina M. II, dne 1.10.1944 in navedenih razlogov v izpodbijani sodbi, glede pomena in značaja Štajerske domovinske zveze kot naslednice Kulturbunda, je po presoji pritožbenega sodišča, pravilna ugotovitev, da je bil tožnik oseba nemške narodnosti. Ta ugotovitev temelji na dejanskih okoliščinah tožnikovega življenja. Zato ni pomembno, ali je tožnik kot mladoleten v narodnostni pripadnosti sledil materi ali očetu.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da glede tretjega kumulativnega pogoja, tožniku ni bila dana možnost, da bi domnevo nelojalnosti izpodbijal in dokazoval nasprotno. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 te možnosti namreč v upravnem postopku ni imel, saj je pritožbo vložil 18.7.1996, torej še pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Ker tožnik v tožbi ni jasno navedel, na kakšni podlagi uveljavlja lojalnost, je vendarle res, da je imel šele v tožbi možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo njegovo lojalnost. Sodišče prve stopnje, ki je bilo z navedeno ustavno odločbo že seznanjeno, bi moralo, v skladu s 44. členom ZUS, tožnika pozvati, naj v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti, še zlasti zato, ker je v tožbi navajal, da mu navedena možnost prej ni bila dana. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnik v pripravljalnem postopku navedel, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS). Domnevo nelojalnosti, ki jo določa 2. odstavek 35. člena ZDrž/45, v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ima možnost izpodbijati vsaka oseba, ne glede na svoje prednike in starost. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). V novem postopku bo moralo odpraviti navedene kršitve.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.