Jedro

Predmet sodne presoje je bila odločitev pristojnih organov tožene stranke o pravicah tožnice iz invalidskega zavarovanja glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v času odločanja - torej v letu 2000 in 2001. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, tudi ob isti diagnozi bolezni, so bile lahko podlaga za novo odločanje o teh pravicah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 6.4.2001, s katero je bilo odločeno, da pri tožnici ni invalidnosti in da se vzdrži v veljavi odločba tožene stranke z dne 15.11.2000, s katero je bila tožnici priznana invalidnost III. kategorije od 13.11.2000 dalje. Sodišče je na podlagi listinske dokumentacije v spisu, dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje ter zaslišanja tožnice in dveh prič, sodelavk tožnice, presodilo, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena. Pri tožnici ni bilo ugotovljenih takih trajnih zdravstvenih sprememb na srcu, da bi bile že v času obravnave na invalidski komisiji prve stopnje dne 13.11.2000 potrebne omejitve pri delu in s tem razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Take omejitve so bile potrebne šele od 19.4.2004 dalje, kot je bilo ugotovljeno z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnici invalidnost III. kategorije priznana od 19.4.2004 dalje. Ker pa so te zdravstvene težave obstajale že ob izdaji izpodbijane odločbe, bi ji bilo treba priznati status invalida že od 13.11.2000 dalje. Glede razmer na delovnem mestu je bilo dejansko stanje na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovljeno in sodišče strokovnih medicinskih vprašanj ni razčistilo s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ker je tak dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje ne more predstavljati objektivne ocene lastnega mnenja iz predhodnega postopka. Tožeča stranka ni bila dolžna priskrbeti in predložiti izvida, ki bi izkazoval drugačen somatski status srca in ni jasno, zakaj ni bil ustrezen njen dokazni predlog za postavitev izvedenca kardiologa, ki bi to vprašanje lahko razčistil. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o poslabšanju tožničinega zdravstvenega stanja po letu 2000. S postopanjem sodišča so bile tožnici kršene njene procesne pravice, gre pa tudi za poseg v njene ustavne pravice in temeljna ustavna načela.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnice z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zatrjevana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni z ničemer utemeljena. Tudi ustavne pravice in načela so zgolj našteti.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša predvsem na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo tožničinemu predlogu za določitev izvedenca medicinske stroke in na odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. Te kršitve, če bi jih sodišče res zagrešilo, bi lahko predstavljale bistvene kršitve določb pravdnega postopka relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 287. člena in 243. členom ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnica uveljavljala tudi v pritožbi. Če bi bile njene pritožbene navedbe utemeljene, drugostopenjsko sodišče pa kršitev ne bi odpravilo, bi s tem samo zagrešilo te kršitve, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

O tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki s sklepom odredi tudi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Iz navedenih določb izhaja, da je sodišče (in ne stranke) tisto, ki odloča o izvedbi posameznih dokazov. Pri tej presoji sicer ni povsem svobodno (ne gre za diskrecijsko pravico sodišča), saj lahko zavrne le dokaze, za katere misli, da v konkretni zadevi niso pomembni za odločbo, pri čemer mora tudi pojasniti razlog za takšno zavrnitev.

Nižji sodišči sta svoje stališče o nepotrebnosti predlaganega dokaza zadovoljivo obrazložili in pri tem izhajali iz zdravstvene in druge dokumentacije v spisu, mnenj invalidskih komisij prve in druge stopnje ter zaslišanja tožnice na obravnavi. Zavrnitev predlaganega dokaza temelji zlasti na tem, da je bila tožnica pred invalidsko komisijo prve stopnje tudi osebno pregledana, da je bila invalidska komisija glede na zdravstvene težave tožnice ustrezno sestavljena, in da je mnenje jasno in popolno in da ni v neskladju z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Potrebno je tudi upoštevati, da se je tožnica sklicevala na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v zvezi s tem pa ni predložila drugačne medicinske dokumentacije. Glede na to kršitev 287. člena in 243. členom ZPP ni podana.

Za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni drugače določeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ, prvi odstavek 253. člena). V sodnem postopku - socialnem sporu zoper dokončno odločbo zavoda, postopek poteka po pravilih, ki jih določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki v primeru, če sam zakon ne določa drugače, napotuje na ZPP (149. člen ZDSS-1). V tem postopku mnenje invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta izvedenska organa zavoda, torej ene od strank v postopku, ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena ZPP, saj ima tak značaj lahko le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v postopku določi razpravljajoče sodišče. Čeprav izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, mnenja invalidskih komisij niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP). Ker se v obravnavani zadevi podatki oziroma mnenja invalidskih komisij niso razhajala z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dodatni dokazni predlog tožnika in se je lahko oprlo tudi na izvide in mnenja invalidskih komisij. S tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka.

Nižji sodišči sta glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) tudi pravilno uporabili določbe materialnega prava v zvezi z opredelitvijo invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti (27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj. - ZPIZ). Predmet sodne presoje je bila odločitev pristojnih organov tožene stranke o pravicah tožnice iz invalidskega zavarovanja glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v času odločanja - torej v letu 2000 in 2001. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, tudi ob isti diagnozi bolezni, so bile lahko podlaga za novo odločanje o teh pravicah. Ne pomeni pa kasnejše priznanje invalidnosti tudi, da je oziroma da bi morala biti invalidnost ugotovljena že v predhodnem postopku.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).