Jedro

Za oprostilni izrek zadostuje, da je v njem navedeno, da sodišče obdolženca oprošča obtožbe po 358. členu ZKP. Iz katerih razlogov je sprejelo tako odločitev, pa je sodišče dolžno pojasniti v obrazložitvi sodbe, kar je v obravnavnem primeru tudi storilo. Zato pritožbena izvajanja, ki grajajo pravilnost prvostopenjskega izreka, niso utemeljena, sicer pa presegajo tudi pritožbeni okvir glede na to, da je pritožba vložena le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kršitve, ki jih je glede na določbo 383. člena ZKP pritožbeno sodišče dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke A.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 6983/2016 z dne 20. 9. 2017 obdolženega D.J. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun, kar velja glede prvostopnega oprostilnega izreka pod točko 1.), glede točke 2.) izreka pa mora v skladu s prvim v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena ZKP oškodovanka kot tožilka te stroške nositi sama, in sicer od trenutka, ko je prevzela pregon od državnega tožilca. Oškodovanko kot tožilko je v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožil pooblaščenec oškodovanke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi navaja, da pritožbo vlaga le glede kaznivega dejanja, ki je opisano v točki 2.) prvostopnega oprostilnega izreka, pri čemer ugotavlja, da iz dispozitiva izpodbijane sodbe ni razvidno, iz kakšnih razlogov je sodišče obdolženca sklicujoč se na 358. člen ZKP dejansko oprostilo obtožbe. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni dopustilo, da bi se na glavni obravnavi ponovno zaslišal kot priča M.C., da bi se izjasnil glede tistega dela obdolženčevega zagovora, do katerega se ni mogel, ko je bil zaslišan kot priča. Tako bi potrdil ali ovrgel obdolženčev zagovor. Obdolženec je namreč najprej le „pro forma“ vložil v spis pisni zagovor, nato pa počakal, da sta bila zaslišana tožilka in njen sin M.C., šele potem pa je podal „pravi“ zagovor. V njem je navedel vrsto neresnic, ki bi jih sodišče prve stopnje lahko preverilo z dodatnim zaslišanjem M.C.. To bi vsekakor vplivalo na izid sodbe. Sodišče prve stopnje je že tekom postopka odločilo, kako bo v tem kazenskem postopku razsodilo, toda v kolikor pogledamo samo v izpisek iz kazenske evidence za obdolženca, iz katerega nedvomno izhaja, da gre za navadnega in tudi specialnega povratnika, vajenega sodnih postopkov, kateremu je več kot znano, kako se naj obnaša na sodišču, bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu oškodovanke kot tožilke. Da je obdolženi v letu 2014 od oškodovanke dejansko prejemal posamezne zneske in teh zneskov kljub temu, da so zapisani na listu, katerega je podpisal, ni imel namena vrniti, saj v tistem času ni imel dovolj finančnih sredstev, dokazuje sodišču predložena listina, ki navedeno potrjuje. Očitek sodišča prve stopnje, namenjen subsidiarni tožilki, da v obtožbi ni dovolj konkretiziran goljufiv namen obdolžena, pa je neutemeljen, glede na to, da je kazenski pregon prevzela od državnega tožilca, torej od verificirane osebe, obtožbo pa je sestavil državni tožilec in v kolikor bi bila dejansko pomanjkljiva v opisu kaznivega dejanja, je sodišče ne bi smelo dopustiti in obravnavati upoštevajoč določbo 435. člena ZKP. Če pa obtožbe ob njeni vložitvi sodišče ni preverilo, pa te opustitve pa ni moč utemeljeno pripisati subsidiarni tožilki in njenemu pooblaščencu.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Za oprostilni izrek zadostuje, da je v njem navedeno, da sodišče obdolženca oprošča obtožbe po 358. členu ZKP. Iz katerih razlogov je sprejelo tako odločitev, pa je sodišče dolžno pojasniti v obrazložitvi sodbe, kar je v obravnavanem primeru tudi storilo. Zato pritožbena izvajanja, ki grajajo pravilnost prvostopnega izreka, niso utemeljena, sicer pa presegajo tudi pritožbeni okvir glede na to, da je pritožba vložena le zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kršitve, ki jih je glede na določbo 383. člena ZKP pritožbeno sodišče dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Pritožbena graja, namenjena sodišču prve stopnje, ker ni ponovno zaslišalo priče M.C., prav tako ni utemeljena. Obdolženec je svoj zagovor podal najprej pisno (l. št. 33), in sicer v fazi posameznih preiskovalnih dejanj ter se v njem opredelil glede vseh očitkov v zvezi z očitanima mu kaznivima dejanjema goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zatem pa je zagovor podal še ustno, najprej na glavni obravnavi dne 28. 11. 2016, ga ponovil na glavni obravnavi 15. 3. 2017, ki se je začela znova in ga zaključil na glavni obravnavi 17. 5. 2017, kar je storil res po tem, ko je bil že seznanjen z izpovedbami oškodovanke in njenega sina, vendar mu sodišče prve stopnje takega načina obrambe ni moglo odreči, saj je bila obramba v skladu z določbami ZKP. Na glavni obravnavi dne 15. 3. 2017 sta bila prisotna tako obdolženi kot priča M.C., ki je na tej glavni obravnavi podal svojo izpovedbo, obdolženec pa jo je obširno komentiral in pri tem zavračal posamezne izpovedbe M.C.. Pri tem je navedel vse to, kar je kasneje ponovil še v zagovoru dne 17. 5. 2017, zato očitki pritožnika, da se priča M.C. ni mogla opredeliti glede posameznih izjav obdolženca, niso utemeljeni. Obdolženi je pojasnil, da je do ideje, da gospodarsko družbo ustanovi M.C., prišlo zatem, ko se je ugotovilo, da je oškodovanka kot tožilka kreditno popolnoma nesposobna in je poskus ureditve hipotekarnega kredita v R Avstriji, ki ga je urejal obdolženi, propadel (navedeno je bilo predmet obtožbe pod točko 1.) prvostopnega oprostilnega izreka, zoper katerega ni bila vložena pritožba). Obdolženec je povedal, da denarja od C. in njegove matere za odprtje firme ni dobil in da je šel do podjetja, ki je to urejalo, dal svoj denar in začel zadevo urejati ter mu je uspelo urediti vse potrebno, vendar do registracije podjetja ni prišlo iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. To je tudi povedal M.C.. Za tak svoj zagovor je na navedeni glavni obravnavi predložil tudi predračun podjetja M.d.o.o., izdan na ime M.C. in obrazec UPN, ki izkazuje plačilo tega predračuna v višini 437,00 EUR, sodišču pa predlagal, da na Finančni upravi R Slovenije preveri ali je bil M.C. takrat v dolgovih. Na tak zagovor obdolženca je zatem odgovoril M.C., pa so zato pritožbena izvajanja, da se ni mogel izjasniti o resničnosti posameznih izjav obdolženca, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe (točka 11.) pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlog pooblaščenca po ponovnem zaslišanju M.C. in pravilno ter skladno s podatki iz kazenskega spisa zapisalo, da se je priča C. že izjasnila o zagovoru obdolženca glede okoliščin urejanja odprtja družbe za M.C., glede drugih okoliščin pa je izpovedba te priče irelevantna, ker je sodišče obdolženca v zvezi s posojenimi zneski, kar je del opisa kaznivega dejanja iz točke 2.) prvostopnega oprostilnega izreka, oprostilo iz razloga, ker ni zakonskih znakov kaznivega dejanja (niso konkretizirani).

7. Pritožba navaja, da se je tekom kazenskega postopka izkazalo, da obdolženi nikoli ni imel namena urediti kredita v Avstriji in da je iz skladišča oškodovanke kot tožilke brez vednosti slednje in priče M. S. odpeljal določene premičnine. Prvo navedeno se nanaša na prvostopni oprostilni izrek iz točke 1.), zoper katerega ni vložena pritožba državnega tožilca, za drugo navedeni očitek pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neutemeljen, ker ni prav nobenega dokaza, da je obdolženec kar koli vzel iz skladišča, prav tako pa ni izkazano in dokazano, da bi s tem zvezi obstajal njegov goljufiv namen, ker ni lažnivo prikazoval urejanja podjetja, temveč ga je dejansko urejal. 8. Glede očitka obdolžencu, da je v času od 1.1. 2014 do 31. 3. 2014 zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist spravil A.Ž. z lažnimi prikazovanje dejanskih okoliščin v zmoto in jo s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storila, ko jo je večkrat prosil, da mu posodi denar v različnih zneskih od 20,00 do 300,00 EUR, v skupnem znesku 3.600,00 EUR, pri tem pa ji lažnivo zatrjeval, da ji bo denar vrnil, česar pa ni storil in takšnega namena že ob sklenitvi dogovora ni imel, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v navedenem opisu ni konkretiziran zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj v opisu ni navedeno, da je oškodovanka obdolžencu denar dejansko izročila. Piše zgolj, da jo je obdolženec za denar večkrat prosil. Prav tako pa ni konkretizirana nadaljnja navedba, da že ob sklenitvi dogovora obdolženec ni imel namena denar vrniti, pri čemer sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 10.) pravilno navaja, da zgolj nevračilo denarja še ne izkazuje goljufivega namena, temveč kvečjemu zamudo v okviru civilnopravnega razmerja. Navedeno stališče je popolnoma v skladu z novo sodno prakso1. Glede na to, da zakonski znaki v tem delu opisa kaznivega dejanja niso konkretizirani, dejanje, ki se očita obdolžencu in je predmet presoje pritožbenega postopka pa je v bistvu sestavljeno iz dveh izvršitvenih in med seboj ločenih ravnanj obdolženca, s katerimi naj bi uresničil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi del opisa kaznivega dejanja, ki se nanaša na zatrjevana posojila oškodovanke kot tožilke obdolžencu, ni kaznivo dejanje in je zato pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da glede tega oprostilni izrek temelji na 1. točki 358. člena ZKP. Pritožbeno zatrjevanje, da je subsidiarna tožilka zgolj prevzela pregon od državnega tožilca, to je od verificirane osebe, ki je sestavila obtožni predlog, nima prav nobene teže, saj je za presojo odločilno to, ali ima dejanje, ki je opisano v obtožbi, zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa, kdo je upravičen tožilec. Pritožba pa tudi nima prav, ko navaja, da sodišče take obtožbe ne bi smelo dopustiti, upoštevajoč določbo 435. člena ZKP, glede na to, da iz opisa dejanja izhajata očitka dveh goljufij (goljufija pri posojilu in goljufija pri urejanju podjetja za M.C.), kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 10. obrazložitve) in zato niso bili podani pogoji za zavrženje obtoženega predloga.

9. Iz navedenih razlogov in ker pooblaščenec tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka pod točko 2.) napadene sodbe, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391. ZKP).

10. Sklep o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe pooblaščenca oškodovanke kot tožilke in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in tretjega odstavka 96. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in tar. št. 7222 Taksne tarife.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 39787/2014 z dne 10. 5. 2018.