Jedro

Kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 stori, kdor pride v zaprt prostor z namenom izvršiti tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega pravilno presodilo, da pritožnica takega obtoženčevega namena ni uspela dokazati. Eventualno bi tožilka obtožencu lahko očitala poškodovanje tuje stvari, a bi v takem primeru v opisu dejanja morala zajeti zakonske znake tega kaznivega dejanja, česar pa ni storila.

Glede na vrednost ukradene stvari in način izvršitve tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 zakon določa njeno privilegirano obliko (majhna tatvina po drugem odstavku 204. člena KZ-1) in kvalificirano obliko (velika tatvina po 205. členu KZ-1). Kar pomeni, da je storilec velike tatvine po 205. členu KZ-1 lahko le tisti, ki stori tatvino iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 v kombinaciji z eno od naštetih kvalifikatornih okoliščin. Z jezikovno razlago navedenih določb tako pridemo do zaključka, da kaznivo dejanje majhne tatvine, ki je opredeljeno v drugem odstavku 204. člena KZ-1, tudi v primeru pridruženja kvalifikatornih okoliščin naštetih v 205. členu KZ-1, ne more prerasti v kaznivo dejanje velike tatvine.

Izrek

I. Pritožba državne tožilke zoper točko I izreka izpodbijane sodbe se zavrne kot neutemeljena.

II. Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka tako, da se A. v prvem odstavku krivdoreka za besedo „prilastil“ doda tekst: „vrednost predmetov pa je bila manjša od 500,00 EUR in mu je tudi šlo za to, da si prilasti stvari takšne vrednosti“, B. kaznivo dejanje pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in C. obtoženemu A. A. po drugem odstavku 204. člena KZ-1 izreče kazen 3 (tri) mesece zapora.

III. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo stroški nagrade in potrebni izdatki zagovornice postavljene po uradni dolžnosti proračun.

IV. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje (točki I in II izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. pod točko I izreka po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi s 34. in 20. členom KZ-1; pod točko II izreka je obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen štiri mesece in devetindvajset dni zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 4. 10. 2021 od 14.00 ure do 6. 10. 2021 do 15.40 ure in od 7. 10. 2021 od 19.30 ure do 3. 3. 2022 do 12.15 ure. Nadalje je odločilo še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pritožili: - državna tožilka zoper oprostilni del (točka I izreka) zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišče prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev; - obtoženčeva zagovornica zoper odločbo o stroških kazenskega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obtoženčeva zagovornica in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba državne tožilke ni utemeljena. Pritožba obtoženčeve zagovornice je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo v točki II izreka potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

_O pritožbi državne tožilke zoper oprostilni del (točka I izreka) izpodbijane sodbe_

5. Kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 stori, kdor pride v zaprt prostor z namenom izvršiti tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-11. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenega pravilno presodilo, da pritožnica takega obtoženčevega namena ni uspela dokazati. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na vsebino obtoženčevega zagovora in primerjavo slednjega z vsebino izvedenih dokazov. Zaslišanje obtoženca je namreč preiskovalno dejanje in njegov zagovor dokaz, ki ga mora sodišče oceniti posebej in v povezavi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru tako ravnalo in obtoženčev zagovor ocenjevalo v povezavi z vsebino videoposnetka nadzorne kamere objekta, v katerem se nahaja lokal X., zapisnika o ogledu z dne 27. 9. 2021, izpovedbo priče B. B. in računom z dne 27. 9. 2021, ki se nanaša na popravilo vrat. Pritožničina zatrjevanja, ki sodišču prve stopnje očitajo nevestno presojo, se tako pokažejo kot neutemeljena. V kolikor pa je pritožnica ocenila, da bi bilo za presojo verodostojnosti obtoženčevega zagovora potrebno izvesti še dodatne dokaze, pa bi izvedbo slednjih morala predlagati, saj sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dokazov k temu ni bilo zavezano.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja obtoženčevega namena pravilno ocenjevalo njegov zagovor v povezavi z vsebino posnetka nadzorne kamere objekta. V točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je povzeta vsebina videonadzornega posnetka in obtoženčev zagovor, da je v objekt vstopil z namenom v lokalu X. nadaljevati s popivanjem, podpira. Obtoženec je vrata objekta odprl s silo, pri čemer v to ni vložil večjega napora. Iz posnetka je razvidno, da mu je uspelo odpreti vrata v zgolj treh potegih z eno roko, pri čemer je v drugi roki držal dve steklenici, od tega eno odprto. Pri odpiranju vrat ni oprezal naokoli in se ni skrival. Povsem sproščeno je odpiral vrata ter pri tem še nekaj govoril mimo moškega, ki je bil skupaj z njem. Po pritožnici zatrjevana opreznost obtoženca pri odpiranju vrat tako ni dokazno podprta. Zgolj dejstvo, da so bila vrata poškodovana in da jih je poškodoval obtoženec, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pa ne more dokazati obtoženčevega namena vstopiti v prostor le zato, da bi tam izvršil tatvino. Eventualno bi tožilka obtožencu lahko očitala poškodovanje tuje stvari, a bi v takem primeru v opisu dejanja morala zajeti zakonske znake tega kaznivega dejanja, česar pa ni storila.

7. Obtoženčevega namena izvršiti tatvino pritožnica ne more dokazati niti z zatrjevanjema, da je obtoženec prejel jasen signal, da je lokal zaprt, ker so bila vhodna vrata zaprta. Res je, da so bila vhodna vrata v objekt zaprta in da je obtoženec slednja odprl z uporabo sile, a vendar iz posnetka videonadzorne kamere izhaja, da obtožencu ni bilo potrebno uporabiti večje sile. Pri tem obtoženec ni oprezal naokoli, ni se skrival, ni nosil zaščitnih sredstev (rokavice, maska in podobno) in ni uporabil sredstev za vlom (npr. izvijač). Poleg tega je bil v kritičnem trenutku precej vinjen, kar izhaja iz njegovega zagovora, ki ga potrjuje izvedensko mnenje dr. C. C. Vse navedene spremljajoče okoliščine skupaj z načinom odprtja vrat po presoji pritožbenega sodišča vodijo v enak zaključek kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, torej da tožilstvu ni uspelo dokazati obtoženčevega namena, da je v objekt vlomil zato, da bi v lokalu X. izvršil tatvino.

_O spremembi izpodbijane sodbe (točka II izreka) po uradni dolžnosti_

8. Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega dejanja opisanega pod točko II izreka, pri čemer je, po presoji pritožbenega sodišča (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), prekršilo kazenski zakon v njegovo škodo (4. točka 372. člen ZKP)2. Izhajajoč iz opisa kaznivega dejanja in dokazne ocene v izpodbijani sodbi je imel obtoženec, pri jemanju stvari iz trgovine Y., namen si prilastiti premične stvari manjše vrednosti. Kdaj je stvar manjše vrednosti pojasnjuje 1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1 in določi mejnik pri znesku, ki ne presega 500,00 EUR. Glede na vrednost ukradene stvari in način izvršitve tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 zakon določa njeno privilegirano obliko (majhna tatvina po drugem odstavku 204. člena KZ-1) in kvalificirano obliko (velika tatvina po 205. členu KZ-1). Kar pomeni, da je storilec velike tatvine po 205. členu KZ-1 lahko le tisti, ki stori tatvino iz prvega! odstavka 204. člena KZ-1 v kombinaciji z eno od naštetih kvalifikatornih okoliščin. Z jezikovno razlago navedenih določb tako pridemo do zaključka, da kaznivo dejanje majhne tatvine, ki je opredeljeno v drugem odstavku 204. člena KZ-1, tudi v primeru pridruženja kvalifikatornih okoliščin naštetih v 205. členu KZ-1, ne more prerasti v kaznivo dejanje velike tatvine3. 9. Kaznivo dejanje majhne tatvine je podano, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) da vrednost ukradene stvari ne presega 500,00 EUR in (2) da je imel storilec namen si prilastiti stvari majhne vrednosti. Kot izhaja iz dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani sodbi sta oba pogoja izpolnjena. Obtoženec je iz trgovine vzel več stvari, katerih skupna vrednost znaša 94,12 EUR. Izkazan pa je tudi njegov namen prilastiti si stvari take vrednosti. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obtoženec namenoma iz trgovine jemal alkoholne pijače in druge predmete majhne vrednosti. Stvari je jemal v pričo prodajalk in jim je pogosto tudi pokazal, kaj je vzel. Glede na njegovo postopanje tako ni mogoče zaključiti, da je imel namen vzeti vrednejše stvari oziroma kar bi mu prišlo pod roko, temveč nasprotno, da je imel namen vzeti prav dotične stvari majhne! vrednosti.

10. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in v krivdorek dodalo oba izkazana konstitutivna pogoja majhne tatvine ter obtoženčevo ravnanje opisano v točki II izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-14. Pritožbeno sodišče je namreč sprejelo argumente sodišča prve stopnje vsebovane v točki 22 izpodbijane sodbe, da je kriminalno dejavnost obtoženca potrebno opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje.

11. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja, je obtožencu v nadaljevanju izreklo kazen in pri tem upoštevalo, da je za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Pri izberi in odmeri kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja, spremljajoče olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje, ter ocenilo, da je primeren izrek kazni tri mesece zapora. V izrečeni kazni je po presoji pritožbenega sodišča zajeta teža kaznivega dejanja, obtoženčeva predhodna nekaznovanost kot tudi njegovo obnašanje in vztrajnost pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko je kljub večkratnim opozorilom prodajalk, da ne sme jemati stvari iz trgovine, če jih ne plača, nadaljeval s svojim (na trenutke tudi agresivnim) ravnanjem.

_O pritožbi zagovornice zoper odločbo o stroških_

12. Sodišče prve stopnje je pri odločbi o stroških pravilno izhajalo iz narave odločitve, a pri tem ni upoštevalo, da je obtožencu izreklo tako oprostilno kot obsodilno sodbo in bi zato moralo uporabiti določbo drugega odstavka 95. člena ZKP, ki določa, da se v primeru, če je obtoženec za nekatera kazniva dejanja obsojen in za druga oproščen, obtožencu ne naloži plačilo stroškov za dejanja, katerih je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, na kar je pravilno opozorila obtoženčeva zagovornica. Ker pa bi v konkretnem primeru moralo sodišče upoštevati tudi četrti odstavek 95. člena ZKP in obtoženca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, je pritožba zagovornice v zvezi s tem postala brezpredmetna.

13. Obtoženčeva zagovornica je pravilno izpostavila, da je obtoženec dolgoletni prejemnik denarne socialne pomoči in da finančnega bremena plačila stroškov kazenskega postopka brez tveganja za njegovo preživljanje ne bo zmogel. Pritožničino zatrjevanje potrjujejo podatki spisa, in sicer obvestilo CSD z dne 5. 10. 2021 (list. št. 39), iz katerega izhaja, da obtoženec prejema denarno socialno pomoč v višini 402,18 EUR. Navedeno okoliščino bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kot odločilno dejstvo pri svoji presoji in ne v točki 28 izpodbijane sodbe navedenega bodočega negotovega dejstva – zmožnosti najti si zaposlitev, ki jo podpirajo njegova mladost, zdravje in delazmožnost. Sodišče namreč lahko pri presoji uporabi le podatek, ki mu je na voljo v trenutku odločitve. Ta pa je v konkretnem primeru narekoval uporabo četrtega odstavka 95. člena ZKP in prvega odstavka 97. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi navedenih zakonskih določb obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice postavljene po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

14. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo državne tožilke zoper točko I izreka izpodbijane sodbe, saj razlogi in kršitve, ki jih zatrjuje, niso podani. Ugodilo je pritožbi obtoženčeve zagovornice in po uradni dolžnosti spremenilo sodbo v točki II izreka v odločbi o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Ker pritožbeno sodišče, poleg ugotovljene kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca, ki jo je odpravilo s spremembo izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ni zaznalo drugih kršitev vsebovanih v 383. členu ZKP, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

1 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 454. 2 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 801-802. 3 Dr. Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 450-451. 4 Po tretjem odstavku 204. člena KZ-1 se kaznivo dejanje iz drugega odstavka 204. člena KZ-1 preganja na predlog, ki je bil v konkretnem primeru pravočasno podan po namestnici poslovodje trgovine Y. d. o. o. dne 4. 10. 2021 (list. št. 17).