Jedro

Tožena stranka je tožniku nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker pri tem ni spoštovala predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je nato tožniku ponovno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je že učinkovala v času, ko je tožena stranka tožniku podala drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato pogodbe o zaposlitvi ni mogla več ponovno odpovedati, saj v času podaje odpovedi pogodba o zaposlitvi med strankama ni več obstajala, ker je prenehala že na podlagi prve odpovedi. Zato druga odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogla imeti pravnih učinkov, ker je šlo za odpoved brez podlage in je kot takšna nična. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se priznajo tožniku zaradi nezakonite prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznajo pravice iz delovnega razmerja le za čas do podaje nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. poteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka in zavrnilnem delu (1-3) razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 7. 2011 kot nezakonito razveljavilo (I. točka izreka); ugotovilo je, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 22. 11. 2011, kar pa je zahteval tožnik več, pa je zavrnilo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati neto zneske prikrajšanj pri plači in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot to izhaja iz točke III izreka sodbe ter od navedenih zneskov obračunati bruto zneske in poravnati prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo; toženi stranki je naložilo, da tožniku poravna stroške postopka v znesku 1.609,00 EUR v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od 23. 11. 2011 do pravnomočne odločitve sodišča, obračunati iz naslova plače v mesečnem bruto znesku 2.298,20 EUR, po plačilu davkov in prispevkov pa plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 4.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od izdaje sodbe dalje (2. točka izreka); da je tožniku dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 27.578,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer zoper I., II., III., IV. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 je tožena stranka že v odgovoru na tožbo izpostavila, da te odpovedi tožena stranka sploh ni upoštevala in da tožnik tudi ni bil odjavljen iz zavarovanj. Delovno razmerje mu ni prenehalo in odpoved ni bila realizirana. Sodišče ni obrazložilo na podlagi katerih pravnih in dejanskih podlag je zaključilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do 22. 11. 2011. Tožniku je namreč prenehalo delovno razmerje na podlagi pravilno podane odpovedi z dne 1. 9. 2011, ki je tožniku bila vročena 6. 9. 2011. Glede na 45 dnevni odpovedni rok je tako tožniku prenehalo delovno razmerje dne 21. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne more odločati o zahtevku, ki je predmet drugega spora, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1580/2011 in je zato z odločitvijo, da je tožnik v delovnem razmerju do 22. 11. 2011, prekoračilo zahtevek, ki je predmet postopka pod opr. št. I Pd 1580/2011. Obstoj delovnega razmerja od 21. 10. 2011 dalje je vezano na odločitev o veljavnosti odpovedi z dne 1. 9. 2011, kar pa ni predmet obravnavanega sodnega postopka. Sodišče je presojo, ali je zahtevek tožnika po temelju utemeljen prepustilo izvedencu, kar pa je nedopustno. Sodišče bi moralo upoštevati pogodbeno voljo, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi št. 50/2003, ki je bila sklenjena 1. 7. 2003. Iz pogodbe izhaja, da se delovna uspešnost delavca ocenjuje na podlagi opravljenega dela in da delavcu pripada za uspešno opravljeno delo stimulacija po odredbi direktorja. Ker tožnik v začetku leta 2009 in kasneje dejansko ni delal oziroma je krajše obdobje delal le po 4 ure, razumljivo ni bil upravičen do višjega zneska plače od plače, ki je bila dogovorjena s pogodbo. Sodišče se je oprlo na variantni izračun izvedenca št. 1, ne da bi razjasnilo pripombe tožene stranke na mnenje izvedenca. Ugotovitev sodišča, da je tožnik od leta 2006 opravljal delo žerjavista, ki je vrednoteno višje kot mesto transportnega delavca, za katerega ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je zavajujoča in nepravilna, saj tožnik že od januarja leta 2009 dalje skoraj ni delal oziroma je delal krajše obdobje le po 4 ure. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izplačilo plače od 23. 11. 2011 dalje ter izplačila odpravnine in plačila odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP. V pritožbi navaja, da s tem, ko je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru bila odpoved nezakonita, bi na osnovi te nezakonite odpovedi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku v preostalem delu, ki pa ga je zavrnilo. Po prepričanju sodišča je dejstvo, da odpoved ni bila realizirana, edino relevantno dejstvo, zakaj tožnik ni upravičen do odškodnine, vendar po prepričanju tožnika je to sklepanje sodišča zmotno. Posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za seboj potegne določene posledice, kot tudi obveznosti tožene stranke, da izplača tožniku primeren znesek odškodnine, odpravnine in plače do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je ves čas postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sledil danim pravnim poukom delodajalca, postopal v nakazni smeri, vse v duhu varstva svojih pravic. Če tožnik ne bi sprožil sodnega spora, bi odločitev delodajalca postala dokončna in toženi stranki niti na misel ne bi prišlo, da tožnika ne bi odjavila iz zavarovanja. Tožena stranka je kaj kmalu ugotovila, da njeno postopanje ni bilo v skladu z veljavno pozitivno zakonodajo, zato je ubrala pot ponovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnik ves čas postopka zatrjeval in še vedno je prepričan, da za čas, dokler ni pravnomočno odločeno v prvi podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delodajalec, to je tožena stranka, ne more sprožiti drugega postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V posledici nezakonitega postopanja tožene stranke z drugim postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne more tožena stranka izogniti posledicam plačila odpravnine, odškodnine in plače do odločitve sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v delovnem razmerju do 22. 11. 2011 je zmotna in v nasprotju s podatki spisa, navsezadnje pa je tudi neobrazložena. Obrazložitev sodišča, da tožnik s tožbo, vloženo 6. 10. 2011 izpodbija zakonitost odpovedi z dne 1. 9. 2011 in zahteva obstoj delovnega razmerja še po 23. 11. 2011 ni zadostna in predvsem ni pravilna. Sodišče bi po prepričanju tožnika, v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo le to razveljaviti ter ugotoviti, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naložiti dajatveni del, kot je bil celostno postavljen v 5. pripravljalni vlogi.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem sporu uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 4. 2011 ter da mu delovno razmerje pri toženi stranki traja do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje ter mu je do tega datuma tožena stranka dolžna obračunati in izplačati plače v mesečnem bruto znesku 2.298,20 EUR, po odvedbi davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega petega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 4.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnino zaradi nezakonite odpovedi v višini 27.578,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 7. 2011 nezakonita in da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati neto zneske prikrajšanj pri plači za čas, od vključno januar 2011 do vključno november 2011 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar pa tožnik pravilno v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki le do 22. 11. 2011 in v presežku zahtevek zavrnilo. Posledično pa je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za čas od 23. 11. 2011 do pravnomočne odločitve sodišča ter plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 4.030,00 EUR in odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 27.578,40 EUR. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ravnala nezakonito, saj je le to podala v nasprotju s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Da je odpoved nezakonita se je očitno zavedala tudi tožena stranka glede na to, da je tožniku dne 1. 9. 2011 izdala ponovno sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledice nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa imajo za posledico tudi obveznost tožene stranke za izplačilo odškodnine, odpravnine in nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Samo dejstvo, da tožena stranka odpovedi ni realizirala in tožnika še nekaj časa ni odjavila iz zavarovanja, ne sanira nastale situacije. Tožena stranka se ne more izogniti posledicam nezakonitega postopanja s podajo druge redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času, ko prva redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že učinkuje.

Zato tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno nepravilen, ko je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2011 sicer res nezakonita in jo je zato sodišče razveljavilo, vendar pa ker tožniku delovno razmerje, na podlagi te odpovedi pri toženi stranki ni prenehalo, tožniku ne pripada odpravnina zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tudi ni upravičen do odškodnine, glede na to, da predmetna odpoved ni bila realizirana.

Bistvo spora je odgovor na vprašanje, ali gredo tožniku v posledici nezakonitosti odpovedi pogodbe z dne 7. 1. 2011 zahtevane pravice, na podlagi delovnega razmerja vključno od 23. 11. 2011 dalje, ali pa mu te pravice ne gredo, ker mu je bila dne 1. 9. 2011 vročena nova odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je pred sodiščem tožnik, v skladu s pravnim poukom, izpodbijal v zadevi opr. št. Pd 1580/2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je odpoved z dne 1. 9. 2011 nanašala na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila predhodno že odpovedana in je odpoved pričela učinkovati z njeno vročitvijo (7. 1. 2011), torej je že učinkovala v času, ko je tožena stranka tožniku podala drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, zato je ni mogoče ponovno odpovedati in je odpoved nična oziroma pravno neučinkovita, saj v času podaje odpovedi pogodba o zaposlitvi med strankama ni več obstajala, ker je prenehala že na podlagi prve odpovedi z dne 7. 1. 2011. Torej pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji. Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 ni mogla imeti pravnih učinkov, ker je šlo za odpoved brez podlage in je odpoved z dne 1. 9. 2011 nična.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da se priznajo tožniku zaradi nezakonitosti prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2011, pravice iz delovnega razmerja le za čas do podaje nove odpovedi dne 9. 1. 2011 oziroma poteka odpovednega roka do 22. 11. 2011 ter zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za naprej, zavrnilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišče tudi ni presojalo dejstev, ki vplivajo na obseg teh pravic in tudi ni presojalo pravice tožnika do plačila odpravnine in odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Dejstvo, da tožena stranka tožnika ni odjavila iz zavarovanj, ne vpliva na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj če tožnik ne bi pravočasno vložil tožbe zoper vročeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 1. 2011, kasneje zoper sporno odpoved ne bi mogel več uveljavljati sodnega varstva ter bi tožena stranka tožnika lahko odjavila iz zavarovanj in na podlagi odjave tožnik ne bi več mogel uspešno uveljavljati svojih pravic.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pogodbeno voljo strank, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2003, iz katere jasno izhaja, da znaša osnovna mesečna plača tožnika 115.000,00 SIT. Po mnenju pritožbe sodišče tožniku ne bi smelo priznati razlike plače in pri tem upoštevati stimulacije, saj je bila le ta vezana na uspešno in dobro opravljeno delo in na nadure, ki pa jih tožnik v vtoževanem obdobju ni opravljal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženih plačilnih list tožene stranke in tožnika ni razvidno, da bi tožnik prejemal variabilni del plače, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Izvedenec je izračunal, da je tožnik prejemal izplačano višjo plačo, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče verjelo tožniku, da je opravljal delo avtožerjavista, ki je bilo višje ovrednoteno, kot delovno mesto transportni delavec. Glede na navedeno pa je sodišče tožniku tudi upravičeno dosodilo razliko plače, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, razveljavilo II. in IV. točko izreka sodbe ter zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje sodbo (1-3) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo po dopolnjenem dokaznem postopku odločilo o zahtevku tožnika glede razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR ter trajanju delovnega razmerja tožnika, plačilu odpravnine in odškodnine, kot je to tožnik predlagal v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2012. Po določbah 118. člena ZDR lahko sodišče, ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja in določi dan prenehanja delovnega razmerja, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri tem zakon izrecno določa, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. Bistvena okoliščina za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev nezakonitosti njene odpovedi. Sodišče bo pa nadalje moralo tudi določiti odškodnino, ki jo uveljavlja tožnik na podlagi 118. člena ZDR, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopkom pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitev odločilnih dejstev glede presoje trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in plačila odpravnine in odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu in II. ter IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb strank ni opredelilo, ker za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.