Jedro

Tožena stranka je z opustitvijo ravnanj, ki bi jih bila dolžna storiti, neposredno povzročila nevarno situacijo. Pokrov dimenzij 2,5 x 2 m in težak približno 15 kg je postal "nevarna stvar" zaradi njenega protipravnega ravnanja. Če je tako, ji je mogoče očitati premajhno skrbnost pri vodenju aktivnosti v okviru služenja vojaškega roka in posledično malomarnost kot obliko krivde.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2,070.057,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28.6.2003 do plačila pa po 17 % obrestni meri. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, razen tega pa so bila navodila, ki jih je dal poveljnik vojaku - tožniku, pomanjkljiva. Tožeči stranki je iz naslova pretrpljene nepremoženjske škode za telesne bolečine prisodilo 800.000 SIT, za strah 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,400.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2,010.102 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28.6.2003 do plačila pa po 17 % obrestni meri, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti tožene stranke. Tožeči stranki je iz naslova pretrpljene nepremoženjske škode za telesne bolečine prisodilo 1,000.000 SIT, za strah 200.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,500.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, da ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Navaja, da je poveljnik oddelka A. G. vojakom naročil, naj dvignejo pokrov, ne da bi se prestopali. Tožnik je deloma sam kriv za poškodbo, saj je pokrov skušal dvigniti presunkovito, zato je padel v jamo. Za pomoč bi moral prositi sotovariša, ki sta sodelovala pri vaji. Odpiranje pokrova, ki ima 15 kg, ne more biti nevarna dejavnost, zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Odškodnina za telesne bolečine in strah je bila previsoko odmerjena. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine upoštevati prejeto valorizirano odškodnino.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP), se revizijsko sodišče s tem neobrazloženim revizijskim razlogom ni bilo dolžno ukvarjati.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske navedbe, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, npr., da je poveljnik oddelka A. G. vojakom naročil, naj dvignejo pokrov, ne da bi se prestopali; da je bil njegov ukaz, naj tožnik pokrov dvigne in ga poda sovojaku; da je tožnik pokrov dvignil presunkovito.

Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so tako naslednje:– tožnik se je 30.9.1997 poškodoval na služenju vojaškega roka, ko je na strelišču ... zaradi priprave strelišča na ukaz poveljnika moral dvigniti železni pokrov, težak približno 15 kg, dolg 2 metra in širok 2,5 metra; – ker ni poznal teže pokrova, je pri dvigovanju izgubil ravnotežje in padel v jašek pod pokrovom; – pokrov mu je padel na desno roko in jo poškodoval;– tožnik je bil na strelišču prvič in ni vedel, kaj se nahaja pod pokrovom; – tožnik s strani poveljnika ni bil opozorjen na kakršnokoli nevarnost oziroma na jašek pod pokrovom niti na to, da se pri dviganju pokrova ne sme prestopati. Poveljnikov ukaz se je glasil le na dvig pokrova.

Normativno hipotezo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR) tvorijo štiri predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Krivdna odškodninska odgovornost je tista vrsta odškodninske odgovornosti, pri kateri je krivda predpostavka te odgovornosti. Pri objektivni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 154. člena ZOR) odgovorna oseba odgovarja ne glede na krivdo.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da bi moral poveljnik oddelka vojakom, vključno s tožnikom posredovati natančnejša navodila v zvezi z dvigovanjem pokrova, ki je prekrival jašek. Tožena stranka je z opustitvijo ravnanj, ki bi jih bila dolžna storiti, neposredno povzročila nevarno situacijo. Pokrov dimenzij 2,5 x 2 m in težak približno 15 kg je postal "nevarna stvar" zaradi njenega protipravnega ravnanja. Če je tako, ji je mogoče očitati premajhno skrbnost pri vodenju aktivnosti v okviru služenja vojaškega roka in posledično malomarnost kot obliko krivde. Čeprav ima sicer tožena stranka prav, da sporni pokrov ne ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, pa jo zadene krivdna odgovornost. Ker revident višino prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo graja le pavšalno, je revizijsko sodišče v tem delu v skladu s 371. členom ZPP opravilo le preizkus po uradni dolžnosti.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1,000.000 SIT), za strah (200.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (1,500.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je pri končni odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo odškodnino, ki jo je tožnik prejel iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, in sicer v valorizirani vrednosti, zato je bilo materialno pravo tudi v tem pogledu pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).