Jedro

Vrhovno sodišče še vedno meni, da je bilo stališče, kot izhaja iz enotne sodne prakse, pravilno. Ne glede na to, pa ni mogoče mimo dejstva, da je Ustavno sodišče na podlagi svojega novega stališča v sklepu št. U-I-138/00, ugodilo vsem ustavnim pritožbam, vloženim zoper odločitve delovnih sodišč v konkretnih primerih. Ker je mogoče pričakovati enako odločitev tudi v tem primeru (ob verjetni predpostavki, da bi ob zavrnitvi revizije tožnik vložil ustavno pritožbo), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, kolikor se nanašata na tožnika A. O. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeči stranki je prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko. V stečajno maso je prijavil tudi terjatev iz naslova odpravnine. Stečajni upravitelj je to terjatev prerekal in tožnika napotil na pravdo. Tožnik je zato, skupaj s še 48 sodelavci, s tožbo uveljavljal ugotovitev obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je tudi njegov zahtevek v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da za izplačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja, ni zakonske podlage.

Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke in še nekaterih drugih delavcev, zavrnilo. Navedlo je, da Zakon o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 - ZJSRS) delavcem ni priznaval posebnih pravic. Določil je le, pod kakšnimi pogoji in do katere višine se izplačajo odpravnine iz sredstev sklada. Šele z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZJSRS (Uradni list RS, št. 53/99) je bila tudi za delavce, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja, določena odpravnina v višini in pod pogoji, ki jo imajo presežni delavci po Zakonu o delovnih razmerjih.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravna podlaga za pravico do odpravnine v Zakonu o delovnih razmerjih in ZPPSL te pravice ne omejuje in ne določa, da odpravnina delavcem v primeru stečaja ne gre. Jamstveni sklad je sicer delavcem že izplačeval minimalne odpravnine, torej je odpravnine priznaval. Ker je podlaga za priznanje odpravnine v Zakonu o delovnih razmerjih, je neutemeljeno sklicevanje na novelo Zakona o Jamstvenem skladu.

Revizija je bila v skladu z drugim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba je skladna s sodno prakso, kot jo je oblikovalo Vrhovno sodišče, in z enako utemeljitvijo kot v drugih podobnih primerih, zavrne tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče je tako na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 136/2001 z dne 12. 3. 2002, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, zapisalo: "Kadar je tožeča stranka uveljavljala izplačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave od delodajalca, je za presojo bistvena za odločitev, ali je za tako izplačilo obstajala pravna podlaga. Po določbi četrtega (sedaj sedmega) odstavka 51. člena ZPPSL imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi zmanjšanja števila delavcev v okviru finančne reorganizacije, enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka. ZPPSL tem delavcem pravice do odpravnine ne daje, pač pa v drugem odstavku 8. člena določa, da imajo pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. V trenutku, ko je tožeči stranki v tem sporu delovno razmerje prenehalo, takega posebnega zakona še ni bilo.

Namen ZPPSL je tudi odprava insolventnosti dolžnika s prisilno poravnavo in finančno reorganizacijo (drugi odstavek 1. člena ZPPSL). Ena od metod finančne reorganizacije je zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Gre za specialno normo, ki ureja pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcev v postopku finančne reorganizacije, njihovega pravnega položaja oziroma njihovih pravic pa ni uredila celovito. Za to je predvidela sprejem posebnega zakona. Ker zakonodajalec napovedanega posebnega zakona ni sprejel, je nastala protiustavna pravna praznina, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94).

Sodišče sicer ob reševanju konkretnega primera lahko zapolnjuje pravne in zakonske praznine s pravno interpretacijo norme, ki ureja sporno razmerje ali z uporabo norme, ki ureja podobna razmerja.

Vendar pri tem ne sme prestopiti meja svojih pristojnosti, ki izhajajo iz načela delitve oblasti na zakonodajno in sodno. Sodišče ne sme s preširoko razlago obstoječe pravne norme ustvarjati novih pravnih pravil, ker bi s tem poseglo v izključno pristojnost zakonodajalca. Enako velja tudi v primeru, ko bi sodišče z uporabo sicer navidez podobnih pravnih norm, dejansko uzakonilo neko pravico v bistveno drugačnem obsegu, kot pa je bil to namen zakonodajalca. Če bi bil namen zakonodajalca priznati delavcem v stečaju in v primeru finančne reorganizacije, enake pravice, kot jih imajo trajno presežni delavci po ZDR, bi to moral izrecno določiti. Iz zakonodajnega postopka pa prav nasprotno izhaja namen, da se jim ne priznajo avtomatično in enako vse pravice kot presežnim delavcem po ZDR, predvsem pa, da se jim pravice ne priznajo v breme insolventnega podjetja, temveč iz posebnih finančnih virov. Zato v obravnavani zadevi uporaba določb ZDR o odpravnini trajno presežnim delavcem ni mogoča. Ustavno sodišče je s citirano odločbo naložilo zakonodajalcu, da v določenem roku sprejme poseben zakon, s katerim bo ustrezno uredil pravice odpuščenih delavcev v insolventnih podjetjih z veljavnostjo za nazaj - od uveljavitve ZPPSL dalje. Zakonodajalec je poseben zakon sprejel šele leta 1997. Zakon o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 - ZJSRS) je določil pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca ter ustanovil poseben sklad za poravnavo obveznosti iz naslova teh pravic, in sicer iz sredstev, ki jih za ta namen zagotavljajo delodajalci in državni proračun. Med pravicami, ki se izplačujejo iz sredstev Jamstvenega sklada, so navedene tudi odpravnine (19. člen ZJSRS), ki jih ob izpolnjevanju predpisanih pogojev imajo vsi upravičenci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca po 2. 1. 1994, torej od uveljavitve ZPPSL dalje (30. člen ZJSRS). Vendar ZJSRS s tem ni uzakonil obveznosti delodajalca, da delavcem v primeru stečaja ali finančne reorganizacije izplača odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (čeprav je bil njegov namen ali namen predlagatelja zakona morda tak). Glede odpravnin je določil le, pod kakšnimi pogoji, po kakšnem postopku in do kakšne višine se izplačajo iz sredstev Jamstvenega sklada. Zakonska ureditev izhaja namreč iz predpostavke, da po temelju že obstaja obveznost delodajalca za izplačilo odpravnine. Po 28. členu ZJSRS je terjatev delavca proti delodajalcu (do višine pravic, zagotovljenih po ZJSRS) prešla na Jamstveni sklad, eden od pogojev za izplačilo iz sredstev Jamstvenega sklada pa je tudi predhodno uveljavljanje pravic po predpisih, ki urejajo delovna razmerja (18. člen ZJSRS).

Tudi novela ZPPSL v letu 1997 (Uradni list RS, št. 39/97) ni dala pravne podlage za nove pravice delavcev zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečaju ali v postopku prisilne poravnave. Po 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL so bile med terjatve, ki se poravnajo prednostno kot stroški stečajnega postopka, uvrščene tudi terjatve delavcev za odpravnino, torej le terjatve, ki so do začetka stečajnega postopka že nastale.

Šele z novelo ZJSRS v letu 1999 (Uradni list RS, št. 53/99) je bilo določeno, da imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo trajno presežni delavci po ZDR. Vendar velja določba prvega odstavka 19. člena novele ZJSRS le za naprej. Na podlagi 155. člena Ustave lahko samo zakon določi, da ima njegova posamezna določba učinek za nazaj. Uporaba novele ZJSRS pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odpravnine s strani delodajalca, bi zato pomenila povratno veljavo zakona, ki pa je prepovedana in v neskladju z Ustavo.

Določba četrtega (sedaj sedmega) odstavka 51. člena ZPPSL je res priznala delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku finančne reorganizacije, enake pravice, kot delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečaja. Vendar med temi pravicami ni pravice do odpravnine. Določba drugega odstavka 8. člena ZPPSL sama po sebi tudi ni dajala nobenih pravic. Pomenila je le (samo)zavezo zakonodajalca, da bo s posebnim zakonom določil, katere pravice bo tem delavcem priznal in v kakšnem obsegu. Iz take določbe pa ne izhaja, da bi jim že bila priznana pravica do odpravnine oziroma da bi jim bila zgolj z napovedjo zakonske ureditve že priznana enaka pravica kot delavcem, ki jim delovno razmerje preneha iz nujnih operativnih razlogov po ZDR.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje Državnega tožilstva na Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158, kot pravno podlago za analogno uporabo določb o odpravninah trajno presežnim delavcem po ZDR tudi za odpravnine delavcem v postopku finančne reorganizacije ali stečaja. Določbe 12. člena Konvencije št. 158 niso neposredno uporabne, temveč se njihova uporaba zagotavlja v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso - na načine, ki jih predvideva 1. člen Konvencije. Konvencija predvideva različne oblike varstva dohodka za vse primere, ko delavcu preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca. Pri tem ne govori izrecno o varstvu dohodka delavcev, ki jim delovno razmerje preneha pri insolventnem delodajalcu. Za te primere je Konvencija zato upoštevna le, kolikor se tudi prenehanje delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave oziroma zaradi stečaja, šteje kot prenehanje "v zvezi z operativnimi potrebami podjetja" (4. člen Konvencije št. 158). Konvencija št. 158 govori o odpravnini le kot eni od možnih oblik varstva dohodka delavcev, ki jim preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca, ne pa kot o edini oziroma kot o pravici, ki mora biti v vsakem primeru priznana. Ob tem velja opozoriti, da v slovenskem prevodu Konvencije med posameznimi točkami prvega odstavka 12. člena ni besedice "ali", ki je v angleškem tekstu ("or"). Zakonska (ne)ureditev pravic delavcev, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, sicer lahko vzbuja dvom v to, ali je bilo ravnanje zakonodajalca v skladu z Ustavo. Še posebej tudi glede na odločitev Ustavnega sodišča, da je treba urediti pravice odpuščenih delavcev v insolventnih podjetjih z veljavnostjo za nazaj - od uveljavitve ZPPSL dalje. Vendar ti pomisleki iz že navedenih razlogov na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Ker za priznanje pravice tožeče stranke, da ji je delodajalec dolžan izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja, ni bilo neposredne pravne podlage, je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna." Delovna sodišča so pri svojih odločitvah izhajala torej tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994. V tej zadevi je bil predmet presoje določba 51. člena ZPPSL, ki naj bi bila po navedbah predlagatelja postopka v neskladju z 2. in 153. členom Ustave zato, ker naj bi delavcem, ki jim v prisilni poravnavi preneha delovno razmerje (zaradi zmanjšanja števila delavcev ob uporabi metode finančne reorganizacije), skrajšala odpovedne roke in odvzela pravico do odpravnine, do katere so upravičeni po delovno-pravni zakonodaji. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) se glede odpravnin in ureditve ugotavljanja trajnih presežkov od sprejema navedene odločbe do prenehanja veljavnosti, ni spreminjal. Sodišča so odločitev Ustavnega sodišča zato razumela tako, da imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja in v postopku prisilne poravnave le tiste pravice, ki jih določa ZPPSL, in tiste, ki jim jih bo za nazaj priznal poseben zakon, sprejet na podlagi 8. člena ZPPSL. Iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja - čeprav je bil to bistven očitek predlagatelja postopka - da posebna ureditev vprašanj glede odpravnine niti ni potrebna, ker taka pravica izhaja že iz določb ZDR (1990).

Iz obrazložitve sklepa št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 pa izhaja, da je Ustavno sodišče spremenilo svoje stališče: pravica do odpravnine delavcev, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, izhaja že iz določb ZDR (1990). Ali drugače, ti delavci imajo pravico do odpravnine pod enakimi pogoji in v enaki višini kot delavci, ki jim delovno razmerje preneha kot trajno presežnim delavcem po ZDR (1990).

Vrhovno sodišče se ne spušča v povsem načelno opredelitev do vprašanja izenačevanja položaja teh delavcev, ne glede na različne razloge prenehanja delovnega razmerja (program presežnih delavcev, prisilna poravnava, stečaj). Stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-17/94 se je zdelo dovolj jasno: "Pravnega položaja delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje kot pravna posledica uvedbe stečajnega postopka, ni mogoče enačiti s pravnim položajem tistih posameznih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje kot tako imenovanim presežkom ...". Delovna sodišča so izhajala iz vezanosti na zakon, ki tak kot je bil, tej kategoriji delavcev izrecno ni dajal pravice do odpravnine. Tudi novela ZJSRS v letu 1999 jim te pravice za nazaj ni dajala. Res je sicer, da je bila zakonska ureditev glede pravic delavcev insolventnih delodajalcev nelogična in nekonsistentna, vendar po stališču delovnih sodišč to ni moglo dajati podlage za priznanje kot posebne pravice le eno od pravic, ki jih ZDR (1990) zagotavlja trajno presežnim delavcem. Nenazadnje tudi iz predloga novele ZJSRS (Poročevalec DZ, št. 46/99) izhaja, da je bila določba 19. člena ZJSRS-C predlagana zato, da se "do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih, vzpostavi pravna podlaga, ki bo delavcem, ki izgubijo delo zaradi insolventnosti delodajalca, zagotavljala pravico do odpravnine", oziroma, da bo "temelj za odpravnino delavcev, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca določal nov zakon o delovnih razmerjih", zaradi česar se tudi "spremenjena 4. točka drugega odstavka 160. člena ZPPSL sklicuje na zakon o delovnih razmerjih", zato je "za pravico do odpravnine do uveljavitve novih predpisov o delovnih razmerjih potrebno vzpostaviti pravni temelj, na podlagi katerega bodo delavci to pravico lahko uveljavljali v stečajnem postopku". Delovna sodišča zato določbe 19. člena ZJSRS-C niso razumela le kot nekakšne pojasnilne norme, temveč kot pravno podlago za odpravnino tej kategoriji delavcev, in to le za naprej, saj zakon njene retroaktivne veljavnosti ni določil. Vrhovno sodišče še vedno meni, da je bilo stališče, kot izhaja iz enotne sodne prakse, pravilno. Ne glede na to, pa ni mogoče mimo dejstva, da je Ustavno sodišče na podlagi svojega novega stališča v sklepu št. U-I-138/00, ugodilo vsem ustavnim pritožbam, vloženim zoper odločitve delovnih sodišč v konkretnih primerih. Ker je mogoče pričakovati enako odločitev tudi v tem primeru (ob verjetni predpostavki, da bi ob zavrnitvi revizije tožnik vložil ustavno pritožbo), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi- sodišča druge in prve stopnje razveljavilo, kolikor se nanašata na tožnika A. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugačna odločitev ob vztrajanju pri svojem stališču bi namreč v škodo obeh strank le še podaljšala postopek. Ker je revizijo vložil le eden izmed tožnikov, revizijsko sodišče ni imelo podlage za poseganje v pravnomočno odločitev glede ostalih tožnikov, čeprav so v enakem dejanskem in pravnem položaju.

Odločitev revizijskega sodišča o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.