Jedro

Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (prvi odstavek 343. člena ZPP).

Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. To pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prenesla konkretno in neposredno pravno korist. Pravovarstveni interes ima namreč tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, vendar ne na sploh, pač pa glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Njegovi zahtevki in predlogi v postopku pred sodiščem prve stopnje so meja njegove pritožbene pravovarstvene potrebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožene stranke z 31. 12. 2020. 2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo. Razlog za pritožbo ni bil plačilo sodne takse, saj je bila taksa plačana na dan vročitve plačilnega naloga in se ji ne nasprotuje. Prav tako ni bil razlog za pritožbo ugotovitev, da je tožena stranka umaknila predlog za oprostitev, saj je bil predlog res umaknjen. Razlog za pritožbo je v tem, da je bil predlog umaknjen 10. 2. 2020, sklep o umiku pa je bil izdan šele 28. 12. 2020, kar je skoraj leto dni po umiku. Sodišče je tudi skoraj leto dni po zaprosilu za izdajo plačilnega naloga, izdalo plačilni nalog. Toženi stranki je jasno, zakaj prvostopenjsko sodišče pritožbe zoper sklep s 6. 1. 2020 ni posredovalo pritožbenemu sodišču takoj po vložitvi pritožbe, v kateri se je grajalo postopanje sodišča in dejstvo, da je bila tožba vložena leta 2014, sodeča sodnica pa je ponavljala napake iz prejšnjih sojenj. Zoper sodnico A. A. kot tudi predsednico sodišča B. B. je bila predlagana izločitev, vendar je predsednik Višjega sodišča v ... predloga zavrnil. Sporni objekt, glede katerega teče postopek, je v posesti tožeče stranke od leta 2004, čeprav ga je prvi toženec kupil in plačal ter se vpisal v zemljiško knjigo. Vse to so pritožbeni razlogi zoper sklep s 6. 1. 2020 in dokaz o pravnem interesu tožene stranke. Tožena stranka želi s pritožbama seznaniti pritožbeno sodišče o načinu postopanja prvostopenjskih sodnikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožene stranke z 31. 12. 2020, ker je ugotovilo, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo.

5. Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (prvi odstavek 343. člena ZPP).

6. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. To pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prenesla konkretno in neposredno pravno korist1. 7. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 28. 12. 2020 ugotovilo umik predloga tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse in postopek v zvezi s tem ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo sodne takse po plačilnem nalogu (II. točka izreka). Tožena stranka je sodno takso, ki ji je bila naložena v plačilo s sklepom z 28. 12. 2020, plačala2 30. 12. 2020. 8. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sklepa o umiku predloga za oprostitev plačila taks, niti dejstva, da je terjano sodno takso plačala. Očita (druge) nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče med postopkom na prvi stopnji,3 kar na pravilnost odločitve in na položaj tožene stranke ne vpliva.

9. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da tožena stranka s pritožbo ne zatrjuje ničesar, kar bi lahko pomenilo spremembo njenega pravnega položaja v postopku. Pravovarstveni interes ima namreč tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, vendar ne na sploh, pač pa glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Njegovi zahtevki in predlogi v postopku pred sodiščem prve stopnje so meja njegove pritožbene pravovarstvene potrebe.4

10. Tožena stranka torej s pritožbo ne more dobiti nekaj drugega, kar je zahtevala v postopku na prvi stopnji, v kateri je umaknila predlog za taksno oprostitev in zahtevala izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, ki jo je tudi plačala. Kako bi si s pritožbo zoper izpodbijani sklep lahko izboljšala svoj položaj, tožena stranka v pritožbi niti ne navaja. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka s pritožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati, je tako pravilna in posledično tudi ocena, da pritožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena.

11. Ostali pritožbeni razlogi za odločitev o zadevi niso relevantni in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

1 Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 351. 2 Potrdilo na list. št. 2040. 3 Nepravilno postopanje sodeče sodnice in predsednice sodišča ter zavrnitev predloga za njuno izločitev. 4 Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 352.