Jedro

ZPP v 4. odstavku 180. člena določa pogoje za ustavitev postopka na podlagi presumpcije umika tožbe. Tako se šteje, da je tožeča stranka umaknila tožbo v primeru, da ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. Iz navedenega določila izhaja, da je pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pogoj, da začne teči rok za izpolnitev taksne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato kršilo 4. odst. 180. čl. ZPP, ko je izdalo sklep o presumpciji umika tožbe, na kar pritožnik pravilno opozarja. V konkretnem primeru je namreč tožnik predlagal oprostitev plačila sodnih taks, o njegovem predlogu pa je bilo pravnomočno odločeno s sklepom pritožbenega sodišča z dne 4.7.2001. Ta sklep je tožnik prejel 12.7.2001. Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse in za predložitev potrdila o njenem plačilu zato ni mogel začeti teči pred 12.7.2001. Rok za izpolnitev obveznosti plačila sodne takse ne more pričeti teči, preden se obstoj te obveznosti ne ugotovi s pravnomočno odločbo in je prizadeti o tem obveščen.

Izrek

Pritožbi zoper 1. točko izpodbijanega sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pritožba zoper 2. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek ustavi, ker je štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila, saj ni predložila potrdila o plačilu sodnih taks. Zato so bili po oceni sodišča izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Z istim sklepom je sodišče zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, saj je presodilo, da niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zoper sklep se je pravočasno pritožil tožnik. Zoper 1. točko izpodbijanega sklepa se je smiselno pritožil zaradi kršitve procesnih predpisov in smiselno predlagal, naj se sklep o ustavitvi postopka razveljavi in zadeva vrne v nadaljnji postopek. V zvezi z izpodbijanjem 2. točke sklepa pa tožnik ni navedel pritožbenih razlogov. Pritožba zoper 1. točko izpodbijanega sklepa je utemeljena, pritožba zoper 2. točko pa ni utemeljena. ZPP v 4. odstavku 180. člena določa pogoje za ustavitev postopka na podlagi presumpcije umika tožbe. Tako se šteje, da je tožeča stranka umaknila tožbo v primeru, da ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. Iz navedenega določila izhaja, da je pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pogoj, da začne teči rok za izpolnitev taksne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato kršilo 4. odst. 180. čl. ZPP, ko je izdalo sklep o presumpciji umika tožbe, na kar pritožnik pravilno opozarja. V konkretnem primeru je namreč tožnik predlagal oprostitev plačila sodnih taks, o njegovem predlogu pa je bilo pravnomočno odločeno s sklepom pritožbenega sodišča z dne 4.7.2001. Ta sklep je tožnik prejel 12.7.2001. Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse in za predložitev potrdila o njenem plačilu zato ni mogel začeti teči pred 12.7.2001. Rok za izpolnitev obveznosti plačila sodne takse ne more pričeti teči, preden se obstoj te obveznosti ne ugotovi s pravnomočno odločbo in je prizadeti o tem obveščen. Glede na navedeno je sodišče pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka ugodilo in izpodbijani sklep v skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljevanje postopka, v katerem naj sodišče tožnika z opominom pozove k plačilu sodne takse za tožbo in ga opozori na posledice po 4. odst. 180 čl. ZPP. Ker pritožnik v pritožbi ni navedel razlogov proti 2. točki izreka izpodbijane odločbe, je to odločitev pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradoma upoštevnih razlogov (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Pritožbeni preizkus zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je pokazal, da ti razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ki jih določa 270. člen ZIZ. Takšna odločitev je pravilna tudi zato, ker predlagana začasna odredba ni namenjena zavarovanju izpolnitve vtoževane terjatve, temveč je predlagatelj z njo uveljavljal (delno) izpolnitev terjatve, kar ni združljivo z naravo in namenom zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo (prim. 271. čl. ZIZ). Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni našlo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. točka 365. čl. ZPP).