Jedro

Tožena stranka je po pravnomočno končanem delovnem sporu, v katerem je tožnica uspela, ugotovila, da je bila tožnica določen čas samostojna podjetnica. Zato je predlagala, da sodišče prve stopnje ugodi predlogu za obnovo postopka in za čas opravljanja dela samostojne podjetnice tožničin zahtevek zavrne.

Sodišče prve stopnje ni odločilo po predlogu tožene stranke, zato je tako odločilo sodišče druge stopnje. Odločitev je oprlo na 428. člena ZPP/77. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je odločitev sicer pravilna, čeprav jo je sodišče druge stopnje oprlo na napačno pravno podlago. Ker dvojno delovno razmerje ni dovoljeno, bi moralo sodišče druge stopnje odločiti na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 9. točke 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 21/90, v nadaljevanju: ZPP/77) predlagala obnovo postopka, ker je bila tožnica v času od 1.9.1994 do 5.6.1996 zaposlena kot samostojna podjetnica. Zaradi tega bi naj po navedbah tožene stranke prenehala njena obveznost, da tožnico ponovno zaposli, kakor je bilo odločeno s pravnomočno sodbo.

Sodišče prve stopnje je potem, ko tožnica ni zanikala, da je bila v navedenem obdobju samostojna podjetnica, zavrnilo predlog za obnovo postopka. Ugotovilo je, da ni dan razlog za obnovo postopka po navedeni določbi ZPP/77. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da sodba sodišča prve stopnje kljub zaposlitvi tožnice ne bi bila drugačna. Delno bi bil le drugačen izrek v 4. točki sodbe sodišča prve stopnje, sicer pa je imela tožnica pravico do reintegracije.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke odločilo na podlagi 9. točke 421. člena ZPP/77 v zvezi s četrtim odstavkom 428. člena ZPP. Sklep sodišča prve stopnje je v 4. točki izreka, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, spremenilo tako, da je glede priznanja delovnega razmerja za čas od 1.9.1994 do 5.6.1996 in plačila nadomestila plače za navedeno obdobje, 4. točko izreka razveljavilo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ter 1. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 354. člena ter 1. in 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki ga je v tem primeru uporabiti na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP.

Navajala je, da 428. člen ZPP/77 določa ravnanje sodišča, ko se predlog za obnovo postopka nanaša edinole na postopek pred višjim sodiščem. V 4. odstavku tega člena je tudi določeno, kako ravna višje sodišče, če ugotovi, da je predlog za obnovo postopka utemeljen.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni ravnalo v skladu z navedeno določbo. Njegov sklep nima pravnega pouka, čeprav je zoper njega dovoljena pritožba. Obnovitveni razlog, ki ga navaja tožena stranka, ni tak razlog, ki bi se nanašal samo na postopek pred višjim sodiščem. Uporaba 428. člena ZPP/77 ni dopustna in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zoper odločitev, ki jo sodišče v glavni stvari, na podlagi nove obravnave, sprejme potem, ko je ugodilo predlogu za obnovo postopka, so dovoljena redna in izredna pravna sredstva, kot zoper druge odločitve sodišč prve in druge stopnje. To pomeni, da ima sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sklep, s katerim je bila dovoljena obnova postopka in s katerim je bila razveljavljena odločba izdana v prejšnjem postopku (peti odstavek 427. člena ZPP/77), ali s katerim obnova ni bila dovoljena, enake pristojnosti, kot v drugih primerih odločanja o pritožbah. V nadomestitvenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje, če bi upoštevalo v bistvu nesporno okoliščino, da je imala tožnica v času od 1.9.1994 do 5.6.1996 položaj samostojne obrtnice (tožnica jo npr. priznava v odgovoru na predlog za obnovo postopka na list. št. 200 spisa) in če bi pravilno uporabilo materialno pravo, za navedeno obdobje predlogu ugoditi, razveljaviti prejšnjo odločbo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Tako bi moralo storiti zato, ker iz temeljnih načel delovnega prava izhaja, da dvojno delovno razmerje ni dovoljeno. Zato tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja pri toženi stranki za čas, ko je bila samostojna obrtnica, torej od 1.9.1994 do 5.6.1996. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, bi moralo sodišče druge stopnje opreti svojo odločitev na 4. točko 373. člena ZPP/77 in spremeniti sklep sodišča prve stopnje. Na določbo 428. člena ZPP/77, svoje odločitve ni smelo opreti, ker se razlog za obnovo postopka ne nanaša edinole na postopek pred višjim sodiščem. Vendar napačno navajanje pravne podlage, na sicer pravilno odločitev sodišča druge stopnje, ni vplivalo.

Razlogi za revizijo torej niso podani, zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).