Jedro

Tožnik je za celotno vtoževano obdobje zahteval plačilo za dejansko opravljeno delo, zato gre za čisto denarno terjatev, za katero je dopustno direktno sodno varstvo v okviru zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, po izteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in na ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki dejansko zaposlen na delovnem mestu VODJA V. Z izpodbijano sodbo pa je toženki naložilo, da v roku 8 dni tožniku za čas od vključno junija 2013 do vključno oktobra 2017 plača razliko med plačo oziroma nadomestilom, kakršno bi prejemal za delo na delovnem mestu "VODJA V" ter dejansko prejeto plačo v skupnem znesku 35.898,37 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov razlike od posameznih mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, ki tečejo od 12. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. Toženka pa je poleg tega dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.616,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega naslednjega dne po preteku osemdnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišča, da gre v obravnavani zadevi za spor o uveljavljanju t. i. čiste denarne terjatve in da je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. V tožbi (pred spremembo) je tožnik dejansko zahteval plačilo plače na podlagi dejansko opravljenega dela, vendar je tožbeni zahtevek v celoti modificiral tako, da je zahteval ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in ugotovitev, da je bil dejansko zaposlen na delovnem mestu "vodja V" ter plačilo razlike v plači med plačo oziroma nadomestilom, ki bi ga prejemal za delo na tem delovnem mestu in dejansko prejeto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od te modifikacije dalje ne gre več za čisto denarno terjatev, saj je vtoževana razlika v plači posledica ugotovitve neveljavnosti pravne podlage (aneksa), tožnik pa je vtoževal razliko v plači zgolj na podlagi napačne prevedbe v delovno mesto „... inženir tehničnih strok VI“ namesto delovnega mesta „... vodja V“ in ne na podlagi dejansko opravljenega dela. Iz tega razloga je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo o nečem drugem, s tem pa je prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče res ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, ampak le na zatrjevana dejstva, vendar pa mora po uradni dolžnosti poiskati materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom, česar pa ni storilo. Po mnenju toženke so razlogi sodbe nejasni in si med seboj nasprotujejo, zato se sodbe sploh ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnem dejstvu. V sodbi ni ustrezne argumentacije za zaključek, da je tožnik ves čas pred prevedbo in po prevedbi opravljal enaka dela in naloge, zaradi česar naj bi bil upravičen do izplačila razlike v plači. Sodišče pa je tudi za dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi z vprašanjem, ali bi delo tožnika moralo biti ob prevedbi uvrščeno na delovno mesto „vodja V“, zgolj pavšalno zavrnilo, češ da je nepotreben, ker je sodišče ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi dejansko opravljenega dela. Svojo dokazno oceno je oprlo zgolj na trditve tožnika in dejanskega stanja v povezavi z ostalimi predlaganimi dokazi ni ugotavljalo. Tako je predlagani dokazni predlog zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dovoljeno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je pred in po prevedbi opravljal ista dela in naloge delovnega mesta „vodja V“. Sodišče je skladno z razpravnim načelom vezano na zatrjevano dejansko podlago, ni pa vezano na pravno kvalifikacijo. Sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj tožniku ni dosodilo niti nekaj več niti nekaj drugega od tega, kar je zahteval. Sodišče je svoje zaključke, da je tožnik v vtoževanem obdobju upravičen do razlike v plači, jasno in natančno obrazložilo, ustrezno pa je obrazložilo tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, oziroma odločilo o nečem drugem, kot je zahteval tožnik. Odločilo je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, zato tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP ni storilo.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tako je jasen razlog, zaradi katerega ni postavilo izvedenca ekonomske stroke, saj je bil predlagan, da ugotovi, ali bi delo tožnika po prevedbi moralo biti uvrščeno na delovno mesto „vodja V“, prav tako pa so tudi jasni razlogi, zaradi katerih ni vpogledalo v posamezne listine, oziroma ni zaslišalo ostalih predlaganih prič v zvezi z obsegom in vsebino vodstvenih nalog tožnika. O navedenem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi zaslišanja tožnika in z vpogledom v listine, iz obrazložitve pa izhaja tudi pravilna ugotovitev, da tožena stranka ni substancirano oporekala vsebini tožnikovega dejansko opravljenega dela. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke zavrnilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene.

8. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo po dejansko opravljenem delu, ker je ugotovilo, da je tožnik, ki je bil razporejen na strokovno tehnično delovno mesto „inženir tehničnih strok VI“, v vtoževanem obdobju pa je dejansko opravljal delo kot „vodja V“, upravičen do plačila razlike med plačo, ki jo je prejemal za delovno mesto, na katero je bil razporejen in plačo, ki bi jo moral prejemati kot „vodja V“. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje.

9. Tožnik je za celotno vtoževano obdobje zahteval plačilo za dejansko opravljeno delo, zato gre za čisto denarno terjatev, za katero je dopustno direktno sodno varstvo v okviru zastaralnega roka. Tožnik je tožbo med postopkom razširil tako, da je uveljavljal tudi ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in ugotovitev, da je bil pri toženi stranki dejansko zaposlen na delovnem mestu „vodja V“. V tem delu je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo. V pripravljalni vlogi je tožnik tudi specificiral denarni del tožbenega zahtevka. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik z modifikacijo tožbenega zahtevka ne uveljavlja več plačila za dejansko opravljeno delo, ampak le še plačilo zaradi neustrezne prevedbe in da zato ne gre več za čisto denarno terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v tem sporu vtožuje razlike v plači na treh pravnih podlagah: na napačni oziroma nezakoniti prevedbi v letu 2008, po dejanskem delu in na poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o prevedbi, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo. Pravilno je ugotovilo, da tožnik uveljavlja denarni zahtevek iz naslova plačila za opravljeno delo.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve na podlagi zatrjevanj tožnika, ob upoštevanju listinskih dokazov (v prilogah pod A od A16 do A29) in tožnikove izpovedi, pravilno ugotovilo, da je tožnik, tako kot sedaj, ko opravlja delo „vodja V“, v vtoževanem obdobju vodil službo za energetiko pri toženki, ki je notranja organizacijska enota in sodi v okvir tehničnih služb toženke. Izvajal je vsa dela in naloge, ki izhajajo iz opisa del in nalog „vodje V“ in opravljal tudi vodstvena dela in naloge. Skladno z določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in sodno prakso, je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila razlike med plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo, ki bi jo glede na opravljano delo moral prejemati in pravilno uporabilo tudi določbo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker gre za denarni zahtevek, ki se uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem, predhodni postopek pred delodajalcem ni potreben, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, v kolikor zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, na čem temelji obračun vtoževane plače. V točki 12 obrazložitve je sodišče prve stopnje glede višine vtoževane razlike v plači pravilno ugotovilo, da je tožnik za delovno mesto, katerega delo je dejansko opravljal, torej za delovno mesto „vodja V“, vključno z napredovanji, upravičen do plačil za 40. plačni razred, dejansko pa je prejemal plačo za 31. plačni razred s 5 % položajnim dodatkom. Ker toženka v obravnavanem sporu ni substancirano prerekala tožnikovega specificiranega izračuna, je sodišče tožniku utemeljeno dosodilo razlike v plači, ki iz izračuna izhajajo.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Potrebni stroški tožnika so: stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 875 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), materialni stroški v višini 2 % po 11. členu OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 653,31 EUR. Ta znesek je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.