Jedro

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo, ker je odločilo, da se predlog za izvršbo šteje za tožbo, nato je v 2. tč. izreka dovolilo objektivno spremembo tožbe (zvišanje zahtevka) in v 3. tč. izreka meritorno odločilo o tako povečanem tožbenem zahtevku. Meritorna odločitev sodišča prve stopnje ni bila izdana v postopku, ki bi tekel po pravilih, ki veljajo za izdajo plačilnega naloga, ker glede zvišanega zahtevka ni bil izdan proti toženi stranki sklep o izvršbi, o usodi katerega bi bilo presojano v nadaljnjem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo napoved pritožbe proti sodbi za umaknjeno. Tako je odločilo zato, ker tožena stranka ni plačala sodne takse za pritožbo po opominu. Tožena stranka vlaga proti temu sklepu pravočasno pritožbo.V pritožbi sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, ker meni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določilo 496. čl. ZPP. Pritožba je utemeljena. Res v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor majhne vrednosti. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da bi sodišče postopek vodilo po pravilih, ki veljajo za tovrstne spore. A plačilo sodne takse za pritožbo je po 3. odst. 497. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpostavka za nadaljevanje postopka po napovedi pritožbe tudi, če gre za postopek, v katerem se uporabljalo pravila o postopku za izdajo plačilnega naloga (1. odst. 496. in 497. čl. ZPP). In ker se po uspešnem ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 55.a čl. prej veljavnega Zakona o izvršbi in 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), je sodišče prve stopnje očitno menilo, da gre v obravnavanem primeru za takšno situacijo. Potem, ko je izdalo sodbo po 1. odst. 496. čl. ZPP (prim. pravni pouk na odločbi z dne 22.11.1999, l.št. 63), je izpodbijani sklep pač le rezultat nadaljevanja postopka po 497. čl. ZPP. Na vprašanje, ali je bilo takšno postopanje pravilno, pa bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve. Postopek pred okrožnim sodiščem je v konkretnem primeru nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine (prim. sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Ig ... z dne 22.12.1995, l.št. 12). V 1. tč. izreka sodbe prve stopnje je sodišče prve stopnje tudi odločilo o izdanem sklepu o izvršbi (prim. 4. odst. 436. čl. ZPP). Toda sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo, ker je odločilo, da se predlog za izvršbo šteje za tožbo (1. tč. izreka odločbe prve stopnje), nato je v 2. tč. izreka dovolilo objektivno spremembo tožbe (zvišanje zahtevka) in v 3. tč. izreka meritorno odločilo o tako povečanem tožbenem zahtevku. Meritorna odločitev sodišča prve stopnje zato ni bila izdana v postopku, ki bi tekel po pravilih, ki veljajo za izdajo plačilnega naloga (prim. 431. čl. in nasl. ZPP in 2. odst. 55.a čl. ZIP oz. 2. odst. 62. čl. ZIZ). Že zato ne, ker glede zvišanega zahtevka ni bil izdan proti toženi stranki sklep o izvršbi, o usodi katerega bi bilo presojano v nadaljnjem postopku. Tako se izkaže, da za konkretni primer ne pride v poštev ne 496. čl. ne 497. čl. ZPP. Ker je podana uveljavljana kršitev postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 339. čl. in 366. čl. ZPP). V zvezi z ostalimi pritožbenimi izvajanji pa je treba dodati naslednje. Zatrjevana izguba zaupanja pritožnika v nepristransko sojenje po prepričanju pritožbenega sodišča nima prav nobene podlage v podatkih spisa. Že je bilo obrazloženo, da podatki spisa omogočajo edinole sklep, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno s svojim stališčem o kvalifikaciji spora, ki si ga pač mora v postopku izoblikovati. Če bi zgolj okoliščini, da sodišče prve stopnje ni sledilo izvajanjem v pritožbi proti sodbi, pripisali pomen, ki ga utemeljuje vlagatelj te pritožbe (tj. zavestna kršitev postopka), bi (v končni posledici) negirali dolžnost sodišča, da odloča v skladu z lastnim prepričanjem, kar pa je ravno bistvo pravice do sodnega varstva (23. čl. Ustave RS). Pritožniku je nadalje treba pojasniti, da je njegov strah pred obveznostjo plačila sodne takse za obravnavano pritožbo odveč, saj Zakon o sodnih taksah ne predvideva dolžnosti plačila sodne takse za pritožbo proti sklepu, s katerim se ugotovi umik pritožbe (prim. Tar. št. 3 Taksne tarife). O vprašanju, ali so določeni stroški potrebni pravdni stroški, pa se po ustaljeni sodni praksi presoja z gledišča, ali je določeno procesno dejanje strank pripomoglo h končni odločitvi sodišča. In ker je obravnavana pritožba pomembna za nadaljevanje postopka, je pritožbeno sodišče odločitev o zahtevanih pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).