Jedro

Tožnik bi moral oblikovati tožbeni zahtevek tako, kot to izhaja iz dogovora obeh udeležencev skupne gradnje. V materialnem pravu torej nima podlage zahtevek, da se pravni položaj, ki je oblikovan po pogodbi med tožnikom in njegovim očetom, spremeni ali drugače oblikuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem J.U. ne spadajo prostori v stanovanjski hiši v K., ki stoji na parc.št. 1143, vl.š.t 1206 k.o. B. in sicer kletni etaži prostor v izmeri 46,50 m2, garaža v izmeri 37,80 m2, skupaj 84,30 m2. V pritličju garsonjera v velikosti 19,40 m2, kopalnica v izmeri 2,40 m2, garsonjera v izmeri 19,65 m2, kopalnica v izmeri 2,40 m2 ter terasa v izmeri 12 m2, s faktorjem 0,25 pa 3 m2, vse skupaj 48,39 m2. V etaži prvega nadstropja veranda v izmeri 11,50 m2, WC 1,40 m2, kopalnica 3,60 m2, kuhinja 7,80 m, hodnik 8,55 m2, soba 12,75 m2, soba 18,20 m2, soba 26,15 m2, soba 12,95 m2 ter terasa 38,12 m2, s faktorjem 0,25 pa 9,53 m2, vse skupaj 128 m2, katere lastnik do celote je tožnik D.U.. Skupni deli, prostori in naprave v stanovanjski hiši M., ki stoji na parc.št. 1143, vl.št. 1206 k.o. B. ter stavbišča pod stanovanjsko hišo ter funkcionalno zemljišče na parc.št. 143 k.o.B., kot je to določeno v izvedeniškem mnenju ter skici dr. F.V. in S. P. z dne 28.6.2000, vse v solastninskem deležu 72/100-tin od celote, katerega lastnik je tožnik D.U.. Tožena stranka je dolžna lastninsko in solastninsko pravico tožnika na nepremičnini, kot je to določeno v izreku sodbe, priznati v roku 15-tih dni od pravnomočnosti sodbe in tožniku izstaviti listino, sposobno vpisa te pravice na tožnika v zemljiško knjigo, ker bo sicer to listino nadomestila ta odločba. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 662.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec in v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nesklepčna in neizvršljiva. Toženec lahko izstavi le črno listino s črnim zapisom, kjer se ne bo nič videlo, ker gre v konkretnem primeru pri spornih objektih še za črno gradnjo, katere prenos in promet je samostojno nedopusten dokler se to ne uredi in najprej legalizira in sploh vpiše. V zemljiški knjigi je vpisana le parc.št. 1143 - njiva, z izmero 3349 m2, z lastninsko pravico v korist pokojnega očeta U.J.. Sodišče samo ugotavlja, da je tožnik večkrat spreminjal svoje zahtevke in na koncu postavil takšen zahtevek, vendar pa je ta zahtevek bistveno drugačen od prvotnega zahtevka in zlasti bistveno drugačen od vsebine spora, zaradi katerega je bil tožnik napoten na pravdo. Toženec je v zapuščinskem postopku že jasno in nedvoumno povedal in to ponovil tudi tekom pravdnega postopka, da obseg posameznih delov nepremičnine ni sporen po pogodbi, ki sta jo sklenila tožnik in pokojni oče. Do spora je prišlo zato, ker se je tožnik zamislil svoje upravičenje drugače kot mu je bilo to priznano v pogodbi. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo zahtevkom, ko vzpostavlja na nepremičnini, ki še niti ni vpisana v zemljiški knjigi etažno lastnino. Poleg tega pa tožniku priznava kot njegove še skupne dele in prostore, celo vseh podstrešnih in drugih skupnih prostorov, ki nikoli niso bili predmet pogodbe. V svojih vlogah, zlasti v zadnjih pa je tudi toženec U.F. jasno povedal, da soglaša in dopušča tožniku, da na osnovi pogodbe naroči ustrezne načrte in dokumentacijo za vknjižbo etažne lastnine za nesporno priznane prostore po pogodbi, seveda pa bi to zahtevalo določeno aktivnost tožnika. Izrek je tudi zemljiškoknjižno popolnoma neizvedljiv ter neizvršljiv. Gre za odločitev o tistem, kar ni bilo sporno, z izjemo stopnišča kasneje poimenovanega v verando v izmeri 11,50 m2 in glede deležev na skupnih delih, prostorih, napravah ter glede zemljišča. Sporno je vprašanje o vlogah strank in kdo je aktivno in pasivno legitimiran, toženec U. F. glede sporne nepremičnine nima prav ničesar in ta nepremičnina še vedno ni bila predmet dedovanja in tudi zanimivo ni predmet dedovanja po pokojni materi, prej prvotoženi stranki U. F.. Toženec je dejansko v tem postopku lahko stranka, kot dedič po U.F., saj v zapuščini po U.J. ni prejel ničesar.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v trditveni podlagi tožbe navedla, da je z dovoljenjem lastnika nepremičnine, to je svojega očeta, zgradil prizidek k stanovanjski hiši, ki stoji na parc.št. 1143 k.o. B. in etažo prvega nadstropja po vsej dolžini in širini hiše, kar je njegova last in kar je pokojni J.U. s pogodbo z dne 10.11.1977 priznal. Čim je temu tako, kar je sodišče prve stopnje v tem postopku tudi ugotovilo (pogodbo sklenjeno med tožnikom in pokojnim U.J., priznava tudi toženec) je govor o skupni gradnji, ki je poseben temelj za pridobitev izvirne lastnine graditeljev po deležih prispevka. Gre tedaj za obligacijsko pravno razmerje, ki lahko pripelje do stvarnopravnih upravičenj, solastninskih deležev na skupno zgrajeni stvari. Pravna razmerja, ki so nastala zaradi sodelovanja pri skupni gradnji sta udeleženca skupne gradnje razrešila na sporazumen način in v okviru avtonomije strank. Zato bi moral tožnik oblikovati tožbeni zahtevek tako, kot to izhaja iz dogovora obeh udeležencev skupne gradnje. V materialnem pravu torej nima podlage zahtevek, da se pravni položaj, ki je oblikovan po pogodbi med tožnikom in njegovim očetom, spremeni ali drugače oblikuje. V predmetni zadevi torej gre za nesklepčno tožbo, kajti iz dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi, ne izhaja pravna posledica katero uveljavlja v tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek kot ga je postavil tožnik pa tudi ni določen in tudi ni izvršljiv. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko v okviru materialnopravnega vodstva pozvati, da nesklepčno tožbo popravi in da zahtevek postavi tako, da bo določen in izvršljiv. Pri nesklepčni tožbi se sicer tožbeni zahtevek lahko zavrne, vendar pritožbeno sodišče tega ni moglo storiti, kajti tožeča stranka na nesklepčnost tožbe s strani sodišča prve stopnje ni bila opozorjena in tej ni bilo omogočeno, da v teku pravdnega postopka tožbo, ki je nesklepčna dopolni. Tožnik bi namreč moral tožbeni zahtevek postaviti tako, da zahteva ugotovitev njegovega solastniškega deleža na celi nepremičnini, to je na parc.št. 1143, vl.št. 1206 k.o. B., na kateri stoji stanovanjska hiša in vpis svoje pravice v zemljiški knjigi. Šele nato zahtevati, da njegov del te nepremičnine ne spada v zapuščino po pokojnem očetu. Predmet stvarnih pravic so lahko le individualno določene samostojne stvari (7. čl. SPZ). V 8. čl. SPZ pa je uzakonjeno načelo povezanosti zemljišča in objekta in vse kar je po namenu trajno spojeno in trajno na nepremičnini nad in pod njo, je sestavina nepremičnine. Toženec tudi v pritožbi pravilno opozarja, da on na sporni nepremičnini ni vpisan, zato tudi tožniku ne more izstaviti nobene zemljiškoknjižne listine. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da v ponovnem postopku tožnika pozove, da postavi tožbeni zahtevek tako, da bo ta sklepčen, izvede tudi dokaze, katere je predlagal toženec ter o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).