Up-155/95

4.6.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. Z. iz A., začasno prebivališče iz P., v priporu v Z. M. na seji senata dne 4.6.1996

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba V. Z. zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 49/95 z dne 18.10.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 342/95-4 z dne 30.10.1995, zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, št. Ks 59/95 z dne 22.12.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 1/96 - 4 z dne 4.1.1996 in zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 6/96 z dne 20.2.1996 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 78/96 - 4 z dne 7.3.1996 se ne sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 13/96 z dne 18.4.1996 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 139/96 - 4 z dne 26.4.1996 se sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je 23.10.1995 vložil ustavno pritožbo zoper v 1. točki izreka tega sklepa prvonavedeno odločitev Okrožnega sodišča, s katero mu je bil podaljšan pripor zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Dne 7.3.1996 je ustavno pritožbo dopolnil in razširil še na druge odločitve, navedene v 1. točki izreka tega sklepa, s katerim je sodišče odločalo o podaljšanju pripora zoper pritožnika. Dne 22.4.1996 in z dopolnitvijo z dne 29.5.1996 pa je vložil ustavno pritožbo še zoper odločitev sodišča, navedeno v 2. točki izreka tega sklepa. Pritožnik zatrjuje, da priporna razloga nista podana, da sodišče o priporu ni odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave ter da pripor traja nesorazmerno dolgo. Predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in pripor odpravi.

2.Z izpodbijanimi sklepi iz 1. točke izreka tega sklepa je sodišče vsaka dva meseca podaljševalo pripor zoper pritožnika.

3.Razlog ponovitvene nevarnosti za odreditev pripora sodne odločbe utemeljujejo z obsežno kriminalno dejavnostjo, ki se očita pritožniku in ki naj bi jo pritožnik izvajal dalj časa in kontinuirano, ter z obstoječim premoženjskim stanjem pritožnika. Razlog begosumnosti pa je po mnenju sodišč izkazan s tem, da ima pritožnik stalno prebivališče v A., da je svojo stanovanjsko hišo v P. prodal, da se je pred odreditvijo pripora večji del svojega časa nahajal v N., kjer je njegovo podjetje izvajalo gradbene projekte, da ima pritožnikovo podjetje tudi predstavništvo v N. in da ima tudi sredstva v tujini. Pristojni sodišči sta ocenili, da je poseg v pritožnikovo osebno svobodo sorazmeren v primerjavi z realno izkazano nevarnostjo ponavljanja očitanih mu kaznivih dejanj ter neogibno potreben, da se zagotovi njegova navzočnost v kazenskem postopku.

Z izpodbijanim sklepom, navedenim v 2. točki izreka tega sklepa je prvostopno sodišče podaljšalo pripor iz obeh pripornih razlogov z vsebinsko enako utemeljitvijo razlogov, kot so navedeni v prejšnji točki te obrazložitve. Sodišče navaja, da iz podatkov sodišča izhaja, da je bila zoper pritožnika poleg kazenskega postopka, ki je v teku, zaključena preiskava zaradi kaznivega dejanja goljufije in drugih kaznivih dejanj in da se spis nahaja pri Okrožnem državnem tožilstvu v Slovenj Gradcu zaradi morebitne vložitve obtožnice. Ker naj bi bila po navodilu Višjega sodišča, danim ob razveljavitvi prvostopne sodbe zoper pritožnika, potrebna združitev obeh kazenskih postopkov, je senat sodišča ponovno odločal o podaljšanju pripora.

B.

Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme osebo, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavni pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku. Brez nje kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti.

4.Pripor zaradi razloga begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v zakonu. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP) določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Obstoj begosumnosti pri pritožniku je sodišče utemeljilo na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati o obstoju nevarnosti bega. Med takšne okoliščine sodijo poleg teže kaznivega dejanja in morebitne pričakovane visoke kazni predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem. Kakor je razvidno iz točke 2 te obrazložitve, sta sodišči ugotovili obstoj takih okoliščin in presodili, da je zaradi nevarnosti bega pripor neogibno potreben za zagotovitev pritožnikove navzočnosti v kazenskem postopku. Zato s tega vidika z izpodbijanimi akti ni kršena pritožnikova pravica do osebne svobode.

5.Ustavno sodišče je ob odločanju o dosedanjih ustavnih pritožbah o priporih zaradi ponovitvene nevarnosti obrazložilo, na kakšen način naj sodišča uporabljajo ustavno in zakonsko določene pogoje, da se pri odrejanju pripora spoštujejo ustavne pravice posameznika. Ti kriteriji in merila ostajajo ustrezna podlaga tudi po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 25/96), s katero je bilo odločeno tudi o ustavnosti 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP.

6.Odreditev in podaljšanje pripora sta ustavno dopustna, če v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave obstoji le eden od pripornih razlogov. Zato se glede na ugotovitev, da sodišče pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga begosumnosti ni nedopustno poseglo v pritožnikovo osebno svobodo, senatu Ustavnega sodišča ni bilo treba posebej opredeliti do obstoja pon ovitvene nevarnosti.

7.Pritožnik uveljavlja tudi razlog dolgotrajnosti pripora. Senat Ustavnega sodišča je vpogledal kazenski spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 205/95 in se glede na to, da je pritožnik v priporu že od 7.5.1994, odločil, da je treba obstoj zatrjevane kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave preizkusiti v okviru obravnave ustavne pritožbe zoper sklep sodišča, naveden v 2. točki izreka te obrazložitve. Ta sklep predstavlja pravno podlago za pritožnikovo prestajanje pripora v času odločanja, zato je senat v tem delu ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Drugi izpodbijani sklepi ne učinkujejo več kot podlaga za omejitev prostosti, zato tudi s tega vidika ni podan razlog, da se ustavna pritožba glede njih sprejme v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in na podlagi tretjega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič

5.12.1996

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi V. Z. iz A., začasno prebivališče na P. na seji dne 5. decembra 1996

o d l o č i l o:

S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 139/96-4 z dne 26.4.1996 in s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 13/96 z dne 18.4.1996 je bila kršena pritožnikova pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je 23. oktobra 1995 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 49/95 z dne 18.10.1995. Dne 7. marca 1996 je ustavno pritožbo dopolnil in razširil še na kasnejše sklepe, s katerimi mu je bil podaljšan pripor. Dne 22. aprila 1996 in z dopolnitvijo z dne 29. maja 1996 pa je ustavno pritožbo razširil še na v izreku tega sklepa navedena akta pristojnih sodišč o podaljšanju pripora zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Pritožnik zatrjuje, da sodišče o priporu ni odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave ter da pripor traja nesorazmerno dolgo. Predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in pripor odpravi.

2.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče pripor podaljšalo iz pripornega razloga po 1. in 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP). Sodišče se sklicuje na okoliščine, ki potrjujejo priporne razloge, ugotovljene in presojene v prejšnjih odločitvah o priporu zoper pritožnika, in ocenjuje, da te okoliščine še obstojijo. Ponovitvena nevarnost naj bi bila po mnenju sodišča podana zaradi teže kaznivih dejanj, ki se očitajo pritožniku in ki naj bi jih pritožnik izvrševal v daljšem časovnem obdobju. Sedanje gmotno stanje pritožnika pa naj bi tudi potrjevalo obstoj nevarnosti, da bo pritožnik s tovrstnimi kaznivimi dejanji (pritožnik je obtožen več kaznivih dejanj goljufije) na prostosti nadaljeval. Dejstvo, da pritožnik nima nikakršnega premoženja v Sloveniji, pač pa naj bi njegovo podjetje izvajalo dela na gradbenih objektih v tujini, naj bi bilo podlaga za sklepanje o nevarnosti, da bi pritožnik zapustil državo in se tako izognil kazenskemu postopku. Sodišče v obrazložitvi tudi navaja, da je zoper pritožnika končana preiskava zaradi kaznivega dejanja goljufije in drugih kaznivih dejanj ter da se spis nahaja pri pristojnem državnem tožilstvu zaradi morebitne vložitve obtožnice. Združitev sedanjega kazenskega postopka s postopkom, ki je v fazi končane preiskave, pa naj bi bila potrebna zaradi navodila, ki ga je dalo Višje sodišče v Mariboru ob razveljavitvi prvostopne obsodilne sodbe zoper pritožnika.

3.Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnika zoper navedeni prvostopni sklep in potrdilo priporne razloge. Višje sodišče je ocenilo, da je pripor zoper pritožnika kljub skoraj dveletnemu trajanju še vedno neogibno potreben. Razlog, zaradi katerega kazenski postopek še ni mogel biti zaključen, naj bi bil v tem, da je bilo treba zaradi obsežne kriminalne dejavnosti zbirati dokaze v tujini in čakati na rezultate vzporedno trajajoče preiskave zaradi združitve postopkov. Pritožbena izvajanja o že dveletnem trajanju pripora je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da najdaljši možni rok dveh let teče od vložitve obtožnice, ne pa od odreditve pripora.

B. - I.

4.O pritožnikovi ustavni pritožbi, vloženi dne 23. oktobra 1995 in 7. marca 1995, je bilo odločeno s sklepom senata Ustavnega sodišča št. Up-155/95 z dne 4.6.1996. Z istim sklepom je bila ustavna pritožba zoper v izreku te odločbe navedeni sodni odločitvi sprejeta v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljnjem besedilu: ZUstS) predložena Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu in Višjemu sodišču v Mariboru, ki nanjo nista odgovorili.

5.Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 205/95.

6.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Pravici do osebne svobode gre med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami osrednje mesto. Omejevanje te pravice je tako kot pri drugih človekovih pravicah v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave dopustno samo v primerih, ki jih določa Ustava oziroma, kolikor je to potrebno zaradi (človekovih) pravic drugih. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, zoper katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti zoper osebo, "če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnila". Zoper pritožnika je bil pripor odrejen in vseskozi podaljševan, ker naj bi določene okoliščine kazale na nevarnost bega. Ustavni pojem "neogibne potrebnosti za potek kazenskega postopka" zajema tudi priporni razlog begosumnosti.

7.Brez obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku le-tega sploh ni mogoče izvesti. Vendar pa mora biti begosumnost izkazana, še posebej ko je ta utemeljena na nevarnosti bega, z realno nevarnostjo. Nanjo je mogoče sklepati na podlagi konkretno izkazanih okoliščin. Mednje sodijo poleg teže kaznivega dejanja in morebitne pričakovane visoke kazni predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim in tujim okoljem, v katerega bi se pritožnik lahko umaknil pred kazenskim pregonom. Te okoliščine je tako prvostopno kot drugostopno sodišče ugotavljalo in konkretno presojalo tako pri izpodbijanem kakor tudi pri prejšnjih sklepih, s katerimi se je pripor zoper pritožnika podaljševal. Zato sodišču ni mogoče očitati, da je z utemeljitvijo pripora na razlogu begosumnosti kršilo pritožnikovo pravico do osebne svobode.

8.Tudi pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti se sodišče tako kot pri razlogu begosumnosti sklicuje na svoje prejšnje odločitve. To ni nedopustno pod dvema pogojema: 1)če je iz prejšnjih odločitev razvidno, da obstajajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati, da obstoji nevarnost ponovitve določenih ali istovrstnih kaznivih dejanj, iz obrazložitve pa je vidna presoja sodišča, ali in zakaj nevarnost ponovitve določenih dejanj pomeni takšno ogrožanje varnosti ljudi, da je zaradi tega treba poseči v pritožnikovo ustavno pravico in 2) če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo. Pripor je v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave dopusten tudi le iz razloga begosumnosti. Zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkušati, ali sta sodišči zadostili ustavnim in zakonskim pogojem tudi glede ugotavljanja ponovitvene nevarnosti. Odločitev glede tega vprašanja ne bi mogla vplivati na sklep, da z odvzemom prostosti pritožniku ni bila kršena njegova pravica do osebne svobode.

B. - II.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel v obravnavo pritožnikovo ustavno pritožbo predvsem z namenom, da bi Ustavno sodišče presodilo, ali pripor zoper pritožnika traja predolgo. Ustavno sodišče je s poizvedbami pri pristojnem sodišču ugotovilo, da je bil po sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo pripor zoper pritožnika odpravljen in pritožnik izpuščen na prostost. Zato je pritožnika pozvalo, da izkaže svoj pravni interes za odločitev Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi. Pritožnik je na poziv odgovoril z zahtevo, da Ustavno sodišče o utemeljenosti pripora odloči, ker naj bi zaradi pripora nastala večja škoda pritožniku osebno in njegovim podjetjem. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče štelo, da je pravni interes za odločitev o ustavni pritožbi kljub odpravi pripora podan.

9.Tudi v primeru, ko sodišče v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji presodi, da obstoji priporni razlog begosumnosti ali ponovitvene nevarnosti, je treba ugotoviti, da po poteku določenega časa pripora ni več mogoče podaljševati le na tej podlagi. Rok dveh let od vložitve obtožnice, ki ga je določil ZKP v petem odstavku 207. člena, ne pomeni, da pred njegovim iztekom ni mogoče utemeljeno zastaviti vprašanja, ali pripor traja razumno dolgo. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-123/95 z dne 6.10.1995 (OdlUS IV,135) zavzelo stališče do tega, kako je treba razlagati določbo petega odstavka 205. člena ZKP, po kateri lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti. Na te razloge se tudi v tej zadevi v celoti sklicuje.

10.Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Na kazenskem področju pa zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in določenih posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami pa je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Presojo tega, ali sodišče odloči o obtožbi brez nepotrebnega odlašanja ali v razumnem roku, kakor to določa prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP), je mogoče opraviti le ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Na presojo vpliva več dejavnikov, med njimi tudi ravnanje pritožnika, narava in značilnosti konkretnega kazenskega postopka ter ravnanje pristojnih organov državne oblasti.

11.Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave je zagotovljena ne glede na to, ali je posamezniku v času kazenskega postopka odvzeta prostost ali ne.

12.Vendar pa je treba upoštevati, da pomeni pripor poseg v ustavno pravico do osebne svobode, urejeno v 19. členu Ustave. Zato kriteriji za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, ne morejo biti enaki v primerih, ko je obdolženec v kazenskem postopku v priporu, in v primerih, ko se lahko brani obtožbe s prostosti. Kriteriji razumnega časa v primeru pripora morajo biti strožji prav zaradi tega, ker gre za istočasni poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja tudi domneva nedolžnosti, določena v 27. členu Ustave. Zaradi tega morajo državni organi v tem primeru postopati posebej skrbno in hitro. K takemu ravnanju jih je izrecno zavezal tudi zakonodajalec. Člen 200 ZKP določa, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, določa pa tudi dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Če pristojni organi ne postopajo v skladu z navedenim, pa za njihovo ravnanje (ali opustitev ravnanja) ni mogoče najti opravičila v posebnih okoliščinah konkretnega kazenskega postopka ali v ravnanju pripornika, ni mogoče istočasno dopustiti še posega v osebno svobodo. Za takšno razlago določbe prvega odstavka 23. člena Ustave govori tudi določba tretjega odstavka 5. člena EKČP, ki določa, da je treba priporniku soditi v razumnem roku ali pa ga izpustiti (v angleškem izvirniku besedila konvencije se tekst glasi: shall be entitled to trial within a reasonable time or to release pending trial). Realna nevarnost, ki je podlaga za pripor, je lahko izkazana le z določeno stopnjo verjetnosti, ne pa z gotovostjo. Zato je še toliko pomembneje, da se pred pravnomočnostjo sodbe pripor omeji na kar najkrajši možen čas. Če tega organi državne oblasti ne zagotovijo, je treba po citirani določbi priporniku omogočiti, da se brani s prostosti. Navedeno ne pomeni, da imajo v takšnem primeru pravosodni organi vnaprejšnjo izbiro, ali bodo zagotovili hitro postopanje ali pritožnika izpustili na prostost. V javnem interesu in z vidika ohranitve javnega reda je, da se storilci kaznivih dejanj kaznujejo. Zato je tudi vodenje kazenskega postopka v javnem interesu. Vendar je kazenski postopek v enaki meri jamstvo obdolžencu, da bo država v tem postopku spoštovala njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, ki mu jih zagotavlja Ustava. Zato je po določenem času trajanja pripora sodišče dolžno presojati ne le, ali še obstojijo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa.

13.Tudi razumen čas trajanja pripora je tako kot razumen čas trajanja kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe mogoče presojati le glede na okoliščine konkretnega primera. Zoper pritožnika je bil odrejen pripor 7. maja 1994 ob 21. uri.

Pritožnik je bil torej ob izdaji izpodbijanega prvostopnega sklepa, to je 18. aprila 1996, v priporu eno leto, enajst mesecev in devetnajst dni. Obtožnica je bila vložena 29. junija 1994.

Prvostopna obsodilna sodba je bila izdana 22. februarja 1995. S sklepom št. Kp 120/95-8 z dne 22.6.1995 je Višje sodišče v Mariboru razveljavilo navedeno sodbo in vrnilo zadevo v novo odločanje z navodilom sodišču, da po diplomatski poti pridobi nekatere dokaze iz ZRN ter združi kazenski postopek z drugim kazenskim postopkom, ki naj bi tekel zoper pritožnika pred istim prvostopnim sodiščem. Višje sodišče ob odločanju ni imelo podatkov o tem, v kakšni fazi se nahaja postopek, ki naj bi se združil s postopkom v zadevi št. K 205/95. Kakor je razvidno iz podatkov spisa, je prvostopno sodišče po razveljavitvi sodbe izvedlo zaprosilo za mednarodno pravno pomoč pri nemškem sodišču. Dne 29. januarja 1996 je sodni tolmač sodišču predložil prevod listin, ki se nanašajo na to zaprosilo. Vse odtlej pa je sodišče čakalo na zaključek kazenskega postopka, s katerim bi moral biti zadevni postopek po naročilu Višjega sodišča združen. Iz podatkov spisa je mogoče ugotoviti, da naj bi bila preiskava zaključena 12. januarja 1996. Sodišče je z dopisom z dne 1. aprila 1996 pozvalo pristojno državno tožilstvo k čimprejšnji vložitvi obtožnice z opozorilom, da je pritožnik v priporu. Do dne vpogleda v spis ni bilo razvidno, da bi bila obtožnica vložena. Skoraj eno leto po razveljavitvi prejšnje sodbe zoper pritožnika, ki je bil v priporu, glavna obravnava ni bila razpisana. Dejstva, da je bila prvostopna sodba na podlagi pritožnikove pritožbe razveljavljena, da je bilo treba izvajati dokaze po zaprošenem sodišču v tujini in da je bila med kazenskim postopkom zoper pritožnika zahtevana preiskava zaradi utemeljenega suma storitve istovrstnih kaznivih dejanj, predstavljajo vsekakor okoliščine, ki opravičujejo daljše trajanje pripora. Vendar pa so takšne okoliščine z vidika razumnega časa trajanja pripora relevantne le toliko časa, kolikor je neogibno potrebno, da se procesna dejanja opravijo. Kakor je vidno iz navedenih podatkov, so bila procesna dejanja, ki jih je opravilo pristojno sodišče (zaslišanje po zaprošenem sodniku, preiskava za druga kazniva dejanja), vsa izvršena še v mesecu januarju tega leta.

Ustava v drugem odstavku 20. člena določa absolutni rok, v katerem mora biti zaključena preiskava zoper pripornika. V tretjem odstavku 20. člena pa določa, da se obdolženec izpusti, če do izteka tega roka ni vložena obtožnica. Pritožnik je bil v priporu v okviru kazenskega postopka, v katerem je že bila vložena obtožnica. Navodilo Višjega sodišča ob razveljavitvi sodbe se je glasilo: "Pritožbeno sodišče zlasti soglaša s stališčem obtoženčevega zagovornika, da bi bilo treba ugotoviti širši obseg obtoženčevega poslovanja v zvezi z gradnjo TPC Dravograd in združiti v tej kazenski zadevi obravnavana kazniva dejanja s tistimi kaznivimi dejanji goljufije, ki se obravnavajo v drugem kazenskem postopku. Iz podatkov tega spisa ne izhaja, v kakšni fazi se nahaja kazenski postopek zoper obtoženega zaradi suma storitve še več drugih kaznivih dejanj goljufije, vendar po oceni pritožbenega sodišča obravnavana kazenska zadeva terja enoten postopek, zlasti ker se obtoženec že več kot eno leto nahaja v priporu". Po določbi tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje, ki mu je vrnjena zadeva v novo sojenje, opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je v svoji odločbi opozorilo sodišče druge stopnje. Ustavno sodišče se ne spušča v presojo, ali je bilo navodilo Višjega sodišča v konkretnem primeru utemeljeno ali ne. Če bi bilo navodilo v tej smeri v sorazmerno kratkem času izpeljano, njegova izvršitev s časovnega vidika ne bi vplivala na še dopustno trajanje pripora. Okrožno sodišče je temu navodilu sledilo in zaradi združitve postopkov čakalo na pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku.

14.Sodnik je po določbi 125. člena Ustave pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Vezan je na Ustavo in zakon. Z uporabo zakona sodnik ne sme prekršiti ustavnih določb. Če meni, da je zakon v nasprotju z Ustavo, mora po določbi 156. člena Ustave prekiniti postopek in zahtevati odločitev Ustavnega sodišča. Človekove pravice in temeljne svoboščine pa je dolžan upoštevati neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave). Zato bi moralo prvostopno sodišče, ko je 18. aprila 1996 izdalo izpodbijani sklep, z vidika trajanja pripora samo odločiti, ali je po preteku časa od dneva odreditve pripora zoper pritožnika (to je po preteku skoraj dveh let) še dopustno čakati na morebitno združitev postopka, ne da bi to hkrati pomenilo kršitev pritožnikove človekove pravice. S tega vidika bi moralo presojati, ali je pripor zoper pritožnika glede na okoliščine iz točke 12 te obrazložitve še možno podaljšati ali ne. Če bi sodišče to presojo opravilo, bi ugotovilo, da je treba dati v konkurenci 397. člena ZKP in ustavne pravice pritožnika do osebne svobode prednost slednji. Zato bi moralo pritožnika ob uporabi 23. člena Ustave in ob upoštevanju meril iz tretjega odstavka 5. člena EKČP izpustiti na prostost. Okrožno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom pripor kljub temu podaljšalo. S tem je kršilo pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Te kršitve kljub izrecnemu zatrjevanju pritožnika Višje sodišče v okviru pritožbenega postopka ni odpravilo.

15.Po 8. členu Ustave se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Če bi bil pritožnik v času odločanja o ustavni pritožbi še v priporu, bi bilo glede na razloge iz prejšnje točke te obrazložitve treba odrediti njegovo izpustitev. Ker pa je to v času od sprejema ustavne pritožbe do odločanja o njej opravilo že pristojno prvostopno sodišče, se je Ustavno sodišče omejilo na ugotovitev kršitve. S to odločbo Ustavno sodišče ni presojalo, ali je morebiti tudi s samim trajanjem kazenskega postopka kot celote kršena pritožnikova pravica iz 23. člena Ustave. Te kršitve pritožnik niti ni zatrjeval. Sama kršitev citirane ustavne pravice zaradi dolgotrajnosti pripora pa ne pomeni nujno tudi kršitve te pravice zaradi dolgotrajnosti sojenja.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. in 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj. dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Snoj in Ude.

P r e d s e d n i k

Tone Jerovšek