Jedro

Subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, so v Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekte, ki niso izrecno določeni. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, pa je potrebno takšno določbo razlagati ozko. Tožnik ni subjekt, ki bi sodil v okvir oseb, ki so tam navedeni, česar tožnik sicer niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana ugodil delu zahtevka tožnika in odobril vračilo trošarine za mesec januar 2013 za skupno količino 65.400 kg utekočinjenega naftnega plina za pogonski namen, v skupni višini 8.175,00 EUR (točka 1 izreka). Del zahtevka za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za januar 2013 za količino 107.150 kg utekočinjenega naftnega plina – propan za gorivo za ogrevanje, pa zavrnil (točka 2 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški niso bili priglašeni (točki 3 in 4 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 20. 2. 2013 zahteval med drugim vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo z ogljikovim dioksidom za porabljeno količino 107.150 kg UNP Propan v znesku 4.474,58 EUR. Za proizvodnjo drugih trošarinskih izdelkov (UNP-MIX za gorivo za ogrevanje) je porabil skupaj 107.150 kg UNP-Propan in 214.300 kg N-Buran. Za količino 107.150 kg UNP-Propan je tožnik plačal okoljsko dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 ob uvozu z dne 10. 1. 2013 v višini 4.474,58 EUR. Prvostopenjski organ se sklicuje na 18. člen Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), ki ne predpisuje pravice do vračila vplačane okoljske dajatve za osebo, ki je nabavila trošarinski izdelek oz. energent s plačano okoljsko dajatvijo in ga porabila kot sestavino za izdelavo drugih trošarinskih izdelkov oz. energenta. Za količino 107.150 kg UNP- Propan, ki ga je tožnik porabil za proizvodnjo drugega trošarinskega izdelka ali energenta (UNP-MIX za gorivo za ogrevanje), ni predpisane zakonske podlage za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

Tožnik je vložil tožbo, ker meni, da bi moral okoljsko dajatev plačati le enkrat, dejansko pa jo je plačal dvakrat, najprej pri uvozu Propana in potem ponovno pri proizvodnji novega proizvoda UNP-MIX. Navedeno je v nasprotju z namenom zakonodajalca, da se okoljska dajatev zaradi onesnaževanja okolja zaradi izgorevanja goriva plača le enkrat. Oba upravna organa sta se postavila na stališče, da za takšno vračilo plačane okoljske dajatve ni podane zakonske podlage, ker tožnik ne spada med zavezance iz 18. člena Uredbe. Od 1. 6. 2013 dalje pa velja spremenjena Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 47/13, v nadaljevanju Uredba/2013), v kateri so v 12. členu našteti primeri, ko ima zavezanec pravico do vračila vplačane okoljske dajatve in je tako očiten namen zakonodajalca, da se okoljska dajatev ne plača dvakrat. Navaja 30. člen ZTro, ki ga citira ter predlaga uporabo analogije, saj gre v obeh primerih gre za prihodek proračuna RS (3. člena ZTro, 2. člen Uredbe). Sklicuje se na točko (c) šestega odstavka 21. člena Direktive Sveta 2003/69/ES z dne 27. 10. 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (v nadaljevanju Direktiva 2003/96, ki jo citira. Ker je tožnik proizvedel nov izdelek (UNP-MIX gorivo za ogrevanje) iz sestavin, za katere je bila okoljska dajatev že plačana, tudi iz navedene direktive izhaja, da ni razloga za dvojno plačilo okoljske dajatve. S 1. 6. 2013 pa začela veljati Uredba/2013, ki je odpravila vse dileme. Ta v 12. členu med drugim določa, da ima pravico do vračila plačane okoljske dajatve tudi zavezanec, ki je nabavil gorivo s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabil za namene, pri katerih gorivo ni zgorevalo in posledično ni onesnaževalo zraka z CO2. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in naj ji tudi naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Glede sklicevanja tožnika na točko (c) šestega odstavka 21. člena Direktive 2003/96, po kateri države članice kot „proizvodnje energentov“ niso dolžne upoštevati postopkov, ki se sestojijo iz mešanja energentov z drugimi energenti ali drugimi materiali izven proizvodnega obrata ali trošarinskega skladišča pod pogojem, da je bil davek za sestavine že plačan in da plačani znesek ni nižji od zneska davka, ki bi ga bilo treba plačati za mešanico, navaja, da je določba dispozitivne narave. V času odločanja v veljavno Uredbo ni bila prenesena. Gre tudi za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V zadevi je sporna zavrnitev tožnikovega zahtevka za vračilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 za mesec januar 2013 za 107.150 kg utekočinjenega naftnega plina – Propana za gorivo za ogrevanje. Glede na 18. člen tedaj veljavne Uredbe ima pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva: 1) pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik za gorivo, ki ga iznese v druge države članice EU ali izvozi, če dokaže, da je bila okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriva plačana in je bilo gorivo izneseno z območja RS ali izvoženo iz območja EU; 2) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je upravljalec naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije in je porabil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 3) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je upravljalec naprave, za katero je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja, pa ni energetsko intenzivno podjetje in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 4) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je sklenil z ministrstvom pogodbo o zmanjševanju zraka z emisijo ogljikovega dioksida in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 5) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca, skladno z določbami 15. člena te Uredbe, in gorivo uporablja za namene iz 4. točke prvega odstavka 11. člena te Uredbe in je zanj ob nabavi plačal okoljsko dajatev zaradi izgorevanja goriva. Kot pravilno navajata oba organa, so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, po navedeni Uredbi taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekti, ki niso izrecno določeni. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, pa je potrebno takšno določbo tudi razlagati ozko. Tožnik pa ni subjekt, ki bi sodil v okvir oseb, ki so tam navedeni, česar tožnik sicer niti ne zatrjuje.

Sklicevanje tožnika na določbo 12. člena Uredbe/2013, po kateri je pravica do vračila vplačane okoljske dajatve dana tudi za primer tožnika, ki je nabavil gorivo s plačano okoljsko dajatvijo in ga je porabil za namene, pri katerih gorivo ni izgorevalo in posledično ni onesnaževalo zraka z emisijo ogljikovega dioksida, pa ne more biti podlaga za pravico do vračila v spornem obdobju januar 2013, saj je navedena Uredba/2013 začela veljati 1. 6. 2013. Razlaga 18. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe glede namena zakonodajalca v tako širokem obsegu, kot ga predlaga tožnik, pa bi po mnenju sodišča presegla dopustnost razlage predpisa ter bi posegla v načelo določenosti v pravu in pravne varnosti. Pravne podlage pa tudi nima sklicevanje tožnika na analogijo ureditve vračila okoljske dajatve z vračilom trošarine po ZTro, saj gre za dva specialna predpisa. Določba točke (c) šestega odstavka 21. člena Direktive 2003/96/ES, ki se nanjo sklicuje tožnik, pa je dispozitivne narave in dopušča državam članicam, da se same odločijo, ali jo vnesejo v svoj pravni red. Dejstvo je, da v času odločanja v veljavno Uredbo ni bila prenesena, zato sklicevanje na to določbo na odločitev ne more vplivati.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.