Jedro

Trditveno in dokazno breme, da je bilo posojilo dano iz tožničinega posamičnega premoženja, je na tožnici sami in ne na tožencu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 dalje do plačila. Naložilo mu je tudi, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.528,00 EUR (v sodbi zmotno zapisano 1.5280,00 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je tožnica tožbo vložila kar štiri leta in pol po domnevno zapadlem posojilu. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da sta bila (in sta dejansko še vedno) tožnica in kronska priča K. izvenzakonska partnerja ter da se je toženec obračal na pričo, denar pa naj bi posojala tožnica. Zanjo je bilo ugotovljeno, da je imela v letu 2007 dohodke v višini 7.148,35 EUR, v letu 2008 pa dohodke v višini 8.971,25 EUR, da je v tem času vzdrževala tri družinske člane, in sicer pričo K. ter mladoletna otroka. Tožnica je v kazenskem postopku, ki se je odvijal pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. V K 444747/2010, zatrjevala, da je tožencu najprej posodila 10.000,00 EUR, nato pa še 20.000,00 EUR ter da ji je tožena stranka štiri mesece vsakih štirinajst dni plačevala po 1.000,00 EUR nagrade, skupaj 8.000,00 EUR. V kazenskem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da so se izkazale za neresnične navedbe tožnice o domnevnih plačilih v dobro toženca s pomočjo M. družinske kartice. Državno tožilstvo je prišlo do zaključka, da obstaja resen dvom, da je tožnica sploh lahko razpolagala s tako vsoto denarja, da bi lahko dala posojilo tožencu, posebej ob upoštevanju, da je tri dni za domnevnim posojilom posodila denar tudi B. Toženec je ves čas kontaktiral s pričo K. in ne tožnico, kar kaže, da je dejanski posojilodajalec lahko kvečjemu K. Tožnica in K. sta prejela celoten izkupiček koncerta skupine ... in izkupiček natakarjev, državno tožilstvo pa je tudi menilo, da je šlo pri posojilih za nezakonit posel, ki mu ni mogoče dati pravne veljave. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi ni prepričljiva in ni argumentirana z logičnimi razlogi ali pa so ti celo zmotni, zaradi česar se pravilnosti odločitve ne da preizkusiti. Tožnica je kot temelj svojega tožbenega zahtevka navajala pisno posojilno pogodbo, ki pa s strani toženca ni bila podpisana in zato ne more imeti pravnih učinkov. Tožnica ni zatrjevala sklenitve ustne posojilne pogodbe, toženec pa je ves čas trdil, da je dejanski posojilodajalec K. Tožnica ni izkazala, da je ona izročila 30.000,00 EUR, niti da je sploh razpolagala s takšno vsoto denarja, ni razumljivo, kako je sodišče lahko verjelo, da je razpolagala s 60.000,00 EUR. Toženec opozarja na nedoslednosti tožnice, ki je tekom preiskovalnih dejanj navajala, da je najprej posodila 10.000,00 EUR, nato pa še 20.000,00 EUR, v tem postopku pa, da je izročila znesek v višini 30.000,00 EUR na roke pri njej doma. Če ima tožnica toliko denarja, ni jasno, zakaj ima brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi moralo ugotoviti, da gre za posojilno razmerje na črnem trgu, ki je nično. Iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v kazenskem postopku jasno izhaja, da gre za oderuško posojilno razmerje. Zaposleni pri tožencu so povedali, da sta tožnica in K. redno prihajala v gostinski lokal, kjer jima je toženec izročal denar, prav tako pa sta se sama poplačevala s prodajo vstopnic in izkupičkom iz iztržka. Ni razloga, zakaj sodišče pričam ni verjelo. Skladno s 3. členom ZPP sodišče ne bi smelo priznati tožnici razpolaganja z zahtevkom. Že z vpogledom v spis bi moralo razbrati, da je šlo za oderuško pogodbo, pri čemer ni sporno, da je bil toženec v denarni stiski in si ni mogel izposoditi denarja nikjer drugje, kot na črnem trgu. Toženec je navedel, da si je že pred tem izposodil 3.000,00 EUR, kar je skupaj z obrestmi vrnil v znesku 12.000,00 EUR. Tožnica tega ni prerekala. Prav tako je neprerekana ostala izpovedba toženca, da si je v juniju 2008 izposodil pri K. 5.000,00 EUR, pri čemer se je z upnikom dogovoril za obresti 500,00 EUR za vsakih štirinajst dni, kar pomeni, da je v letu dni plačal 12.000,00 EUR obresti. Sodišče mora na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Da je obdolženec denar dejansko vračal K. in tožnici, izhaja iz zaslišanja prič. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na 280. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ko je zaključilo, da plačila, ki jih je toženec izvršil K., ne morejo šteti za veljavno izpolnitev tožnici. V času, ko je bilo posojilo dano, ter tudi v času, ko je toženec vračal denar, sta bila tožnica in K. zunajzakonska partnerja. Vsaka izpolnitev K. je bila izpolnitev tudi v dobro tožnice. Toženec še navaja, da je po prejemu sodbe prejel informacijo, da gre pri sklenitvi zakonske zveze med tožnico in ... za simulirano zakonsko zvezo in tožnica še vedno živi v življenjski skupnosti s K. Tožnica in K. sta neverodostojni osebi, ki jima ni mogoče pokloniti zaupanja. Toženec je tudi šele sedaj prejel informacijo, da je bil K. že obsojen za kazniva dejanja ter je imel opravka z organi pregona zaradi izsiljevanja. Sodišče na več mestih obrazložitve očita, da toženec ni podal ustrezne trditvene podlage, zaradi česar določenih izpovedb prič in predloženih materialnih dokazov ni upoštevalo. Toženec na prvem naroku za glavno obravnavo ni imel pooblaščenca. Sodišče bi moralo stranko opozoriti na procesne pravice, ki jih ima po zakonu, in na to, katera pravdna dejanja lahko opravi. Toženec je predlagal, da sodišče po uradni dolžnosti vpogleda v kazenska spisa K 77124/2010 in K 44474/2010, ki se vodita pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Trditev ni podal, ker je bil v neenakopravnem položaju in bi sodišče moralo paziti tudi na njegove pravice. Zaradi zgoraj navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, procesna kršitev izostanka materialno procesnega vodstva pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Namen pravdnega postopka je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi materialnega prava, pri čemer pravila postopka predstavljajo instrument za zagotavljanje omenjenega varstva. Sedanji ZPP s strožjimi zahtevami glede aktivnega ravnanja strank v postopku omogoča učinkovitejše sojenje. Vendar pa slednje ne sme pripeljati v takšen formalizem, da kljub močno vzpostavljenemu dvomu v materialno resničnost tožbenih trditev, ki ga vzbujajo predloženi dokazi, sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage nasprotne stranke slepo sledi skopim trditvam tožbe. Sojenje mora biti tudi vsebinsko, pri čemer omilitev razpravnega načela (prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP) predstavlja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Vloga sodišča je namreč, da se sporni predmet vsestransko razišče, zato mora spodbujati procesno aktivnost pravdnih strank, da se ustvarijo pogoji za vsebinsko obravnavo spora. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1213/2008).

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da toženec ni imel kvalificirane pravne pomoči v bistveni fazi postopka, ko bi bila njegova dolžnost, da postavi pravno relevantne trditve in predlaga zanje ustrezne dokaze. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da okoliščine posojila, na katerega se nanaša postopek, izhajajo tudi iz kazenskih postopkov V K 44474/2010 in II K 77124/2010 ter predlagal, da sodišče v dokaznem postopku vpogleda v zaslišanje tožnice in prič iz omenjenih postopkov. Toženec je listine tudi pravočasno predložil ter jih je sodišče v dokaznem postopku upoštevalo, ni pa se do njih opredelilo, ker v zvezi z njimi ni podal podrobnejših trditev. Ob tem sodišče tožencu ni nudilo materialno procesnega vodstva skladno z 285. členom ZPP, da bi te trditve postavil, kar je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da izpovedi tožnice in priče K. v kazenskem postopku nista tako enoznačni kot v tem postopku, in je iz njih mogoče razbrati, da je bil del posojila nedvomno vrnjen (primerjaj zapisnik o zaslišanju tožnice I Kp 44474/2010). Ker je sodišče ugotovilo, da je bila posojilna pogodba sklenjena v ustni obliki (v sodbi ni razlogov o pogodbi na list. št. B19), je ostalo tudi neraziskano, kdo je bil dejanski posojilodajalec. Še posebej, ker pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni prepričljivo izkazala, da je razpolagala s takšno vsoto denarja. S tem, ko je toženec postavil trditev, da tožnica z denarjem glede na prejemke ni mogla razpolagati (gre za ugotovitev negativnega dejstva), je trditveno in dokazno breme prešlo nanjo. Pritrditi je mogoče pritožbi, da zgolj njene navedbe in navedbe njenega partnerja, da je imela prihranke in je vzela kredit, brez predložene listinske dokumentacije, glede na njene dohodke in preživninske obveznosti ne prepričajo. Glede na vse predložene posojilne pogodbe se nakazuje, da gre za posojilo denarja sumljivega izvora in za oderuške obresti, v takih primerih pa mora biti dolžnost sodišča, da dejansko stanje glede obstoja obveznosti ugotovi pravilno, še toliko večja.

7. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da sta tožnica in K. v času sklepanja posojilne pogodbe živela v izvenzakonski skupnosti. Proti tretjim sta torej delovala kot par, pojavljala sta se s skupnima otrokoma, zato je tudi obstajala domneva, da je bilo posojilo dano iz skupnih sredstev in vračilo enemu od partnerjev predstavlja ustrezno izpolnitev. Trditveno in dokazno breme, da je bilo posojilo dano iz tožničinega posamičnega premoženja, je na tožnici sami in ne na tožencu, kot je zmotno zaključilo sodišče v 16. točki sodbe.

8. Zaradi opustitve ustreznega materialno procesnega vodstva, ki bi tožencu omogočilo, da navede konkretne trditve, ki jih dokazuje s posameznimi dokazi, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, omenjena relativno bistvena kršitev določb postopka pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V nadaljevanju postopka je naloga sodišča, da omogoči strankam, da dopolnijo svoje trditve, v luči, da se zadeva vsebinsko razišče. Ob tem naj sodišče izhaja iz domneve, da je posojen denar predstavljal skupno premoženje tožnice in K., ugotovi naj znesek dejansko posojenega denarja in znesek vrnjenih sredstev. Posebno pozornost naj nameni tudi izvoru denarja in s tem povezani morebitni ničnosti pogodbe.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.