Jedro

Fizična delitev nepremičnine je v konkretnem primeru možna. Odločitev, da se zato parcela deli v naravi med oba solastnika v sorazmerju z njunima (enakima) deležema, zato ne more biti sporna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nepremičnina s parc.št. 1536/4 k.o. T. – travnik v izmeri 119 m², ki je v solasti predlagatelja postopka ter nasprotne udeleženke, vsakega do ½, razdeli fizično, tako da prejme predlagatelj novo nastalo parcelo št. 1536/8, nasprotna udeleženka pa parcelo št. 1536/7 kot sta parceli prikazani v skici terenske meritve izvedenca P.G. z dne 6.9.2011, ki je sestavni del sklepa. Glede skupnih stroškov postopka, ki znašajo 840,57 EUR, pa je odločilo, da jih je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagatelju ½, torej 420,29 EUR, saj je stroške vnaprej založil predlagatelj.

2. Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščencu. Na prvem mestu izraža nestrinjanje s stališčem sodišča, da je bila s svojimi dokaznimi predlogi za zaslišanje prič, ki bi povedale o njeni izključni uporabi parcele prekludirana. Meni, da pravilo o prekluziji za nepravdne postopke ne velja, saj lahko stranke dokaze predlagajo do zaključka postopka. Okoliščina, da je nasprotna udeleženka sama, pred njo pa njeni pravni predniki, uporabljala celotno parcelo, je tako pomembna, da izkazuje njen upravičen interes, da se ji dodeli celotna parcela v izključno last. Ugotavljanje te okoliščine pa je sodišče onemogočilo zaradi svojega napačnega stališča o prekluziji. Sodišče je ugotovilo, da je na parceli kup kamenja in drv, kar je last pritožnice in kar potrjuje njeno izključno posest. Po trditvah pritožbe je zgrešena tudi ugotovitev sodišča, da naj bi udeleženca z opravljeno delitvijo prejela enaki površini. Dejstvo je, da južna in zahodna meja novo nastale parcele št. 1536/4 nista urejeni, zato tudi delitev, po kateri dobi predlagatelj izmeri 78 m², nasprotna udeleženka pa 41 m², ni pravilna in poštena. Upoštevanje katastrske meje je bilo hipotetično, pod pogojem, da ji noben mejaš ne bi oporekal. Tega pa ni mogoče vnaprej predvideti. Obstaja velika verjetnost, da bi ob urejanju južne in zahodne meje prišlo do drugačne ureditve meje od tiste, ki jo je geodet zatrjeval kot katastrsko in tedaj bi nasprotna udeleženka prejela manjšo površino. Po mnenju pritožnice bi bila v skrajnem primeru dopustna le delitev s paralelno delitvijo zemljišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V drugem odstavku 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je določeno, da takrat ko se solastniki o delitvi in načinu delite stvari ne morejo sporazumeti, odloči o delitvi sodišče tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Na prvem mestu torej zakon predpisuje fizično delitev, pri kateri se upošteva interes posameznega solastnika. Šele če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča, se opravi civilna delitev s prodajo stvari in razdelitvijo kupnine (tretji odstavek istega člena), lahko pa sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike. Če to predlaga več solastnikov pa ima prednost tisti, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov (peti odstavek istega člena).

5. V konkretnem primeru je bila fizična delitev nepremičnine možna in tega pritožba ne izpodbija. Odločitev sodišča, da se zato parcela deli v naravi med oba solastnika v sorazmerju z njunima (enakima) deležema, zato ne more biti sporna.

6. Nasprotna udeleženka je v postopku trdila, da nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče k njeni hiši (kar se v dokaznem postopku ni izkazalo kot resnično) in da je celotno parcelo ves čas uporabljala sama oziroma njen pravni prednik in v zvezi s tem predlagala zaslišanje prič. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je bil ta dokazni predlog prepozen, ker je bil podan po zaključenem prvem naroku. Ker zaradi uporabljenega primarnega kriterija (možnost fizične delitve) interes nasprotne udeleženke, da se ji dodeli v last celotna parcela, ker naj bi pred tem to zemljišče uporabljala sama, ni pomemben, je brezpredmetno tudi pritožbeno zatrjevanje, da v nepravdnem postopku pravilo o prekluziji glede dokaznih predlogov ne velja.

7. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, ki imajo podlago v podatkih spisa (v mnenju izvedencev kmetijske in geodetske stroke) izhaja, da sta udeleženca dobila v izključno last zemljišči s popolnoma enakimi površinami. V skici navedena (številčno) različna površina je zgolj navidezna in posledica dejstva, da zahodna in južna meja zemljišča nista urejeni po pravilih Zakona o evidentiranju nepremičnin. Kot je pojasnil izvedenec za geodezijo, se površina za parcele, ki nimajo urejenih vseh mej, določijo z odštevanjem površin novonastalih parcel, ki imajo urejene meje, od skupne stare površine, kar pomeni, da se vse napake pri določanju površin, ki so nastale v predhodnih postopkih prenesejo na ostanek stare parcele, ki nima urejenih mej. Po prejetih pojasnilih geodeta nasprotna udeleženka take razlage ni več izpostavljala kot sporne, razen s pavšalno trditvijo, da „ne gre za enaki površini, saj je sam izvedenec napisal, da ena parcela meri 78 m², druga pa 41 m²“. Tudi v pritožbi le hipotetično opozarja na možnost, da bi ob urejanju južne in zahodne meje prišlo do drugačne ureditve meje od te, ki jo je upošteval geodet, ne da bi navedla konkretne razloge za verjetnost, da je meja v resnici drugačna oziroma da je v delitvenem postopku pridobljeno zemljišče zanjo manj vredno.

8. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj se je odločilo za diagonalno in ne paralelno delitev parcele. Po njej namreč poteka primarni vod vodovoda, posledica diagonalne delitve parcele pa je, da sta zemljišči obeh lastnikov enakovredno obremenjeni. Nenazadnje pa bi tudi morebitna paralelna delitev, za katero se zavzema pritožnica, imela za posledico neurejeno celotno južno mejo in pritožničin del zahodne meje.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, nepravilnosti ni ugotovilo, je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).