Jedro

Sodba civilnega sodišča ni takšen nov dokaz, zaradi katerega bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost storilca.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega M.S. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni M.S. je dolžan plačati 432,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma napadenim sklepom je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 414. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za obnovo postopka zagovornikov obsojenega M.S.. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper takšen sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlagali, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Zagovorniki so v pritožbi v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP zahtevali, da sodišče druge stopnje obsojenca in zagovornike povabi na sejo senata, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo, saj drugostopno sodišče skladno z določili 402. in 403. člena ZKP o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji, razen tedaj, ko odloča o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu.

4. Pregled zadeve na pritožbeni seji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbe sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Pg 336/2011 z dne 21. 4. 2014 (v nadaljevanju sodba civilnega sodišča), priložena predlogu za obnovo postopka in pa nekateri izvedeni dokazi dokazujejo, da obsojenec kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, ni storil oziroma, da le-to ni kaznivo dejanje. Sodba civilnega sodišča tudi dokazuje, da oškodovana družba z ravnanjem obsojenca sploh ni bila oškodovana, zaradi česar bi sodišče predlogu za obnovo postopka moralo ugoditi.

6. S pritožbo ni mogoče soglašati. Prvostopno sodišče je z napadenim sklepom predlog obsojenčevih zagovornikov utemeljeno zavrglo ter pri tem pravilno ugotovilo, da sodba civilnega sodišča ni takšen nov dokaz, zaradi katerega bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost storilca. Zagovorniki pa tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavljajo vse tisto, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz napadenega sklepa, da odločitev civilnega sodišča, da je družba T.I. d.o.o. kot tožena stranka dolžna oškodovani družbi kot tožeči stranki plačati znesek v višini 60.775,00 EUR, z ničemer ne posega v izpodbijano pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, v zvezi s katero se zahteva obnova postopka. V predmetni zadevi je namreč odločilno dejstvo, da obsojenec kot direktor družbe S. d.o.o. oškodovani družbi M.M. d.o.o. ni plačal dolgovanega zneska za dela, ki jih je oškodovana družba opravila za obsojenčevo družbo, čeprav jih je bil obsojenec zavezan plačati, pri tem pa je ravnal s preslepitvenim oziroma goljufivim namenom. Iz sodbe civilnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnik, pa po drugi strani izhaja, da se ta nanaša zgolj na civilnopravno razmerje med družbo T.I. d.o.o. in oškodovano družbo in tako z ničemer ne posega v pravno razmerje med obsojenčevo in oškodovano družbo. Čeprav pritožniki tako v predlogu, kot tudi v pritožbi na več mestih izpostavijo, da naj bi ta sodba imela takšen vpliv, pa tega ne izkažejo, ampak podajajo zgolj lastno oceno pomena sodbe na že opisano pravno razmerje. Po njihovem zatrjevanju naj bi bilo s tem izkazano, da oškodovana družba sploh ni bila upravičena do plačila s strani družbe S. d.o.o., ker zanjo ni opravila vseh del in je tako prišla do večkratnih plačil za isto delo oziroma, da oškodovani družbi premoženjska škoda sploh ni nastala, ampak gre zgolj za kompleksno civilnopravno razmerje. Takšno stališče zagovornikov je v točki 7 izpodbijanega sklepa tehtno zavrnilo že prvostopno sodišče in pritožbeno sodišče se razlogom izpodbijanega sklepa v celoti pridružuje. Poleg tega je družba T.I. d.o.o. tudi v pravdnem postopku očitno neuspešno zatrjevala, da naj bi oškodovana družba skušala priti s svojim ravnanjem do večkratnega plačila za isto delo, pa je bilo kljub temu s to sodbo navsezadnje pravnomočno ugodeno oškodovani družbi kot tožnici.

8. Pritožba tudi ne more biti uspešna v delu, ko zgolj selektivno povzema izpovedbe in pisne izjave posameznih prič, dane v postopku obnove kazenskega postopka, saj tudi te glede na njihovo vsebino niso takšne, da bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev v predmetni zadevi. Zahteva za obnovo kazenskega postopka se namreč lahko vloži samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih sodišče v rednem postopku ni presojalo in ki bi, sami po sebi ali v zvezi s prejšnjimi dokazi, povzročili oprostitev obsojenca (tudi izrek zavrnilne sodbe), ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu, ne pa zaradi nestrinjanja s presojo utemeljenosti dokaznih predlogov sodišča v pravnomočno končanem kazenskem postopku, oziroma povedano drugače, zaradi ponovne presoje dejstev in dokazov, ki so bili upoštevani že v pravnomočno kazenskem postopku. Pri tem iz podatkov spisa izhaja, da je obramba že v postopku glavne obravnave svojo obrambo gradila na trditvi, da naj oškodovana družba ne bi opravila vseh del, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo in da je oškodovana družba v obravnavanem primeru zgolj skušala priti do večkratnega plačila za isto delo. Sodišče je te navedbe presojalo tako na podlagi izpovedb prič kot tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca elektro stroke, ki je pregledal pogodbe, ki jih je oškodovana družba sklenila z obsojenčevo družbo, družbo T.I. d.o.o.ter družbo E. d.o.o., kar posledično pomeni, da je sodišče vsa izvajanja v tej smeri že upoštevalo v pravnomočno kazenskem postopku, zaradi česar se vsa pritožbena izvajanja v tej smeri pokažejo kot neutemeljena.

9. Ker sodba civilnega sodišča in drugi izvedeni dokazi v postopku obnove kazenskega postopka torej tudi po oceni pritožbena sodišča niso takšni, da bi to lahko bila podlaga za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče v pravnomočno kazenskem postopku, in ker pritožba zagovornikov obsojenca tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje iz napadanega sklepa, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Izrek o plačilu sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu s tarifno številko 7143, 7113 in 71113 Zakona o sodnih taksah.