Jedro

Ker se je dedinja dediščini odpovedala, odpoved dediščini pa ne more biti ne delna, ne pogojna (136. člen ZD), je tudi ne more preklicati (138. člen ZD). Zato sprejem dediščine, podan v pritožbi, nima pravne veljave.

Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dopustno razveljavitev dedne izjave doseči le s tožbo v pravdnem postopku. Skladno s 5. točko 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj dedinja zatrjuje, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede dedne izjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje premoženje zapustnice, to je dela 6 in 7 stavbe X, k. o. Y, neizplačane pokojninske prejemke pri ZPIZ v višini 661,27 EUR in 528,1622 enot premoženja podsklada 1 pri Skladu A., d. o. o., izročilo Republiki Sloveniji v njeno last. Obrazložilo je, da zapustnica oporoke ni napravila, zapustničina hči B. B. kot zakonita dedinja prvega dednega reda in zapustničin bratranec C. C. kot zakoniti dedič drugega dednega reda pa sta se dedovanju odpovedala. Zato je potem, ko je objavilo poziv neznanim dedičem in poziv upnikom, ter ugotovilo, da zapustnica nima drugih dedičev, niti upnikov, njeno premoženje na podlagi 9. člena in 219. člena Zakona o dedovanju (ZD) postalo last Republike Slovenije.

2.Dedinja se pritožuje zoper celotni sklep ter navaja, da jo je sodišče 25. 5. 2021 seznanilo z obsegom zapuščine po zapustnici, pri čemer v tem dopisu ni bilo navedeno, da zapuščina obsega tudi premoženje podsklada 1 pri Skladu A., zato se je na poziv sodišča odločila, da dediščine ne sprejme. Dedinja se je šele z vročitvijo sklepa o dedovanju prvič seznanila, da zapuščina obsega tudi 528,1622 enot premoženja tega podsklada. Tako je bila ob podaji negativne dedne izjave v bistveni dejanski zmoti, v katero jo je spravilo sodišče. Dedinja bi sprejela dediščino, če bi jo sodišče seznanilo s pravilnim obsegom zapuščine. To je bil predpogoj, da bi lahko oblikovala svojo dedno izjavo, zato se takšna zmota šteje kot bistvena. Dedinja je v pritožbi navedla tudi, da sprejema dediščino po zapustnici, svoji materi, ter predlagala, da sodišče spremeni svoj sklep, v nasprotnem pa, da pritožbo predloži sodišču druge stopnje v reševanje.

3.Kaducitetna upravičenka Republika Slovenija v odgovoru na pritožbo s spremembo sklepa s strani sodišča prve stopnje ni soglašala ter je predlagala, da o pritožbi odloči sodišče druge stopnje skladno z zakonom in sodno prakso.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je sodišče pritožnico, zapustničino hčerko in zakonito dedinjo prvega dednega reda, B. B. z dopisom 25. 5. 2021 (list. št. 12) seznanilo, da zapuščina predstavlja dva dela stavbe v k. o. Y ter neizplačane pokojninske prejemke pri ZPIZ v višini 661,27 EUR, ter jo pozvalo, da se izjavi, ali sprejema svoj dedni delež ali pa se mu odpoveduje. Z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 14. 6. 2028 (list. št. 14), se je dedinja dediščini odpovedala, zato je k sprejemu zapuščine pozvalo dediča drugega dednega reda C. C. (list. št. 38 do 48), ki je prav tako sporočil, da se dediščini odpoveduje v celoti (list. št. 49.) Sodišče je nato objavilo oklic neznanim dedičem (list. št. 56) in oklic z upnikom (list. št. 69), neuspešno, saj se nihče ni javil.

6.Pred izdajo sklepa o dedovanju je dedinja B. B. sodišču sporočila, da je od Sklada A. dobila dokumente, ki se glasijo na ime zapustnice, njene matere, kar iz prvega obvestila sodišča ni bilo razvidno, zato je sodišče zaprosila za poizvedbo po uradni dolžnosti (list. št. 82, 83). Sodišče je pri Skladu A. opravilo poizvedbe (list. št. 84) in prejelo potrdilo o stanju investicijskih kuponov (list. št. 86 do 91), iz katerega izhaja, da je bila zapustnica vlagateljica pri Skladu D., pri čemer je imela po preoblikovanju skladov 528,1622 enot premoženja v podskladu 1 pri Skladu A. v vrednosti 6.430,64 EUR. Po opravi zgoraj navedenih poizvedb je sodišče izdalo izpodbijani sklep, s katerim je v zapuščino štelo tudi premoženje podsklada 1.

7.Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dedinja ni imela pravne podlage za sprejem dediščine po zapustnici, njeni materi, ki jo je podala s pritožbo. Ker se je dediščini odpovedala, odpoved dediščini pa ne more biti ne delna, ne pogojna (136. člen ZD), je tudi ne more preklicati (138. člen ZD). Zato sprejem dediščine, podan v pritožbi, nima pravne veljave. Vendar je sklep sodišča prve stopnje kljub temu preuranjen, s tem pa tudi napačen. Poleg tega je sodišče prve stopnje z ravnanjem, kot ga je pritožbeno sodišče povzelo zgoraj, dedinjo prikrajšalo za pravico do izjave, kar v pritožbi smiselno uveljavlja.

8.2. odstavek 138. člena ZD določa, da dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti. Utrjeno stališče sodne prakse na tem področju je, da je dopustno razveljavitev dedne izjave doseči le s tožbo v pravdnem postopku.

Skladno s 5. točko 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj dedinja zatrjuje, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede dedne izjave. Ker se je dediščini najprej odpovedala, sedaj pa jo sprejema, je to dejstvo v postopku sporno.

Pravilno ravnanje sodišča bi zato moralo biti naslednje. Ko je pridobilo podatke o dodatnem premoženju

zapustnice, bi moralo o tem seznaniti dedinjo in ji dati pravico do izjave. Če bi dedinja svojo izjavo spremenila, bi šlo za sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini po 5. točki 2. odstavka 210. člena ZD, zato bi moralo postopek prekiniti in dedinjo napotiti na pravdo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dedinjo pozvati, da se izjavi o premoženju zapustnice, to je 528,1622 enotah premoženja v podskladu 1 pri Skladu A. Če bo vztrajala pri spremembi dedne izjave (kot v pritožbi), bo moralo postopek prekiniti in jo napotiti na pravdo za razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Če je dedinja tožbo že vložila, bo moralo počakati na razplet pravdnega postopka, preden bo lahko odločilo.

V obravnavani zadevi je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, saj bi s tem strankam vzelo pravico do pritožbe. Še posebej tega ni moglo storiti iz razloga, ker bo sodišče prve stopnje moralo počakati na razplet pravdnega postopka, seveda v primeru, da bo dedinja tožbo vložila. Novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP v povezavi s 163. členom ZD).

-------------------------------

1VSL I Cp 1770/2023, I Cp 946/2020, VSRS II Ips 17/2020.

2Ker je bil zapuščinski postopek še odprt, ni šlo za naknadno najdeno premoženje.

3Takšno je utrjeno stališče sodne prakse: VSL II Cp 1126/2019, II Cp 209/2023, VSRS II Ips 39/97.