Jedro

Ker tožnica svojih obveznosti ni pravočasno in v celoti poravnavala, je tožena stranka imela pravno podlago za postopanje v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2, ki določa knjiženje prejetih plačil. V skladu z navedeno določbo se s plačili zavezanca najprej pokrivajo morebitni stroški, nato zamudne obresti od najstarejših neplačanih zamudnih obresti naprej, ter šele nato glavnica, prav tako od najstarejše neplačane glavnice naprej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Javni zavod Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju: RTV Slovenija) dovolil davčno izvršbo na tožničine denarne prejemke zaradi plačila neplačanega RTV prispevka na podlagi odločbe št. 63503204-01487887-01, ki je postala izvršljiva dne 7. 12. 2010, v skupnem znesku 63,13 EUR. V obrazložitvi sklepa se sklicuje na določbo 393. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da RTV Slovenija uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ne plača v predpisanem roku, in sicer v skladu s 143. členom ZDavP-2. Neplačane obveznosti se nanašajo na RTV prispevek za mesec maj 2010 v znesku 2,70 EUR, za mesec junij in julij 2010 pa po 12,00 EUR. Razen tega je tožnica dolžna še plačati zamudne obresti in stroške izvršbe.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnice kot neutemeljeno. Zavrača pritožbeni ugovor, da je bil dolg že poravnan. Z navedenim ugovorom namreč ne izpodbija same izvršbe, ampak izključno pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, kar pa po določbi 157. člena ZDavP-2 ni dovoljeno. Tožnica namreč ni predložila nobenega dokazila glede dejstva, ki bi nastalo po izvršljivosti odločbe, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov.

3. Tožnica v tožbi priznava, da je RTV prispevek plačevala bolj ali manj redno. Do zamude plačil je prihajalo zaradi njene brezposelnosti, vendar vztraja, da je obveznost, ki se izvršuje na podlagi izpodbijanega sklepa, že v celoti poravnala. Obveznost za maj 2010 je bila poravnana dne 12. 1. 2011, za junij 2010 31. 1. 2011 in za julij 2010 30. 11. 2011. Da so obveznosti poravnane izhaja tudi iz dopisa RTV Slovenija z dne 8. 4. 2011, v katerem se navaja, da so bila upoštevana vsa plačila do 1. 4. 2011. To pomeni, da so bile obveznosti za maj, junij in julij 2010 navedenega datuma že poravnane. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bilo z odločb z dne 18. 11. 2010, ki predstavlja v obravnavanem primeru izvršilni naslov, tožnici naloženo plačilo prispevka za programe RTV za mesece marec, april, maj, junij in julij 2010 ter plačilo zamudnih obresti. Navedeno obveznost pa je tožnica poravnala le delno, zato je bil dne 7. 9. 2015 izdan sklep o izvršbi za še neplačan dolg, saj je tožnica poravnala le dolg v višini 36,00 EUR, celotni dolg pa je zanašal 62,70 EUR. Ker plačani zneski niso zadostovali za poplačilo vseh terjatev, so bila prejeta plačila knjižena v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnica s tožbo izpodbija sklep o davčni izvršbi na njene denarne prejemke, ki je bil izdan na podlagi določbe 393. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da RTV Slovenija skladno z določbami davčnega zakona uvede in vodi postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, in v skladu s 143. členom tega zakona, ki določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Oba organa sta po presoji sodišča za svojo odločitev navedla pravilne dejanske in pravne razloge, zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, v celoti sklicuje nanje in jih v izogib ponavljanju v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ponovno ne navaja.

7. Izvršilni naslov v obravnavanem primeru predstavlja odločba št. 63503204-01487887-01 z dne 18. 11. 2010, ki je postala izvršljiva dne 7. 12. 2010. S citirano odločbo je bilo tožnici naloženo plačilo prispevka za programe RTV Slovenija za čas od marca 2010 do julija 2010 v znesku 60,00 EUR ter zamudne obresti v znesku 2,70 EUR, torej skupaj 62,70 EUR. Omenjeni dolg pa je tudi po lastnih navedbah tožnica plačala le v znesku 36,00 EUR, torej je še vedno dolgovala po navedenem izvršilnem naslovu 26,70 EUR, na ta znesek se pa tudi glasi izpodbijani sklep. Glede na to, da tožnica svojih obveznosti ni pravočasno in v celoti poravnavala, je tožena stranka tudi imela pravno podlago za postopanje v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2, ki določa knjiženje prejetih plačil. V skladu z navedeno določbo se s plačili zavezanca najprej pokrivajo morebitni stroški, nato zamudne obresti od najstarejših neplačanih zamudnih obresti naprej, ter šele nato glavnica, prav tako od najstarejše neplačane glavnice naprej. Tožeča stranka pa sama priznava, da je svoje obveznosti poravnavala neredno.

8. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.