Jedro

Ne drži, da že sámo dejstvo toženčevega neprihoda na zaslišanje dokazuje, da je zahtevek utemeljen.

Zaradi nedokazanega protipravnega ravnanja tožencev (kot nujne predpostavke za odškodninsko odgovornost) se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z višino vtoževanega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Druga in tretja tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka) ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo v plačilo pravdne stroške prvo tožene stranke (v nadaljevanju prva toženka) v višini 1.929,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Urad predsednice sodišča prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo z dne 28. 2. 2018 za izločitev okrajne sodnice mag. A. A. iz sojenja v obravnavani zadevi.

3. Zoper sodbo in zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Uvodoma nasprotuje odločitvi glede izločitve sodnice, saj predlog ni bil prepozen. Podpredsednica sodišča bi ob vpogledu v spis lahko ugotovila pristranskost sodnice zaradi okoliščin, ki jih podrobneje povzema. V nadaljevanju obsežne pritožbe v bistvenem trdi, da je sodišče s tem, ko je preložilo zaslišanje druge tožene stranke (v nadaljevanju drugi toženec), kršilo procesna določila in mu onemogočilo učinkovito dokazovanje. Sodišče je z neupoštevanjem navedb v tožnikovih vlogah z dne 10. 5. 2015 in 14. 5. 2018 kršilo pravila o prekluziji in kontradiktornosti. Kot neutemeljeni nasprotuje zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič N. M., S. B., J. G., dr. E. K. in R. B. ter dokaza po pridobitvi mnenja strokovne javnosti. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi pomanjkljivih in netočnih listinskih dokazov zaključilo, da je na izpitni vožnji naredil napake, zaradi katerih je bila njegova izpitna vožnja utemeljeno ocenjena z negativno oceno. Sodišče bi moralo pridobiti mnenje strokovnih organizacij na področju prometa. Očitano mu je bilo, da je na izpitni vožnji storil le manjše napake, ki jih dejansko niti ni storil, te pa ne morejo voditi v negativno oceno. Našteva enajst okoliščin, ki kažejo na to, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo napačno dokazno oceno. Posebej izpostavlja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo njegove izpovedbe. Sodišče je napačno in selektivno povzelo izjave prič. Napačna je tudi presoja sodišča, da glede prve toženke ni podana pasivna legitimacija. Sklepno obširno pojasnjuje svoje širše videnje o odločanju v postopku prvostopenjskega sojenja in o obravnavani zadevi na splošno, tudi v kontekstu lastnih sposobnosti za vožnjo različnih kategorij vozil. Predlaga izvedbo številnih novih dokazov.

4. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila. Drugi toženec in tretja tožena stranka (v nadaljevanju tretja toženka) v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

5. Tožnik z vlogama z dne 23. 9. 2019 in 12. 11. 2019 odgovarja na odgovora na pritožbo drugega toženca in tretje toženke.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik v tej pravdi vtožuje plačilo zneska 20.000,00 EUR na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti. Drugemu tožencu očita protipravnost pri (negativnem) ocenjevanju njegove izpitne vožnje praktične vožnje D kategorije, ki jo je opravljal 18. 12. 2014 ob 11. uri pred izpitno komisijo Izpitnega centra za voznike motornih vozil X., tretji toženki pa protipravnost pri vodenju ugovornega postopka zoper navedeno negativno oceno. Uveljavlja premoženjsko škodo zaradi preprečitve zaposlitve in onemogočanja prejemanja plač v višini 4.000,00 EUR (dve renti po 2.000,00 EUR) in nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin ter kršenja dobrega imena in ugleda, pri čemer na tej podlagi zahteva 6.000,00 EUR in zaradi neutemeljene in nedopustne diskriminacije, na tej podlagi pa zahteva 10.000,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo, in sicer zoper prvo toženko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, zoper drugega toženca in tretjo toženko pa zato, ker ni ugotovilo, da bi v zvezi z obravnavanim dogodkom ravnala protipravno.

9. Urad predsednice sodišča prve stopnje je zahtevo tožnika za izločitev razpravljajoče sodnice zavrgel, ker je presodil, da je ta prepozna in nepopolna.

Glede pritožbe zoper sodbo

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na procesno kršitev pri zaslišanju drugega toženca. Sodišče prve stopnje je drugega toženca res pravilno vabilo na zaslišanje že na narok dne 18. 5. 2018, ta pa se na vabilo brez opravičila ni odzval. Skladno z določbo drugega odstavka 262. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče, če stranka v takem primeru ne pride na zaslišanje, glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to dejstvo. Ker sodišče prve stopnje navedeni pravni normi ni sledilo, ampak je drugega toženca vabilo na zaslišanje na naslednji narok, je storilo kršitev pravil postopka, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na sprejeto odločitev. Ni se strinjati s pritožbenim prepričanjem, da (že samo) omenjeno dejstvo strankinega neprihoda na zaslišanje dokazuje, da je zahtevek utemeljen. Ker priča S. Š. pri zaslišanju drugega toženca skladno s procesnimi pravili1 ne bi bila navzoča, tudi pritožbene navedbe, da se je drugi toženec želel izogniti utemeljenim navedbam omenjene priče, sprejetega zaključka ne spreminjajo. Poleg tega iz pravdnega spisa ne izhaja, da je bilo med drugim tožencem in navedeno pričo predvideno soočenje v smislu 239. člena ZPP.

11. Pritožba neutemeljeno graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik glede navedb in dokazov v vlogah z dne 10. 5. 2018 in 14. 5. 2018 prekludiran. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo že na naroku dne 18. 5. 2018, pa tudi v izpodbijani sodbi, je bil strankam na prejšnjem prvem naroku za glavno obravnavo dan rok le za izjasnitev na tem naroku predloženih listin s strani tožnika. Skladno z določbo 286. člena ZPP bi ostale navedbe in dokaze stranke morale podati do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da mu nekatera dejstva in dokazi do takrat še niso bila znana oziroma jih brez svoje krivde ni mogel navajati, vendar trditev ne argumentira v smeri, zakaj jih ni mogel pravočasno predložiti, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Poleg tega je sodišče prve stopnje stranke s prekluzijo seznanilo že na naroku dne 18. 5. 2018, tožnik pa skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljal procesne kršitve pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo mogoče, zato tudi iz tega razloga v tem delu pritožbe ne more biti uspešen.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zaslišanja prič J. G., N. M., S. B. in dr. E. K. ter pridobitve »mnenja strokovne javnosti«, zato kot neutemeljena zavrača pritožbena prizadevanja v nasprotni smeri. Ne drži, da je sodišče prve stopnje samo s sabo v nasprotju, ker je zaslišanje J. G. zavrnilo zaradi nepoznavanja dogajanja na konkretni izpitni vožnji, hkrati pa se je sklicevalo na mnenje ocenjevalcev iz Z., ki ravno tako nista bila prisotna na obravnavani vožnji, sta pa sodelovala v ugovornem postopku. Situacija namreč ni primerljiva že zato, ker sta bila ocenjevalca iz Z. v ugovornem postopku seznanjena z relevantnimi dokazi v zvezi z dotično izpitno vožnjo in sta na tej podlagi lahko sodelovala pri sprejemanju odločitve. Glede na pravilno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neobstoja temelja zahtevka so vsa pritožbena razpravljanja o razlogih, zakaj bi sodišče moralo zaslišati dr. E. K. in N. M., brezpredmetna, saj sta bili navedeni predlagani za dokazovanje višine zahtevka2 (kot je razvidno iz pritožbe, naj bi izpovedali o posledicah, ki naj bi jih tožnik utrpel zaradi zatrjevanega, a nedokazanega, škodnega dogodka). Tožnik zmotno meni, kot to sicer izhaja iz več delov pritožbe, da bi lahko s tem, da bi dokazal višino škode (dejstvo, da bi se po opravljenem vozniškem izpitu lahko zaposlil kot voznik avtobusa in druge posledice zatrjevanega škodnega dogodka), posledično dokazal tudi temelj zahtevka. Tudi zaslišanje S. B. ni bilo potrebno, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo dejstvo, da je tožnik aktivno iskal zaposlitev, dokazano že z drugimi dokazi. Poleg tega ta okoliščina ne more spremeniti sprejete odločitve, saj ne vpliva na dejstvo, da v konkretnem primeru ni bilo dokazano protipravno ravnanje tožencev, kot nujne predpostavke odškodninske odgovornosti. Zaslišanje priče R. B. je tožnik predlagal prepozno, zato sodišče tega dokaza pravilno ni izvedlo (že) iz razloga prekluzije. Kaj skuša tožnik uveljaviti z navedbami, da bi lahko predlagal zaslišanje Z. M., pa ni jasno.

13. Pritožbeno sodišče zavrača tudi izvedbo vseh dokazov, ki jih je tožnik (na novo) predlagal v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče izvaja dokaze na glavni obravnavi, če spozna, da so posamezne pritožbene navedbe morebiti utemeljene, mora pa za dokončno odločitev v tej smeri izvesti določene dokaze (podrobneje 347. člen ZPP), kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Nove dokaze pa lahko tožnik v pritožbenem postopku predlaga le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik v pritožbi ni niti navedel razlogov za nezmožnost pravočasne predložitve dokazov, kaj šele, da bi te razloge tudi izkazal. 14. Tožnik (predvsem) v 5. do 8. točki pritožbe obsežno ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, te še dodatno širi in razčlenjuje svoja stališča ter pri tem v glavnem (smiselno) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba v tem delu ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ovrednotena. Sodišče prve stopnje je pravilno (in celostno) ugotovilo relevantno dejansko stanje ter jasno, logično in dokazno podprto zapisalo razloge za sprejeto odločitev. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje (predvsem glede zaslišanja tožnika, drugega toženca, zakonitega zastopnika tretje toženke in priče S. Š.3 ter odločbe tretje toženke z dne 6. 1. 2015 - priloga B174) je natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar se ji to sodišče v celoti pridružuje in se v izogib obsežnemu ponavljanju nanjo sklicuje. Obravnavana pritožba ne more pripeljati do pritožbenega uspeha že zato, ker povsem prezre odgovore na tožnikove ugovore, ki jih je v izpodbijani sodbi podalo že sodišče prve stopnje. Zoper vsako dejansko ugotovitev je mogoče navajati pomisleke in jih v nedogled razčlenjevati v podrobnosti, vendar pritožbeno sodišče na takšne številne dileme in videnja zadeve ni dolžno odgovarjati. Še posebej to velja v primerih kot je konkretni, ko tožnik v pritožbi izraža nestrinjanje z obravnavano odločitvijo, a bistvenih okvirjev zadeve niti ne izpodbija (ne navaja kršitev) ali jih ne uspe izpodbiti. Pritožbeno sodišče na obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik dejansko ni uveljavljal nobene kršitve, ni odgovarjalo.

15. Kljub navedenemu v prejšnji točki pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazana protipravnost ravnanja drugega toženca (tudi tretje toženke), saj tudi samo ocenjuje, da so ugotovljene napake med tožnikovo izpitno vožnjo (ne gre zgolj za manjše napake, saj je že samo ugotovljena nepravilnost z odpiranjem vrat huda napaka) utemeljeno vodile v negativno oceno. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo protipravnosti niti v ugovornem postopku, ki je tekel pred tretjo toženko.5

16. Ob navedenemu pa pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje še, da zmotno meni, da se neprerekani dokazi štejejo za dokazane. Takšno sklepanje velja za navedbe in ne za dokaze (214. člen ZPP). Zgrešeno je tudi tožnikovo stališče, da je zahtevek utemeljen oziroma izkazan že samo s predložitvijo dokazov. Sodišče more namreč predložene dokaze oceniti in na njihovi podlagi zaključiti, ali potrjujejo podane trditve.

17. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje (ki jo je podkrepilo tudi s pravilnimi razlogi)6, da prva toženka ni pasivno legitimirana v konkretni pravdni zadevi. Tožnik te presoje s povsem pavšalnimi navedbami, ki jih podaja v tem oziru v 8. točki pritožbe, ni uspel izpodbiti. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zoper prvo toženko torej zavrnilo že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, trditev prve toženke glede pomanjkanja protipravnosti v zatrjevanem škodnem dogodku pravilno ni (podrobneje) presojalo in niso imele vpliva na sprejeto odločitev. Zato so tudi pritožbena razpravljanja v tej smeri brezpredmetna.

Glede pritožbe zoper sklep

18. Skladno z drugim odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. Upoštevaje dejstvi, da je bila glavna obravnava v konkretni zadevi zaključena na naroku 14. 12. 2018 in da je tožnik predlog za izločitev razpravljajoče sodnice podal 27. 12. 2018, je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno navedeni predlog kot prepozen zavreči, pravilna. Okoliščina, da ob koncu navedenega naroka še ni bil izdelan prepis zvočnega posnetka zaslišanj, na navedeno ne vpliva. Toliko bolj, ker je bil tožnik na navedenem naroku prisoten in je tudi spremljal njegov potek, torej je imel že takrat možnost uveljavljati izločitev sodnice, če je zaznal njeno pristranskost pri zaslišanju priče. 19. Dodati gre še, da je zavrženje navedenega predloga res narekovalo tudi dejstvo njegove popolne neobrazloženosti. Te pomanjkljivosti pritožnik ne more odpraviti z obsežnim navajanjem razlogov v pritožbi.

Sklepno

20. Ker sta tožnikovi vlogi z dne 23. 9. 2019 in 12. 11. 2019, ki ju je naslovil kot odgovor na odgovor na pritožbo, vloženi po izteku pritožbenega roka, ju pritožbeno sodišče ne more obravnavati kot del pritožbe. Zato na tožnikove navedbe v teh vlogah ne bo odgovorilo.

21. Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbi zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Drugi toženec in tretja toženka s povsem pavšalnima odgovoroma na pritožbo nista v ničemer prispevala k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Njun odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krijeta sama (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Prim. 238. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v razmerju med stranko in pričo. 2 Povedano drugače, sodišče prve stopnje se z višino vtoževanega odškodninskega zahtevka ukvarja šele, ko ugotovi, da so izpolnjene vse štiri predpostavke temelja odškodninske odgovornosti. 3 Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča med razloge izpodbijane odločitve pravilno sprejelo posamezne izjave navedenih strank in prič ter jim dalo povsem ustrezno težo. 4 Tudi če je bil na odločbi naveden napačen pravni pouk, ta okoliščina ne vpliva na veljavnost (ničnost) odločbe, kot to zmotno meni tožnik. 5 Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je tretja toženka pri odločanju upoštevala tudi izjavo S. Š., zato so nasprotna pritožbena razlogovanja zmotna. 6 Gl. 24 točko obrazložitve.