Jedro

Vsak od tožencev ima določeno premoženje. S tem pa se izkažejo za neresnične njihove navedbe, da le-tega nimajo (posledično je jasno, da sodišče prve stopnje takšnim trditvam ni moglo slediti). Glede na to, da premoženje imajo, pa bi (skladno z ustaljeno sodno prakso) vsak od njih moral pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti vsaj do višine sodne takse.

Taksne olajšave (torej (delna) oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse) pomenijo izjemo od splošnega pravila, da je sodno takso treba v celoti plačati takoj, ko nastane taksna obveznost. Trditveno in dokazno breme o tem, da stranka pogoje za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo izpolnjuje, je na njej sami.

Iz obrazložitve je razvidno, da bi prvi toženec takso lahko plačal predvsem iz opredmetenih sredstev, kratkoročnih poslovnih terjatev in zalog; drugi toženec iz dolgoročnih finančnih naložb; tretji toženec pa iz opredmetenih poslovnih sredstev, dolgoročnih finančnih naložb, kratkoročnih finančnih naložb ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Dejstvo je, da je za unovčenje takšnega premoženja (zalog, terjatev, naložb) potreben določen čas. Iz samih zaključkov sodišča prve stopnje tako izhaja, da toženci sredstev za plačilo sodne takse dejansko ne morejo zagotoviti takoj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se ugodi predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse, tako da so toženci nerazdelno dolžni plačati sodno takso za pritožbo v višini 5.535,00 EUR po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Krškem Pg 130/2012 z dne 15. 2. 2016, s tem da 15 dnevni rok za njeno plačilo teče od prejema odločbe, s katero bo višje sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 130/2012. V preostalem delu (glede oprostitve plačila in obročnega plačila sodne takse) se pritožba zoper I. točko izreka zavrne in izpodbijani sklep v tem delu potrdi; - v II. točki izreka se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožencev za oprostitev plačila sodne takse ter njihov podredni predlog za njeno delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo (I. točka izreka). Odločilo je, da so toženci nerazdelno dolžni plačati sodno takso za pritožbo v znesku 5.535,00 EUR po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Krškem Pg 130/2012 z dne 15. 2. 2016, s tem da 15 dnevni rok za njeno plačilo začne teči po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožujejo vsi trije toženci, v skupni pritožbi. Višjemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa, da ga spremeni tako, da tožence delno oprosti plačila sodne takse (v najvišji možni meri), v preostalem delu pa jim plačilo odloži do pravnomočnosti odločitve o pritožbi zoper sodbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je iz priloženih bilanc stanja pravilno razbralo, da: - prvi toženec razpolaga z opredmetenimi sredstvi v višini 61.958,00 EUR in s kratkoročnimi sredstvi v višini 63.817,00 EUR, - drugi toženec razpolaga z dolgoročnimi finančnimi naložbami v višini 24.819,00 EUR in s kratkoročnimi sredstvi v višini 181,00 EUR, - tretji toženec razpolaga z opredmetenimi osnovnimi sredstvi v višini 645.879,00 EUR, z dolgoročnimi finančnimi naložbami v višini 53.244,00 EUR, kratkoročnimi finančnimi naložbami v višini 7.505,00 EUR in kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v višini 49.863,00 EUR.

Iz navedenega izhaja, da vsak od tožencev ima določeno premoženje. S tem pa se izkažejo za neresnične njihove navedbe, da le-tega nimajo (posledično je jasno, da sodišče prve stopnje takšnim trditvam ni moglo slediti). Glede na to, da premoženje imajo, pa bi (skladno z ustaljeno sodno prakso(1)) vsak od njih moral pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti vsaj do višine sodne takse.(2) V pritožbi podane navedbe, da je vse premoženje vsakega o tožencev obremenjeno s hipotekami ali pod izvršbo in zato unovčenje ni možno, so pavšalne in prepozne. Prav tako so prepozne navedbe, da so vsa njihova sredstva financirana s posojili in da zato dejansko ne razpolagajo z nobenim premoženjem. Šele, če bi toženci pravočasno (torej v predlogu za taksno oprostitev) podali povzete trditve, bi sodišče prve stopnje moralo vrednotiti posamezne postavke bilance skupaj z drugimi in ocenjevati ali bi vsak od tožencev lahko razpolagal s premoženjem, ki je knjiženo nanj, ali ne.

5. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi sodišče, če tožencem ni verjelo, da premoženja nimajo in si je bilanco razlagalo drugače, moralo te pozvati, naj pojasnijo njene postavke. Taksne olajšave (torej (delna) oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse) pomenijo izjemo od splošnega pravila, da je sodno takso treba v celoti plačati takoj, ko nastane taksna obveznost. Trditveno in dokazno breme o tem, da stranka pogoje za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo izpolnjuje, je na njej sami. Trditi in dokazati mora, da nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti (četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Dolžnost stranke, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse torej je, da v predlogu konkretno opiše svoje slabo finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje (7. in 212. člen ZPP). To pomeni, da mora navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1). To pa nikakor ne pomeni, da bi moralo po uradnih evidencah samo iskati podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu ugoditi. Prav nasprotno. Sodišče ni dolžno samo raziskovati premoženjskega stanja predlagatelja, niti ga pozivati k dopolnitvi njegovih navedb.(3)

6. Tudi trditveno in dokazno breme o tem, da predlagatelj sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, je na njem samem. Da sicer obstoječega premoženja vsakega od tožencev ni mogoče hitro unovčiti, bi torej vsaj od njih moral zatrjevati. Vsi pa so navedli le, da prihodkov nimajo ter da je odločitev v predmetni zadevi ključna za njihov nadaljnji obstoj. V posledici tako pomanjkljive trditvene podlage, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izkazano, da premoženja ne bi bilo mogoče unovčiti (takoj in brez ogrožanja dejavnosti). Res pa je, da je poleg zgoraj navedenega, za vsakega od tožencev ugotovilo tudi, da je slabo tako njegovo likvidnostno kot finančno stanje. Iz obrazložitve je razvidno, da bi prvi toženec takso lahko plačal predvsem iz opredmetenih sredstev, kratkoročnih poslovnih terjatev in zalog; drugi toženec iz dolgoročnih finančnih naložb; tretji toženec pa iz opredmetenih poslovnih sredstev, dolgoročnih finančnih naložb, kratkoročnih finančnih naložb ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Dejstvo je, da je za unovčenje takšnega premoženja (zalog, terjatev, naložb) potreben določen čas. Iz samih zaključkov sodišča prve stopnje tako izhaja, da toženci sredstev za plačilo sodne takse dejansko ne morejo zagotoviti takoj. Dodati velja, da je iz priloženih bilanc razvidno tudi, da vsak od njih razpolaga zgolj z zanemarljivimi denarnimi sredstvi (niti denarna sredstva vseh skupaj za plačilo sodne takse v višini 5.535,00 EUR ne zadoščajo). Takšno stanje pomeni, da so (kljub pomanjkljivi trditveni podlagi, ki so jo v zvezi s tem podali toženci) izpolnjeni pogoji za odlog plačila sodne takse (tretji odstavek 11. člena ZST-1).

7. Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo v delu, ki se nanaša na (delno) oprostitev in obročno plačilo sodne takse (2. točka 365. člena ZPP), ugodilo pa ji je v delu, ki izpodbija odločitev o njenem odlogu. Izpodbijani sklep je zato v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožencem odložilo plačilo plačilo sodne takse in odločilo, da morajo to plačati v roku 15 dni od prejema odločbe, s katero bo Višje sodišče odločilo o njihovi pritožbi (3. točka 365. člena ZPP).(4) V tem času bodo toženci nedvomno lahko unovčili premoženje v skupni vrednosti 5.535,00 EUR in sodno takso plačali v enkratnem znesku.

8. Višje sodišče je nadalje razveljavilo izpodbijani sklep v II. točki izreka, saj je to, kdaj in v kolikšnem znesku je sodno takso treba plačati, jasno razvidno že iz spremenjene I. točke izreka.

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Npr. odločbe VSL I Cpg 1552/2013, I Cpg 933/2014, I Cpg 60/2015, I Cpg 1411/2015. Op. št. (2): Nikakor namreč ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da v posledici podaje neresničnih trditev, da premoženja nimajo, niso bili dolžni zatrjevati, da slednjega ne morejo unovčiti oziroma, da z njim ne morejo razpolagati.

Op. št. (3): Tako tudi VSL v sklepu I Cpg 1411/2015. Op. št. (4): Tako tudi VSL sklep I Cpg 1279/2015.