Jedro

Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca oškodovancev A. A., B. B., C. C. in D. D. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se doda poved: „Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženi E. E. dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.“

II. V preostalem se pritožba pooblaščenca oškodovancev, v celoti pa pritožba zagovornika obdolženega E. E. kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Lendavi obdolženega E. E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen tri mesece zapora. Po drugem in četrtem odstavku 59. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi II K 30142/2019 z dne 20. 2. 2020 v zvezi s sklepom II K 30142/2019 z dne 4. 3. 2020, ki je postala pravnomočna dne 9. 6. 2020, zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, z določeno kaznijo sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let, pri čemer je po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 odločilo tudi, da se obdolžencu čas prestajanja kazni zapora ne všteje v preizkusno dobo, določeno z navedeno sodbo. S priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki je oškodovance A. A., B. B., C. C. in D. D. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila pooblaščenec oškodovancev in obdolženčev zagovornik. Pooblaščenec oškodovancev se je pritožil zaradi odločbe o stroških in premoženjskopravnih zahtevkih s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obdolženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbenega očitka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovancev je odgovoril zagovornik obdolženca, ki meni, da je pritožba oškodovancev v delu glede premoženjskopravnih zahtevkov in njihove napotitve na pravdo neutemeljena.

4. Pritožba pooblaščenca oškodovancev je delno utemeljena, pritožba zagovornika obdolženca pa ni utemeljena.

K pritožbi pooblaščenca oškodovancev:

5. Pritožnik ima prav, ko smiselno uveljavlja kršitev zakona po tretjem odstavku 374. člena ZKP z navedbami, da obdolženca ni mogoče oprostiti stroškov pooblaščenca oškodovanca in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi teh stroškov ni naložilo v plačilo obdolžencu. Ob pregledu zadeve je bilo namreč ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ni pa odločilo o potrebnih izdatkih oškodovancev ter nagradi in potrebnih izdatkih njihovega pooblaščenca po 8. točki citirane zakonske določbe, pri čemer izraza „vseh stroškov“ iz četrtega odstavka 95. člena ZKP v skladu s pravno teorijo1 ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na vse stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Tudi, če je s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, sodišče ne more obdolženca oprostiti povrnitve tistih stroškov, ki niso nastali sodišču, temveč osebam, navedenim v 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Ker se na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o teh stroških moralo odločiti. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti. Posebni sklep je tako pridržan samo za odločitev o višini stroškov, ki jih mora povrniti tisti, ki mu je ta obveznost naložena že s samo sodbo oziroma sklepom, s katerim se konča kazenski postopek.2 Ker je glede na navedeno pritožba v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče to pomanjkljivost odpravilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe.

6. Glede na to, da je bila oškodovancem za zastopanje po pooblaščencu v obravnavani zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, pa je ob navedenem še dodati, da mora sodišče prve stopnje upoštevaje določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči v posebnem sklepu o stroških odločiti, da mora obdolženec stroške upravičencev do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, saj bi drugačna odločitev privedla do tega, da bi upravičenci do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno pridobili pravico do povrnitve stroškov, ki jih sami niso plačali.3

7. Pritožba pooblaščenca oškodovancev pa ni utemeljena v delu, ko slednji izpodbija odločbo prvostopenjskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih. Sodišče prve stopnje je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, s čimer se pooblaščenec ne strinja ter navaja, da bi sodišče prve stopnje oškodovance tekom zaslišanja lahko povprašalo tudi o priglašeni nepremoženjski škodi, saj za ugotovitev trajanja in intenzitete strahu ni potrebna pritegnitev sodnega izvedenca. Pritrditi je sicer pritožniku v delu, ko navaja, da lahko sodišče o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, vendar pa pooblaščenec pri tem zanemari, da je v skladu s civilnopravno sodno prakso4 to mogoče le v primeru, če lahko sodišče, upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank in prosto presojo izvedenih dokazov, zanesljivo ugotovi obstoj in obseg nepremoženjske škode, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Po 101. členu ZKP lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi, kar pomeni, da mora biti predlog vsebinsko enak tožbenemu zahtevku. Da bi kazensko sodišče lahko odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, je upravičenec dolžan navesti, katero obliko povrnitve škode zahteva ter svoj zahtevek čimbolj natančno določiti in zanj predložiti dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi k premoženjskopravnim zahtevkom ni predložen noben dokaz. V zvezi s pritožbenimi navedbami, iz katerih je mogoče razbrati, da bi se sodišče prve stopnje moralo v večji meri osredotočiti na oškodovance in jih povprašati tudi o priglašeni nepremoženjski škodi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh vprašanj oškodovancem ni zastavil niti pooblaščenec, čeprav je bil slednji osebno prisoten prav na vseh narokih za glavno obravnavo. Ker iz priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov izhaja zgolj, da so se oškodovanci zaradi izrečene grožnje z napadom na življenje in telo zelo ustrašili in da posledično še danes trpijo duševne bolečine, zaradi česar so priglasili premoženjskopravne zahtevke v določeni višini, po presoji pritožbenega sodišča v tem delu ob upoštevanju zelo splošnih podatkov glede intenzitete in trajanja strahu ni zadostne podlage niti za popolno niti za delno razsojo. Kot pravilna se tako izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, saj bi se z natančnejšim ugotavljanjem pravnorelevantnih dejstev kazenski postopek preveč zavlekel (drugi odstavek 105. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZKP), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.

K pritožbi zagovornika obdolženca:

8. Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik obdolženca v pritožbi ne konkretizira, saj ne pojasni, katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja. Te kršitve prav tako niso razvidne iz njene obrazložitve, zato jih posledično ni mogoče preizkusiti. Ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pa jih ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče. 9. Čeprav napačne uporabe določil zakona pritožba posebej ne pojasni, pa z navedbo, da obdolženčevo ravnanje nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, očitno meri na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navedeno trditev pritožba pojasnjuje z navedbami, da mora biti za obstoj kaznivega dejanja resnost grožnje podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja objektivno izvršljiva in zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu pri oškodovancih. Pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna. Objektivno resnost grožnje je namreč treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanci,5 kar vse pa je sodišče prve stopnje kljub drugačnim pritožbenim navedbam pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Besede, s katerimi je obdolženec oškodovanki A. A. zagrozil, da bo „prišel na F. in dol postrelil njo, njenega fanta B. B. ter njegove starše, če bo še enkrat pobegnila od doma“, namreč že same po sebi pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje in telo, ki pri oškodovancu lahko objektivno povzroči občutek ogroženosti in prestrašenosti. Da so navedene besede pri oškodovancih take občutke tudi dejansko povzročile, pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno zaključilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da oškodovanka A. A. ni kazala znakov vznemirjenosti in strahu in da oškodovanci z obdolžencem niso bili v sporu, zato ni razloga, da bi se ga bali. Ker se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve, pa se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da oškodovanci, ki obdolženca poznajo, vedo, da slednji nima dostopa do orožja. Ni namreč nujno, da je oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Oškodovanec tako ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje, saj v tem primeru kazenskopravna dobrina osebne varnosti ne bi bila učinkovito varovana.6 Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski oceni, da je ravnanje obdolženca v obravnavani zadevi pomenilo uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. 10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

11. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nekritično sledilo navedbam oškodovancev in da obdolženec oškodovancem ni izrekel nobene grožnje.

12. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame oškodovancem. Zagovornik sicer poskuša omajati njihovo verodostojnost z izpostavljanjem neskladij v njihovih izpovedbah o tem, kdaj naj bi sploh bili seznanjeni z grožnjami. Vendar se je do teh razhajanj sodišče prve pravilno opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je izpostavilo, da ob mnoštvu dogodkov iz tistega obdobja, tudi zaradi stresa in strahu, ko je A. A. kot mladoletna kljub nasprotovanju družine drugič pobegnila od doma, še isto noč pa so za njo na F. prispeli drugi z dvema avtomobiloma, niti ni mogoče pričakovati, da bi si oškodovanci lahko zapomnili prav vse podrobnosti, tudi kdaj in kje točno jih je A .A. seznanila o predmetnih grožnjah obdolženca, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem življenjsko, logično in izkustveno sprejemljivo. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo tudi, da kljub navedenemu med oškodovanci v tej zvezi ni večjih razhajanj.

13. Zagovornik v pritožbi še izpostavlja, da je pogovor med obdolžencem in oškodovanko potekal normalno in da ni bilo nobenih groženj, kar so po njegovem prepričanju skladno izpovedale priče G. G., H. H., K. K., I. I. in J. J. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je takšno sklepanje zavrnilo ter pri tem v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe njihove izpovedbe ocenilo za neprepričljive in podane le z namenom razbremenitve krivde obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje. V zvezi z navedenim je tako sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izpostavilo, da je oškodovankina babica H .H. sama izpovedala, da je bila ona tista, ki je obdolženca, ki se ga vnukinje malo tudi bojijo, prosila, da se s A. A. pogovori in jo malo prestraši. Ob tem, ko iz SMS sporočila H. H., posredovanega A. A. (priloga C9), še izhaja, da naj za „E .E. grožnje krivi njo in ne njega“, se tako kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da zagovoru obdolženca in izpovedbam navedenih prič, da ni bilo izrečenih nobenih groženj, ni mogoče slediti. Zagovornik tako s pritožbenimi navedbami, da se je z oškodovanko A.A. le pogovarjal, da je slednja zagotovo zasledovala cilj, da se jo prikaže kot žrtev in da so oškodovanci pri opisu pretiravali in potencirali ravnanje obdolženca, ne more prepričati v nasprotno. Agresivno naravo obdolženca, ki pride na plan v zanj neugodnih oziroma brezizhodnih situacijah, je namreč med glavno obravnavo zaznalo tudi sodišče prve stopnje ter skladno z načelom neposrednosti sodbo oprlo tudi na lastno neposredno zaznavo dogodkov na glavni obravnavi.

14. Glede pritožbenih navedb, da je po spornem pogovoru A. A. skupaj s B. B. šla na obisk k obdolžencu, ki ju je povabil na rojstni dan, pa je dodati, da takšno ravnanje oškodovancev, ki se sploh ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremenjevati. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje pravilnemu zaključku, ki ga je v točki 8 izpodbijane sodbe sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer da je A. A. glede odhoda k obdolžencu dan zatem podala sprejemljive razloge, saj je pojasnila, da je bil to edini način, da sta se s B. B. lahko zmenila, kako bo (znova) pobegnila. Ker je oškodovanka izkustveno povsem sprejemljivo pojasnila tudi, da je k obdolžencu ni bilo strah iti, če je bil tam B .B., se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da tja zagotovo ne bi šla, če bi obdolženec dejansko izrekel grožnje in bi se ga slednja bala.

15. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku v delu, ko slednji navaja, da se je obravnavanega dne na kraju nahajala le oškodovanka A. A., vendar ob tem opozarja, da tega ni prezrlo niti sodišče prve stopnje, ki je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je obdolženec predmetne grožnje izrekel le A. A., pri čemer iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi ji ob tem obdolženec izrecno rekel, da jih preko nje izreka tudi B. B., C. C. in D. D., ki jim naj te grožnje prenese. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo obdolženčevega naklepa resne grožnje večim osebam, je obravnavano kaznivo dejanje namesto kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 prekvalificiralo kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku citiranega člena.

16. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ocenilo tudi, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa, pri čemer ni imelo nobene podlage za dvom v obdolženčevo zavestno, voljno in hoteno ravnanje. Ob vsem navedenem se tako kot neutemeljena izkaže tudi pritožba zagovornika, ko trdi, da zaradi pomanjkanja krivde ni podana obdolženčeva kazenska odgovornost. 17. Pritožbeno polemiziranje o tem, da je oškodovanka s kazensko prijavo hotela obdolžencu povzročiti težave in da sodišče prve stopnje ni ocenilo osebnostnih lastnosti oškodovanke A. A. v smeri, če slednja objektivno in realno dojema vsakdanje življenje, pa se po oceni pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze izkaže za brezpredmetno. Ob obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo zagovornika obdolženca zavrniti kot neutemeljeno.

18. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju njegove predkaznovanosti (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe) izreklo primerno kazensko sankcijo, to je zaporno kazen, ki je glede na njeno ustrezno dolžino nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 19. Po obrazloženem, ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi pooblaščenca oškodovancev iz že navedenih razlogov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo (točka I izreka), v preostalem pa je pritožbo pooblaščenca oškodovancev, v celoti pa pritožbo zagovornika obdolženca v skladu s 391. členom ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka).

20. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je bila obdolžencu v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah).

1 Tako Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 221, in M. Baškovič, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 584 in 585. 2 Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 215, in A. Erbežnik, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 948. Tako tudi sodba VS RS I Ips 70162/2010-3 (I Ips 198/2010) z dne 11. 11. 2010. 3 Prim. M. Jug in M. Hostnik, Stroški postopka z vidika brezplačne pravne pomoči, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 207. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 155/2017 z dne 22. 11. 2018. 5 Tako M. Šošić, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 604. 6 Prav tam, str. 605.