Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik tožencu ob sklenitvi predpogodbe na podlagi katere se je toženec kot prodajalec zavezal s tožnikom kot kupcem skleniti glavno pogodbo za prodajo nepremičnine plačal 35.790,43 EUR kot del kupnine, čeprav je že pred sklenitvijo predpogodbe s to nepremičnino razpolagal. Zato je odločitev, da je predpogodba razdrta in da je toženec dolžan prejeti znesek vrniti, materialnopravno pravilna.

Dejstvo, da tožnik ali njegov pooblaščenec nista preverila zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, ne pomeni privolitve v svoje prikrajšanje v smislu 211. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je predpogodba za prodajo nepremičnine med tožencem kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem razdrta in da je toženec dolžan tožniku plačati 35.790,43 EUR z obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnik ne more sklicevati na to, da mu v zemljiško knjigo vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist toženčeve matere ni bila znana. Ker pri sklepanju predpogodbe ni bil zadosti skrben, naj bi privolil v svoje prikrajšanje in od toženca ne more zahtevati vrnitve prejetega zneska. Trdi, da je tožnika opozoril, da sklenitev glavne pogodbe ne bo mogoča, tožnik in njegov pooblaščenec pa sta mu zagotovila, da za sklenitev ne bo nobenih ovir. Kot pravni laik je izključno na podlagi takšnih zagotovil podpisal predpogodbo. Nazadnje zatrjuje, da nižji sodišči nista obrazložili svoje odločitve glede višine prisojenega zneska. Povsem nekritično sta sprejeli tožnikove navedbe, čeprav sta ugotovili, da toženec denarja fizično sploh ni prejel. 4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik tožencu ob sklenitvi predpogodbe (na podlagi katere se je toženec kot prodajalec zavezal s tožnikom kot kupcem skleniti glavno pogodbo za prodajo nepremičnine) plačal 70.000 DEM (sedaj 35.790,43 EUR) kot del kupnine, čeprav je že pred sklenitvijo predpogodbe s to nepremičnino razpolagal. Zato je odločitev, da je predpogodba razdrta in da je toženec dolžan prejeti znesek vrniti, materialnopravno pravilna (četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Toženec je namreč obogaten za del kupnine, ki jo je prejel na podlagi razdrte predpogodbe, tožnik pa prikrajšan.

7. Toženec nima prav, da se je tožnik strinjal s svojim prikrajšanjem. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ob sklenitvi predpogodbe ni vedel, da je toženec s predmetom pogodbe že razpolagal. Revizijske navedbe, da sta tožnik in njegov pooblaščenec tožencu zagotavljala, da za sklenitev glavne pogodbe ne bo ovir, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejstvo, da tožnik ali njegov pooblaščenec nista preverila zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, pa še ne pomeni privolitve v svoje prikrajšanje v smislu 211. člena ZOR, ki določa, da nekdo, ki je nekaj plačal, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek glede višine prisojenega zneska. Toženec denarja sicer fizično res ni prejel, vendar sta nižji sodišči ugotovili in obrazložili, da je bila kupnina v višini 70.000 DEM plačana tako, da je tožnik v toženčevem imenu poravnal različne njegove dolgove.

9. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).