Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku odločalo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje opisa prekrška, kot v primeru sodbe o prekršku v rednem postopku o prekršku, temveč le navedbo glede utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tj. da se zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog kot neutemeljena zavrne in izpodbijani plačilni nalog potrdi. Tako navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je policistka izpovedovala o dohodku z dne 8. 4. 2020, niti pojmovno ne more biti v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ..., št. ... z dne 8. 6. 2020 delno ugodi tako, da se storilcu namesto globe v višini 250,00 EUR izreče globa v višini 120,00 EUR. Sicer se zahteva za sodno varstvo zavrne in v nespremenjenih delih plačilni nalog potrdi.

II. Sodna taksa za pritožbeni postopek se ne določi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje ... z dne 8. 6. 2020 kot neutemeljeno in plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilec iz razlogov po 1. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi oziroma razveljavi in postopek zoper njega ustavi oziroma podredno, da zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno v izrek izpodbijane sodbe poseči iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

4. S plačilnim nalogom, ki ga storilec izpodbija v predmetnem postopku, je bila storilcu izrečena globa v višini 250,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke za prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, ko je 8. 6. 2020 ob 11.22 uri vozil osebno vozilo Škoda Octavia z registrskimi številkami SG ... v naselju B., iz smeri iz M. proti Š., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 65 km/h. 5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo zanikal storitev očitanega mu prekrška in pri tem kot bistveno navajal, da hitrost vožnje ni mogla biti izmerjena njegovemu vozilu, saj je vozil v koloni vozil kot četrto vozilo, da glede na potek ceste in konfiguracijo terena hitrost vožnje ni mogla biti pravilno izmerjena niti prvemu vozilu v koloni, ker ni bila upoštevana dolžina merilnega odseka, kot je določena v 2. členu Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ter da mu policistka ni povedala za koliko naj bi prekoračil hitrost vožnje, niti mu ni pokazala izmerjene hitrosti na merilniku.

6. Sodišče prve stopnje je glede na take navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca, storilčevo izvenzakonsko partnerko M. K., policista Do. M. in policistko M. R., prebralo zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z dne 8. 6. 2020 in pogledalo fotografije, ki jih je storilec priložil zahtevi za sodno varstvo in na naroku (prilogi B 2 in B 3). Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tudi ustrezno dokazno ocenilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo neutemeljene in da mu je storitev prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP v celoti dokazana. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo izpovedbi policistke M. R., ki je povedala, da je bila hitrost vožnje izmerjena vozilu, ki ga je vozil storilec; da je storilcu izmerjeno hitrost pokazala; da mu je prekršek bil predočen; da je postopek tekel brez posebnosti in brez storilčevega ugovarjanja; da je bila hitrost storilčevega vozila izmerjena kot hitrost posameznega vozila; da pred in za storilčevim vozilom v času merjenja ni bilo drugih vozil; da hitrosti storilčevega vozila ne bi bilo mogoče izmeriti, če bi vozil v koloni s tremi vozili na razdalji, na kateri je bila opravljena meritev, ker bi ga prekrivalo drugo vozilo in da pri meritvah tudi ni moglo priti do napake z merjenjem oziroma usmeritvijo žarka na drog cestne razsvetljave, saj v tem primeru merilnik hitrosti ne bi prikazal meritve hitrosti in bi morala meritev ponovitvi. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbe policiste M. R. ocenilo kot skladne z navedbami v zapisniku o izvajanju meritev hitrosti, pa tudi z izpovedbami zaslišanega policista D. M. Kljub drugačnim navedbami storilca in izpovedbi s strani storilca predlagane priče – izvenzakonske partnerke, da storilcu na kraju ni bila pokazana izmerjena hitrost oziroma predstavljen očitek o storitvi prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje v naselju, je sodišče prve stopnje navedbe storilca in izpovedbe priče M. K. ocenilo kot nelogične in neverjetne, saj je ocenilo, da ni verjetno, da bi storilec na kraju prekrška pristal na to, da je dobil plačilni nalog ne da bi točno vedel zakaj ga je dobil in ne da bi mu bila na kraju pokazana izmerjena hitrost. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo tudi odgovorilo na pomisleke o pravilnosti izvajanja meritev glede na potek ceste, po kateri je vozil storilec ter prepričljivo zavrnilo storilčeve trditve o kršitvi 2. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah z merilniki hitrosti v cestnem prometu s pojasnilom, da se v obravnavani zadevi meritev hitrosti ni izvajala na določenem odseku in da zato uporaba tega določila ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje tudi ni našlo razlogov za dvom glede tega, da je storilec vedel, da bi moral v naselju voziti s hitrostjo 50 km/h in je štelo, da je kljub navedbam v zahtevi za sodno varstvo, da je ves čas spremljal hitrost vožnje na merilniku hitrosti ter uporabljal napravo, ki ga zvočno opozori na prekoračitev hitrosti vožnje v naselju, ni spremljal stanja hitrosti na števcu in je tako prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju in očitani mu prekršek storil z eventualnim naklepom.

7. Storilec v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je podal že v zahtevi za sodno varstvo in na 4. strani v pritožbi izpostavlja, da je sodišče sledilo izpovedbi policistke M. R., čeprav je slednja izpovedala o nekem dogodku z dne 8. 4. 2020 in več kot očitno ne o dogodku oziroma dogajanju z dne 8. 6. 2020, ko naj bi prišlo do storitve prekrška, ki se mu ga očita. Storilec meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nezakonito poklonilo vero izpovedbi priče, ki je dejansko izpovedovala o nekem popolnoma drugem dogodku, pri katerem storilec ni sodeloval, ter da v zvezi s tem ni mogoče spregledati, da tega ni prav z ničemer ovrgel niti policist D. M. Storilec s temi navedbami sodišču prvotno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in s tem uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, saj je v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, mogoče izpodbijati le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZKP-1, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Storilec pa v izpostavljenih okoliščinah vidi tudi bistveno kršitev pravil postopka o prekršku, ker naj bi izrek izpodbijane sodbe nasprotoval izvedenim dokazom oziroma razlogom sodbe, ker je policista izpovedovala o tem, da je hitrost nekega vozila v kraju B. izmerila 8. 4. 2020 in torej ne 8. 6. 2020, ko naj bi prišlo do storitve pritožniku očitanega prekrška. Take pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku odločalo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje opisa prekrška, kot v primeru sodbe o prekršku v rednem postopku o prekršku, temveč le navedbo glede utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tj. da se zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog kot neutemeljena zavrne in izpodbijani plačilni nalog potrdi. Tako navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je policistka izpovedovala o dohodku z dne 8. 4. 2020, niti pojmovno ne more biti v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe. Prav tako pa s tem, ko je na 4. strani izpodbijane sodbe zapisano, da je policistka izpovedala, da je 8. 4. 2020 ob 11.22 uri v naselju B. izmerila hitrost vožnje vozilu, ki ga je vozil storilec, ni podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, temveč gre zgolj za očitno pisno pomoto pri zapisu datuma, saj je iz njene nadaljnje izpovedbe priče M. R. tako ob zaslišanju 24. 4. 2021, kot tudi ob ponovnem zaslišanju maja 2021 jasno in nedvoumno razvidno, da je policistka izpovedovala o meritvi hitrosti, ki jo je izmerila storilčevemu vozilu 8. 6. 2020 in nikakor ne o dogodku, ki naj bi se zgodil 8. 4. 2020. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 so tako neutemeljeni.

9. V okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po storitvi prekrška bil spremenjen predpis, ki določa prekršek, to je ZPrCP in je tako za dejanje, ki ga je storilec storil 8. 6. 2020 od 11. 8. 2021 dalje predpisana sankcija 120,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 in upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1 izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo v delu o izrečenih sankcijah ter storilcu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo globo v višini 120,00 EUR. V preostalih delih pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo odločitev sodišča prve stopnje oziroma izpodbijani plačilni nalog.

10. Ker je bilo s predmetno sodbo delno odločeno v korist storilca, mu pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 ni odmerilo sodne takse za pritožbeni postopek.