Jedro

Glede vprašanja, ali naj bi šlo pri osebnem razgovoru zgolj za to, da prosilec še dodatno pojasni svoje razloge, sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da nekaterih bistvenih okoliščin, ki jih je tožnik na osebnem razgovoru navajal kot razlog za zapustitev izvorne države, v prošnji sploh ni omenil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti politični stranki Zveza za demokracijo in družbeni napredek (UDPS). Ko je leta 2011 širil strankarsko propagando ga je večkrat iskala, aretirala in napadala policija. Tožena stranka ugotavlja, da je iz več razlogov sporna njegova strankarska izkaznica. Iz vsebine je razvidno, da je izdana za koledarsko leto 2012, kar pomeni, da se te izkaznice izdajajo letno. Če bi bil tožnik tako aktiven, kot je želel predstaviti, bi lahko predložil člansko izkaznico izdano leta 2016. Pri tem je predložena izkaznica videti povsem nerabljena, vendar pa glede na to, da je navajal, da jo je nosil pri sebi, bi bilo pričakovati, da so na njej sledi prenašanja in njene uporabe. Poleg tega je v prošnji rekel, da je član stranke s kratico UDPC in naj bi se imenovala Demokratska zveza kongoškega ljudstva. Vendar pa tožena stranka ugotavlja, da je prava kratica stranke UDPS in tudi ime je drugačno. Ime se glasi Zveza za demokracijo in družbeni napredek, kongoško ljudstvo pa v imenu sploh ni omenjeno. Ta napaka niti ne bi imela večjega pomena, če bi tožnik bil zgolj eden izmed članov te politične stranke, ker pa naj bi bil podpredsednik podmladka stranke v njihovem kraju in naj bi stranko celo propagiral drugim, pa tega ni mogoče spregledati. Tožena stranka sicer sledi tožnikovim navedbam, da je tožnik član te stranke, ne sledi pa njegovim navedbam, da bi zaradi članstva v stranki imel tako velike težave, da je zaradi njih moral zapustiti državo, saj je podajal veliko nejasnih izjav glede začetka preganjanja s strani vladajoče stranke. Pri podaji prošnje je rekel, da so ga od leta 2016 naprej preganjali pripadniki vladajoče stranke PPRD, ki so skoraj vsak dan hodili na njegov dom in ga iskali, in ko se je preselil v drugo provinco, so ga po dveh tednih dobili in pretepli in mu zagrozili, da ga bodo ubili, če se ne bo pridružil vladajoči stranki. Nasprotno pa je na osebnem razgovoru povedal, da naj bi ga že leta 2011 napadala in zasliševala policija zaradi njegovega strankarskega delovanja. Kot ključne dogodke je opisal tri aretacije. V primeru aretacij, ki naj bi bile povezane z njegovo strankarsko dejavnostjo, bi to izpostavil že v prošnji. Vse tri aretacije naj bi se namreč zgodile pred letom 2016 in če je do njih res prišlo in jim je tožnik pripisoval tako pomembnost, bi jih zagotovo v prošnji vsaj omenil. Tako pa je navedel, da so pripadniki vladajoče stranke vsakodnevno hodili na njegov dom in ga iskali, pri čemer so te navedbe neverjetne, saj ni mogoče, da ga doma nikoli ne bi našli. Treba je namreč upoštevati, da naj bi se tožnik preživljal s trgovino, ki jo je imel zadnjih šest let in če so ga vsak dan iskali, bi ga zagotovo iskali tudi v trgovini, s katero se je preživljal. Prav tako so njegove navedbe, da se je na odhod iz države začel pripravljati že leta 2011, v nasprotju z njegovo izjavo v prošnji, da so ga od leta 2016 naprej preganjali pripadniki vladajoče stranke PPRD. Pri tem je tožnik potni list pridobil šele februarja 2015, kar kaže na to, da pred tem ni razmišljal o zapustitvi države. Tudi če je prišlo do aretacije leta 2011, pa zaradi tega ni utrpel hujših posledic, saj je še vrsto let še naprej živel v istem kraju in mirno opravljal svoje delo trgovca. Toženi stranki se zdijo povsem neverjetne tudi okoliščine druge aretacije tožnika. Aretiran naj bi bil na ulici, ko naj bi k njemu pristopile osebe v civilni obleki in mu rekle, da je žalil predsednika republike. Na vprašanje, zakaj so sploh pristopili do njega, je rekel, da je nosil majico, na kateri je bil znak UDPS in v žepu so našli izkaznico UDPS. Iz njegovega odgovora je mogoče zaključiti, da tožnika osebno niso poznali in tako niso vedeli, da prav on organizira proteste. Pri drugi aretaciji naj bi ga odpeljali v nek zapuščen kraj brez hiš in naj bi ga zaprli za štiri dni, potem pa je prišel varnostnik in zahteval nekaj denarja. Posodil mu je telefon, da je poklical strica, ki je prinesel denar in potem so ga izpustili. Toženi stranki se zdi nenavadno, da se je tožnik na ulici nahajal brez telefona in denarja, imel pa je člansko izkaznico stranke. Prav tako se zdi toženi stranki neverjetno, da bi ga zaprli za štiri dni, ne da bi ga v tem času zaslišali ali od njega vsaj kaj zahtevali. Tretjič naj bi ga aretirali decembra 2015, ko so praznovali novo leto. Poveljnik policije naj bi poznal zelo dobro njegovega prijatelja A.A. in aretirali so najprej A.A., potem pa še njega. Izpustili naj bi ga proti plačilu naslednje jutro. Tožena stranka ugotavlja, da morebitna aretacija tožnika ob praznovanju novega leta ni bila povezana z njegovo strankarsko dejavnostjo, ampak je bila posledica njegovega prijateljevanja s A.A., ki naj bi ga policija zelo dobro poznala. Oba so naslednje jutro izpustili. Tožena stranka meni, da ta aretacija ni vzročno povezana z razlogom preganjanja, ki ga navaja tožnik. Dvom v resničnost aretacij pa se poraja tudi zato, ker je tožnik na vprašanje, kolikokrat je bil aretiran, odgovoril da trikrat. Tožnik pa je ob koncu v nadaljevanju razgovora omenil še četrto aretacijo, do katere naj bi prišlo na letališču, ko so privrženci Tshisekedija pričakali svojega predsednika stranke ob vrnitvi z zdravljenja v Belgiji. V skladu z informacijami naj bi tedaj majice z napisom imenovanega nosilo na tisoče ljudi, zato tožnikova majica ni z ničemer izstopala. Glede na to, da tožnik te aretacije ni niti omenil, ko je opisoval svoje težave s policijo, ter pri izrecnem vprašanju, kolikokrat je bil aretiran, odgovoril, da trikrat, pri čemer ni opisal tudi te aretacije, tožena stranka ne verjame, da je do nje sploh prišlo. Ko je bil s tem soočen, je rekel, da so se tri aretacije zgodile na policijski postaji, četrta pa na poti, ko se je vračal domov z letališča. Ko je bil ponovno soočen z drugačnimi izjavami, saj naj bi bil drugič aretiran na ulici, je pojasnil, da se ... nahaja blizu letališča in da se tam nahajajo ograjeni prostori policije in tudi taborišče. Pri tem pa je zopet prišel v nasprotje, saj je pri opisovanju druge aretacije opisal prostore neke hiše, ne pa kot prostore policije. Glede na veliko število nasprotnih izjav o dogodkih tožena stranka utemeljeno dvomi, da je policija tožnika sploh kdaj aretirala in mu grozila. Na osebnem razgovoru je v zvezi s preganjanjem pripadnikov vladajoče stranke v letu 2016 povedal, da je s tem mislil, da so mu leta 2016 prehudo grozili. Edini dogodek iz leta 2016 je bil po njegovem pripovedovanju prihod predsednika Thisekedija. Svojih velikih težav v letu 2016 pa ni konkretiziral. Ker je tožnik na vprašanje o grožnjah v letu 2016 odgovoril z opisom dogodka na letališču ter nadaljeval, da je nato odšel v Bas Kongo in tam naj bi ostal dva tedna, je iz tega mogoče sklepati, da je v Bas Kongo odšel po dogodkih na letališču. Ker iz informacij izhaja, da se je Thisekedi vrnil 27. 7. 2016, bi to pomenilo, da se je tožnik iz Bas Konga vrnil v Kinšaso 10. 8. 2016, kot pa izhaja iz njegove prošnje, naj bi državo zapustil 8. ali 9. 8. 2016, zaradi česar v Bas Kongu ni mogel biti dva tedna. Pri podaji prošnje je kazal poškodbe, ki jih je pridobil, ko so ga v Bas Kongu pretepli. Na osebnem razgovoru pa je navedel, da je poškodbe utrpel takrat, ko je sedem ljudi prišlo na njegov dom, kar naj bi se zgodilo v letu 2011, kar pa se razlikuje od prejšnjih navedb. Zaradi časovne oddaljenosti bi sicer lahko tožnik izpustil kakšno od podrobnosti opisanih dogodkov, vendar pa je nastalih netočnosti v konkretnem primeru izjemno veliko. Tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je tožnik izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti državo. Podal je preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal tožnik. Takšno ravnanje pa vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti tožnika.

2. Ker pa je tožena stranka sprejela, da je tožnik lahko bil član stranke UDPS, je z informacijami o izvorni državi preverila razmere v Demokratični republiki Kongu. V nadaljevanju te informacije v odločbi tudi povzema. Glede na informacije, da politične stranke na splošno lahko prosto delujejo, vendar z nekaterimi omejitvami ali ovirami glede prirejanja političnih zborovanj, tožnikovim navedbam ni mogoče verjeti. Informacije potrjujejo, da vlada v času večjih političnih trenj lahko okrepi nadlegovanje, aretacije in pridržanje političnih nasprotnikov, vendar to ne traja ves čas. Oblasti so občasno samovoljno aretirale in nadlegovale člane opozicije in jim preprečevale javna zborovanja. Tožena stranka pa ni nikjer zasledila, da bi se dogajali vlomi, aretacije in nadlegovanja na lokalnih strankarskih sestankih. Vse informacije se nanašajo na omejevanje pravice do združevanja oziroma na oviranje prirejanja javnih političnih zborovanj, ne pa na vsakodnevno druženje pripadnikov iste stranke. Informacije, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, kažejo na to, da se razmere v državi zaostrujejo. Nasilni protesti so izbruhnili po odlogu predsedniških volitev. Opozicija predsedniku Kabili očita, da se želi protiustavno obdržati na oblasti. Vendar je bil pod okriljem kongoške škofovske konference 31. 12. 2016 dosežen političen dogovor in po njem lahko Kabila ostane na položaju do začetka volitev konec leta 2017. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in da subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Glede na razmere v državi ni verjetno, da bi bil tožnik preganjan samo zato, ker goji taka prepričanja, zato njegov strah pred preganjanji ni objektivno niti subjektivno utemeljen.

3. V nadaljevanju je tožena stranka presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve. Navedbe tožnika glede njegove politične aktivnosti pa je tožena stranka presojala že pri ugotavljanju pogojev za priznanje statusa begunca. Ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Glede na ugotovitev, da ni imel težav zaradi članstva v stranki UDPS, ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Tožnik pa tudi ni navedel, da bi bila varnostna situacija v kraju, kjer je živel, na splošno slaba in ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Sicer pa v Demokratični republiki Kongo tudi ne obstaja taka situacija.

4. Tožnik v tožbi navaja, da nepravilnosti glede navajanja kratice stranke niso bistvene. Poleg tega je osebni razgovor namenjen temu, da stranka dodatno in natančneje pojasni svoje razloge za mednarodno zaščito. Zaradi tega tožena stranka neupravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je tožnik navajal. Če bi tožena stranka postavila pravilna vprašanja, bi nedvomno prišla do odgovorov in njena dokazna ocena ne bi smela biti vprašljiva. Sicer pa je tudi tožena stranka sama pravilno ugotovila, da je v tožnikovi državi dejansko prihajalo do aretacij članov strank. Tožnik je pomemben član opozicijske stranke UDPS, saj je podpredsednik podmladka stranke v lastnem kraju. Tožnik je verodostojno izpovedal politične razmere v izvorni državi, ki se nanašajo na njegovo funkcijo v politični stranki. Tožena stranka brez kritičnega mnenja tožnikovo aktivnost presoja na podlagi enega vprašanja, kaj so počeli na strankarskih sestankih, namesto, da bi tožnika vprašala po programu stranke. Tožnik je še posebej podrobno povedal, v kakšni povezavi so bila njegova politična dejanja z dejanji državnih organov zoper njega. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa se stanje v Demokratični republiki Kongo poslabšuje in je bilo slabo tudi, ko je tožnik moral zapustiti izvorno državo. V nadaljevanju tožbe tožnik citira odlomke iz različnih člankov še zlasti iz obdobja v juliju in avgustu 2017, ki govorijo o političnih razmerah v tožnikovi izvorni državi. Večinoma se nanašajo na konflikte, povezane z umikom predsednika Kabile. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v državi že izpostavljen preganjanju in ima zato utemeljen strah pred preganjanjem in tveganjem resne škode. V tožbi omenja tudi vir, iz katerega izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve DR Kongo izdalo navodilo, naj izsledijo in ujamejo nasprotnike vlade, vključno s člani glavne opozicijske stranke in da predlaga, naj se mučenje izvaja diskretno. Isti vir poroča, da je posebna pozornost namenjena političnim aktivistom, ki živijo v Združenem kraljestvu in drugih delih Evrope. V viru je tudi navedeno, da naj bodo pozorni na borce, ki so zavrnjeni prosilci za azil. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v odločbi podrobneje obrazložila, da je napačno navajanje kratice imena stranke pomembno zaradi navedb tožnika, ki se prikazuje kot zelo aktiven član stranke. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da tožnik določenih stvari ni omenil v prošnji, ker naj bi bil osebni razgovor namenjen temu, da stranka dodatno natančneje pojasni svoje razloge. Tožnik mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V osebnem razgovoru se ugotavljajo razlogi, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev. Na osebnem razgovoru lahko podrobneje pojasni svoje razloge za mednarodno zaščito, ki jih je prosilec navedel že ob podaji prošnje, povsem nesprejemljivo pa je, da se takrat navaja in uveljavlja nova dejstva, ki jih prosilec niti ne omeni. Toženi stranki se tudi postavlja vprašanje, katera so pravilna vprašanja, ki naj bi se zastavljala prosilcu, na kar se v tožbi sklicuje tožnik. Tako prošnja kot osebni razgovor sta omogočala celovito predstavo razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V obeh primerih je bil na koncu povprašan, ali bi rad še kaj dodal, česar ni povedal. Tožniku je bilo postavljeno veliko dodatnih vprašanj za razjasnitev vseh dogodkov, ki jih je navajal. Ne drži, da tožena stranka tožnika ni vprašala po programu stranke. O stranki so mu bila zastavljena nekoliko drugačna vprašanja, na primer, zakaj se je odločil ravno za članstvo v tej stranki. Pri tem ni omenil, da ga je pritegnila zaradi svojega programa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno navaja, da so kratice stranke nebistvenega pomena in da ni res, da osebni razgovor ne bi bil namenjen le dodatnemu pojasnjevanju razlogov za mednarodno zaščito. Dopustno je, da prosilec na osebnem razgovoru navaja tudi nova dejstva.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je nekoliko podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

9. Glede tožbenega očitka, da napačno navajanje kratice stranke ni tako zelo bistvenega pomena, sodišče meni, enako kot tožena stranka, da če bi šlo zgolj za enega od številnih članov stranke, to res ne bi bilo tako bistvenega pomena, ker pa je tožnik izrecno poudaril svojo pomembno vlogo v stranki in svoj strankarski aktivizem, je tožena stranka utemeljeno dala temu napačnemu navajanju večji pomen. Razen tega ne gre zgolj za to, da je tožnik napačno navedel kratice, ampak - kot je tožena stranka obrazložila v odločbi - gre tudi za napačno navajanje celotnega imena stranke. Med imenoma „Demokratska zveza kongoškega ljudstva“ in „Zveza za demokracijo in družbeni napredek“ je po mnenju sodišča bistvena razlika.

10. Glede vprašanja, ali naj bi šlo pri osebnem razgovoru zgolj za to, da prosilec še dodatno pojasni svoje razloge, sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da nekaterih bistvenih okoliščin, ki jih je tožnik na osebnem razgovoru navajal kot razlog za zapustitev izvorne države, v prošnji sploh ni omenil. Ob vpogledu prošnje je mogoče ugotoviti, da se tožnik sklicuje zgolj na dogodke iz leta 2016, ko naj bi ga nadlegovali in enkrat tudi pretepli pripadniki nasprotne stranke. Pri osebnem razgovoru pa je tožnik navedel druge razloge kot ključne za zapustitev izvorne države. Na osebnem razgovoru je navajal tri aretacije, torej preganjanje s strani oblasti, ki naj bi se vse zgodile že pred letom 2016. Takega razlikovanja pa ni mogoče spregledati. Sodišče pa se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka tožniku ni pravilno postavljala vprašanj. Tako ob vpogledu v zapisnik o podaji prošnje tudi kot tudi ob vpogledu v zapisnik o osebnem razgovoru se je mogoče prepričati, da je tožena stranka tožniku postavljala povsem pravilna vprašanja in da sta bila oba razgovora vodena strokovno in korektno. Če namreč prosilec trdi, da je izvorno državo zapustil iz razloga, ker je bil preganjan zaradi političnega prepričanja, je bistvenega pomena, kakšni dogodki so se mu zgodili v povezavi z njegovim političnim prepričanjem in zato po mnenju sodišča niti ni bistveno, kakšen je v konkretnem primeru program tožnikove stranke, saj tožena stranka v tožnikovo članstvo v stranki niti ne dvomi. Glede dejanj preganjanja pa je tožena stranka tožniku postavila zelo podrobna vprašanja. Tožnik je imel vso možnost, da konkretizira svoje težave. Prav tako je bil tožnik tudi soočen s tem, da pri podaji prošnje aretacij sploh ni omenjal. Soočen je bil tudi z ostalimi kontradiktornostmi, naj jih pojasni. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da je tožena stranka tožnikovo aktivnost presojala na podlagi zgolj enega vprašanja, in sicer, kaj so počeli na strankarskih sestankih. Ob vpogledu v zapisnik o osebnem razgovoru se je mogoče prepričati, da je tožena stranka tožniku postavila številna vprašanja, že iz same obrazložitve odločbe pa je razvidno, da tožnikove aktivnosti ni presojala na podlagi enega vprašanja, ampak je zelo podrobno in celovito obrazložila, zakaj šteje tožnikove navedbe za neverodostojne. Prav tako ne drži, da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Te navedbe so v tožbi navedene le na splošno in niso konkretizirane.

11. Tožeča stranka v tožbi tudi citira odlomke iz raznih poročil, ki pa se večinoma nanašajo na obdobje, ko je tožnik že zapustil izvorno državo. Govorijo o tem, da se predsednik Kabila noče odreči oblasti tudi po koncu drugega mandata, govora je o samovoljnih aretacijah in pridržanjih in o spopadih s policijo na demonstracijah. S tem v zvezi sodišče meni, da čeprav je treba upoštevati pri prosilcih za azil tudi strah pred morebitnim bodočim preganjanjem, pa je v konkretnem primeru treba izhajati iz predpostavke, da se je tožena stranka postavila na stališče, da tožniku zaradi neverodostojnosti ni mogoče slediti, da je bil zaradi političnega prepričanja sploh preganjan, izhajajoč iz tega stališča pa tudi niso relevantne tiste tožbene navedbe, vključujoč s citiranimi odlomki, ki se nanašajo na to, da obstajajo politični konflikti med vladajočo in opozicijsko stranko. Izhajajoč iz stališča tožene stranke, da tožnik ni bil preganjan oziroma ni mogoče slediti njegovim trditvam o preganjanju, tudi ne more imeti utemeljenega strahu, da bi bil preganjan v bodoče. Tožena stranka je v zadostni meri in zelo podrobno obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju, s tem ko je zelo podrobno in obsežno obrazložila številne kontradiktornosti v njegovih izjavah. Iz navedenega razloga tožnik tudi ne more imeti utemeljenega strahu, da bi bil preganjan kot vrnjen prosilec za azil, kar skuša tožeča stranka dokazovati s citiranjem kanadskega vira, saj je tožena stranka izhajala iz tega, da tožnika oblasti niso mogle smatrati kot aktivnega političnega borca, saj njegovim navedbam o tem ne verjame.

12. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.