Jedro

Pritožnik pravilno opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan izročiti tožniku parc. št. 1529, vl. št. 828 k.o. B., prosto od oseb in stvari v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 241.828,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti sodbi se pritožuje tožnik. Po oceni pritožnika, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi kupne pogodbe, ki jo je sklenil z Z.K. in z vpisom lastninske pravice na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi. Tožnik je kupil sporno nepremičnino v zaupanju v pravilnost podatkov zemljiške knjige glede lastništva. Po oceni pritožnika pa ne gre zgolj zato. Prodajalka je namreč pridobila sporno parcelo na podlagi dedovanja, njen pravni prednik, to je J.J., pa tudi na isti način in sicer na podlagi sklepa o dedovanju z dne 17.11.1970 po pokojnemu J.J., ki je umrl 13.3.1970. Na podlagi istega sklepa o dedovanju je dedoval tudi toženec. Tako sklep o dedovanju kot tudi zemljiškoknjižni sklep, s katerim je bil sklep o dedovanju v zemljiški knjigi izvršen, sta bila vročena tožencu. Iz zapuščinskega spisa je razvidno, da sta pokojni J.J. in toženec predložila sodišču seznam nepremičnin, ki so bile predmet dedovanja z navedbo pri vsaki, komu naj gre. Vtoževana parcela je v tem seznamu navedena na prvi strani z navedbo, da naj pripada J.J. Sodišče prve stopnje se je lahko prepričalo, da je pri izdelavi tega seznama sodeloval tudi toženec. Sicer pa je tudi jasno, da je toženec takšen seznam potrdil s tem, da se je strinjal s sklepom o dedovanju, kot tudi z zemljiškoknjižnim sklepom. V nasprotnem primeru bi lahko vložil pritožbo ali pa predlagal izdajo popravnega sklepa. Iz samega spiska parcel je tudi jasno, da sta s pokojnim J.J. ugotavljala posestno stanje oz. kaj naj komu pripada in sicer za vsako parcelo posebej. Toženec, zaslišan kot stranka ni mogel zanikati, da je bil seznam izdelan ob pomoči strokovno usposobljene osebe – geometra. To so dejstva, ki so zanesljivo izkazana in seveda kažejo na to, da pri sklenitvi dednega dogovora ni prišlo do nobene pomote. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da je šlo za napako in da naj bi vsi vedeli za to napako. To ne izhaja prav iz nobenega dokaza. Glede tega je tudi toženec, ko je bil zaslišan kot stranka, konfuzno in protislovno izpovedoval. Kljub pomoči svojega pooblaščenca, ki je z vpadanjem v besedo dajal vedeti tožencu, kako naj odgovori na zastavljena vprašanja tožnikovega pooblaščenca, je vendarle na koncu povedal, da se zoper sklep o dedovanju ni pritožil, ker se ni imel zakaj, saj je bilo vse v redu. Sodišče bi moralo biti po oceni pritožnika pozorno na dejstvo, da nobena izmed prič ni potrdila s strani toženca zatrjevano nepretrgano obdelavo oz. posest spornega zemljišča. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo pa tudi, ko je bil zaslišan kot stranka, zatrjeval, da ima sporno parcelo v posesti že 60 let in da jo je tudi vseskozi obdeloval in jo še obdeluje. Kaj takega ni potrdila nobena zaslišana priča, zato je sodišče prve stopnje vpletlo v obrazložitev nekakšno izvrševanje dejanske oblasti nad sporno nepremičnino. To toženec ni zatrjeval in tudi ni skušal dokazovati. Iz izpovedi prič D.I., I.M. in D. jasno sledi, da je bila parcela leta 1993 popolnoma zaraščena in več let neobdelana. Enako je tudi izpovedala priča J.A. Seveda se lahko parcela zaraste v nekaj letih, lahko pa je zaraščena tudi več desetletij. Dokazno breme glede posesti oz. njenega trajanja pa je bilo v konkretni zadevi na strani toženca. Pritožnik še opozarja na neprepričljivo izpovedbo priče J.O. Po prepričanju pritožnika toženec ni izkazal, da je prišlo do napake pri izdaji sklepa o dedovanju, kot tudi ne tega, da bi imel sporno parcelo v posesti toliko časa, kolikor je zakon določal za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tudi če bi to izkazal, je jasno, da nikoli ni bil v dobri veri. Dobro je vedel za sklep o dedovanju in znano mu je bilo to, da se je s svojim pokojnim stricem dogovoril glede razdelitve podedovanega nepremičnega premoženja. Sporna parcela je po dednem dogovoru pripadla pokojnemu stricu. Z oziroma na starost strica in tete je tudi možno, da mu je bilo prepuščeno obdelovanje do preklica. Mogoče, da je bilo to dovoljeno njegovi materi, saj po njeni smrti toženec tudi ni obdeloval sporne parcele in se je v celoti zarasla. Dedni dogovor tudi ni bil »javno objavljen« na vasi in zato nihče na vasi ni mogel točno vedeti, kaj je bilo dogovorjeno za sporno nepremičnino. Pritožnik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločalo bolj po občutku, stereotipno, ne pa na podlagi zanesljivo ugotovljenih dejstev in upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu. Če bi bil toženec res lastnik sporne parcele, potem zagotovo ne bi dopuščal neodplačno rabo D. in I. Ravno tako bi poskrbel, da bi se zadeva formalno uredila s K.Z., tako da bi se vknjižil kot lastnik sporne nepremičnine. Če se je zadeva začela zapletati leta 1999, bi seveda lahko zoper njo vložil tožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je videti, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zato, ker je prišlo do ugotovitve, da je toženec pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi zakona s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje dejstvu, da je tožnik vpisan kot lastnik sporne nepremičnine v zemljiški knjigi in da je bila podlaga za vknjižbo kupna pogodba, ki jo je sklenil z Z.K. kot prodajalko, ki je sporno nepremičnino pridobila na podlagi dedovanja, njen pravni prednik, J.J., pa tudi na isti način, na podlagi sklepa o dedovanju z dne 17.11.1970, na podlagi katerega je dedoval tudi toženec, ni dalo nobenega pomena, pa bi moralo. Pritožnik namreč pravilno opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne more biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Tožnik je v obravnavani pravdni zadevi trdil, da ima status tretjega, ki je v zaupanju v zemljiško knjigo izposloval vknjižbo ter da je bil v dobri veri, da je bila Z.K., od katere je sporno nepremičnino kupil, lastnica te nepremičnine in da ni mogel vedeti, da je lastnik kakšna tretja oseba. V sodni praksi so bile že v času veljavnosti določb Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij – ZTLR (ta zakon se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika), uveljavljene predpostavke, ki morajo biti podane za zaključek o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo - te so: 1. odplačen ali neodplačen veljaven pravni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem (npr. kupoprodajna pogodba ipd.), 2. vpis pridobiteljeve lastninske pravice v zemljiško knjigo, 3. pridobiteljeva dobrovernost, ki je v tem, da ni vedel, niti (glede na okoliščine) ni mogel vedeti, da odsvojitelj (tisti, s katerim je sklenil pravni posel, ki je podlaga za vpis v lastninske pravice v zemljiško knjigo) ni lastnik nepremičnine oz., da ni imel razloga dvomiti v pravilnost v zemljiški knjigi publiciranega pravnega stanja nepremičnine, pri čemer pa mora biti dobrovernost podana tako ob sklenitvi pravnega posla kot ob vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje teh predpostavk ni ugotavljalo, ukvarjalo se je zgolj s predpostavkami, ki so glede priposestvovanje pomembne na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je torej postavilo na napačno materialno pravno izhodišče in je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem se bo moralo posvetiti tudi predpostavkam za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo (predpostavkam, ki jih je zatrjevala tožeča stranka), kot je bilo zgoraj obrazloženo ter nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.