Jedro

Kadar se zavrže tožba, se posledično zavrže tudi predlagana začasna odredba.

Tožba je prepozna, če je vložena po preteku 30-dnevnega roka od vročitve odločbe, s katero je bilo v upravnem postopku dokončno odločeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Izola, št. 214-853/2011 z dne 9. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za podaljšanje dovoljenja za njegovo začasno prebivanje v Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in odločeno, da mora Slovenijo zapustiti v 15 dneh od dokončnosti te odločbe (2. točka izreka odločbe); tožnikovo pritožbo zoper to odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno s svojo odločbo, št. 2141-62/2012/2 (1312-03) z dne 12. 11. 2012; v II. točki izreka zaradi zavrženja tožbe posledično na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe; v III. točki izreka odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožba prepozna, saj bi morala biti vložena v 30 dneh od prejema drugostopne odločbe. Ugotovilo pa je tudi, da je tožnik zoper isto odločbo pri istem sodišču že vložil tožbo dne 28. 12. 2012, a je bil postopek v zvezi z njo ustavljen s sklepom III U 399/2012-3 z dne 28. 1. 2013, ki je postal pravnomočen 14. 2. 2013. Ker je zavrglo tožbo, ni bilo več procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za začasno odredbo, zato je tudi to zavrglo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer zaradi 3 dnevnega pritožbenega roka zoper odločitev o zahtevi za začasno odredbo v pritožbi navaja le razloge v zvezi s to odločitvijo, razloge v zvezi z odločitvijo glede tožbe pa napoveduje v odprtem 15 dnevnem pritožbenem roku. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se izda začasna odredba, da se mu podaljša rok za zapustitev Slovenije do odločitve sodišča prve stopnje o njegovi tožbi, ki naj velja do pravnomočnega zaključka postopka v upravnem sporu. Navaja, da je odločitev sodišča glede zahteve za izdajo začasne odredbe preuranjena in brez pravne podlage. O zahtevi za izdajo začasne odredbe bi bilo treba odločati meritorno, ne pa procesno. Sklep o zavrženju tožbe ni pravnomočen in tudi ne dokončen in se zato nanj ni mogoče sklicevati. Ne drži, da je bila odločba tožene stranke vročena pravilno, sodišče je zato uporabilo napačne pravne norme, naslanjajoč se na izkrivljeno dejansko stanje. Navaja okoliščine, ki naj bi izkazovale, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe javni interes ne bo prizadet. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je pritožnik v roku za pritožbo zoper odločitev o začasni odredbi vložil pritožbo ter v njej napadel tudi odločitev glede tožbe, ni pa še navedel razlogov za ta del pritožbe, odločitev glede začasne odredbe pa je vezana na odločitev glede tožbe, je Vrhovno sodišče počakalo z odločanjem o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi do izteka roka za vložitve pritožbe zoper odločitev o tožbi. V tem roku pa pritožnik dopolnitve prvotne pritožbe ni vložil. S tem sklepom se torej odloča o pritožbi zoper celoten sklep prvostopenjskega sodišča, vendar v okviru razlogov, navedenih v (skupni) pritožbi.

6. Pritožba zoper odločitev o tožbi (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena prepozno. Čeprav ni upravnih spisov, je mogoče že iz sklepa prvostopenjskega sodišča III U 399/2012-3 z dne 28. 1. 2013 (s katerim je bil postopek v zvezi s prvo pritožnikovo tožbo, vloženo 31. 12. 2012 zoper isti upravni akt (odločbo Upravne enote Izola, št. 214-853/2011 z dne 9. 5. 2012, v zvezi z isto odločbo tožene stranke, št. 2141-62/2012/2 (1312-03) z dne 12. 11. 2012), ustavljen), ugotoviti, kar je pravilno napravilo že sodišče prve stopnje, da je ta nova tožba, ki je sprožila ta upravni spor, vložena priporočeno po pošti dne 5. 7. 2013 (sodišče prve stopnje jo je prejelo 8. 7. 2013), vložena prepozno.

7. Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je namreč treba tožbo zoper upravni akt vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Vročitev upravnega akta, s katerim je bil upravni postopek v tej zadevi končan, torej odločbe tožene stranke z dne 12. 11. 2012, pa je bila pritožniku opravljena pred vložitvijo prve tožbe, torej pred 31. 12. 2012, oziroma je bil takrat o tem aktu pritožnik vsaj obveščen, sicer prve tožbe ne bi vložil. Torej je rok za vložitev tožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo z dne 9. 5. 2012 že potekel in je obravnavana tožba prepozna. Prepozno tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Obstoj vložene tožbe pa je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ko je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ta procesna predpostavka ni bila več izpolnjena, zato je pravilno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 32. člena ZUS-1. 9. Na drugačno odločitev sodišča pritožbeni ugovori, da ni bilo mogoče o predlagani začasni odredbi odločati procesno, temveč da bi bilo treba o njej odločiti meritorno kljub zavrženju tožbe, ne morejo vplivati. Res je sicer, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe ob izdaji take odločbe še ni pravnomočna. Vendar ob taki situaciji, ko je tožba zavržena, ni več izpolnjena ključna procesna predpostavka za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato je v takem primeru po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer sklep I Up 467/2012 z dne 3. 10. 2012) treba zavreči tudi predlagano začasno odredbo.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).