Jedro

V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odpravi se odločba št. ... (številka dosjeja ...) z dne 4. 10. 2016. Odločba št. ... (številka dosjeja ...) z dne 18. 5. 2016 pa se v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se datum "1. 4. 2016" nadomesti z datumom "22. 3. 2016".

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati razliko pokojnine za čas od 22. 3. 2016 pa do 1. 4. 2016 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2016 dalje do plačila.

Kar je tožnica zahtevala več, se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2016 in priznanje pravice do starostne pokojnine v znesku 1.819,45 EUR od 1. 2. 2015 dalje, od 1. 1. 2016 pa v višini 1.832,19 EUR ter tožnici izplačati razliko v višini pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje povzema dejansko stanje, ki med strankama ni sporno, opusti pa vse navedbe tožnice, ki se nanašajo na pravno podlago o upravičenosti tožbenega zahtevka, na podlagi katerega tožnici pripada višje določena pokojnina, vse od upokojitve dne 1. 2. 2015 dalje. Sodišče se do pravnih podlag ni opredelilo, s čimer je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Sodišče je tudi uporabilo napačen predpis in s tem kršilo materialno pravo. Razlaga sodišča je povsem napačna in brez pravne podlage, ki jo razen smiselne uporabe drugega odstavka 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 sodišče niti ne navede. Sodišče tudi spregleda, da se tožena stranka ob sporni odločitvi, da pravilno določena višina pokojnine učinkuje le za naprej, zgolj pavšalno sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)3 in ne na 111. člen ZPIZ-2. Za tožnico velja določba prvega odstavka 111. člena ZPIZ - 2, po katerem se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, kar za tožnico pomeni od 1. 2. 2015 dalje. Od tega dne dalje se pokojnina izplačuje v pravilni, v skladu z določili ZPIZ-2 določeni višini in na podlagi pravilnih podatkov o vplačanih prispevkih. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je pravica do pokojnine odvisna od plačanih prispevkov in od višine dohodkov, od katerih so bili prispevki obračunani in plačani, vendar pa brez ustrezne pravne podlage doda razlago, da je odločilen dan dejanskega plačila. Nepravilna in brez pravne podlage je tudi razlaga sodišča, da se naknadno vplačani prispevki bivšega delodajalca tožnice le razlog za uvedbo novega postopka z učinkom za naprej (od vložitve zahteve dalje). Ta razlaga sodišča je povsem v nasprotju z ugotovitvijo sodišča v 7. točki obrazložitve, da ZPIZ-2 uveljavljanja ponovne odmere pokojnine v primeru naknadno izplačanih plač, ne pozna. Pravna podlaga za priznanje višje pokojnine za čas od 1. 2. 2015 je tako podana v prvem odstavku 111. člena ZPIZ-2 v zvezi z 21. točko 7. člena ZPIZ-2 in pa prvim odstavkom 30. člena ZPIZ-2. Tretji odstavek 4. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče vzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Z izpodbijano sodbo pa gre prav za kršitev navedene določbe, ko sodišče brez zakonite podlage tožnici ne prizna pravilno določeno višino pokojnine za obdobje od njene upokojitve dne 1. 2. 2015 pa do 1. 4. 2016. Tudi iz prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2 izhaja, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, kar v konkretnem primeru pomeni od dne 1. 2. 2015 dalje in v odmerjeni višini, kot jo določa prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2. Tožnica še poudarja, da je bilo z naknadnim plačilom razlike v plači s strani bivšega delodajalca in posledično naknadnih vplačil prispevkov sanirano nezakonito prenizko izplačilo plače in prispevkov, kar pomeni, da je bilo vzpostavljeno takšno stanje, kot če bi bila plača in prispevki vplačani sproti, v obdobju, v katerem je ta razlika nastala. Stališče sodišča, da ZPIZ-2 ne ureja ponovne odmere pokojnine v primeru naknadno izplačanih plač ne pomeni, da se odsotnost pravne ureditve interpretira v škodo tožnice. Naknadno plačilo prispevkov in posledično izračun višine pokojnine je šteti za matematični izračun, nov izračun pravilno določene pokojnine pa kot popravek že izdane odločbe, kar omogoča ZUP v 223. členu. Tak izračun bi morala tožena stranka izvesti sama po uradni dolžnosti takoj, ko je prejela dodatno plačilo prispevka, saj je na podlagi 140. člena ZPIZ-2 med ostalim zadolžena, da za vsakega zavarovanca vodi osebno evidenco obveznega zavarovanja. Enako velja za uživalce pravic, saj jo 119. člen ZPIZ-2 zavezuje k obveščanju o vseh spremembah, ki vplivajo na pravice. Hkrati je stališče sodišča, da obstaja pravna praznina za ponovno odmero pokojnine na podlagi dodatno plačanih prispevkov tudi ustavnopravno sporna. Taka pravna praznina v ZPIZ-2 predstavlja kršitev 2. člena Ustave RS. V primeru, če pritožbeno sodišče ne najde pravne podlage za zakonito odločitev v predmetni zadevi v določbah ZPIZ-2, pa naj sproži postopek za oceno ustavnosti zakona. Tožnica še poudarja, da je pokojnina premoženjska pravica, ki je adekvatna pravici delavca do plače v delovnih razmerjih. V delovnih razmerjih pa velja za denarne terjatve zastaralni rok 5 let, kar pomeni, da se v upravičenih primerih prizna višje plačilo za 5 let nazaj od vložitve zahtevka, pri čemer načelo pravnomočnosti ni kršeno. Tako načelo pa bi moralo veljati tudi v primeru odmere pokojnine. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega se sklicuje tožnica. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu4 je skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe zaradi napak, naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. V predmetni zadevi pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do materialnega prava kot tudi do dejstev, bistvenih za odločitev v zadevi.

5. Sodišče prve stopnje pa je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sicer neutemeljeno navaja, da naj bi se sodišče prve stopnje smiselno sklicevalo na drugi odstavek 111. člena ZPIZ-2. V 8. točki obrazložitve sodišče prve stopnje povsem jasno navaja, da v tožničinem primeru ne gre za primer, ko oseba ob uveljavitvi pravice ne bi bila zavarovana, kar pomeni, da s tem tudi ni mogoče uporabiti drugi odstavek 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

7. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki očitno med strankama ni sporno, izhaja, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 2. 6. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.809,58 EUR na mesec od 1. 2. 2015 dalje. Ker je bivši delodajalec na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 249/2015 z dne 26. 1. 2016 tožnici 14. 3. 2016 izplačal razliko v premalo obračunani plači in posledično plačal prispevke za čas od meseca marca 2010 do meseca januarja 2015, je tožnica 21. 3. 2016 pri toženi stranki vložila vlogo, s katero je uveljavljala določitev nove pokojninske osnove in ponovno odmero starostne pokojnine za čas od 1. 2. 2015 dalje. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici priznala pravico do starostne pokojnine v višjem znesku, to je v višini 1.832,19 EUR na mesec od 1. 4. 2016 dalje. V zadevi je sporno, ali je tožnica do višjega zneska starostne pokojnine upravičena že za obdobje pred navedenim datumom, torej vse od upokojitve dalje.

8. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da ZPIZ-2 nima posebne določbe glede ponovne odmere v primeru naknadno izplačanih plač, kot jo je imel Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)5 v 185. členu. ZPIZ-2 ponovno odmero ureja v 117. in pa v 118. členu, vendar gre za ponovno odmero v primeru ponovnega zavarovanja (117. člen) oziroma za odstotno povečanje pokojnine v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine (118. člen).

9. V predmetni zadevi je torej tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature6, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje. Taka odločitev je tudi skladna z že citiranimi določbami 117. in 118. člena, ki prav tako v primeru ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine določata, da gre zavarovancu višji znesek od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Le v primeru, ko bi šlo za ponovno odmero pokojnine, na podlagi 183. člena ZPIZ-2 oziroma če bi šlo za obnovo postopka, bi skladno s tretjim odstavkom navedenega člena odločba učinkovala od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, kot je to odločila tožena stranka. Ker pa postopek ni bil voden po navedeni določbi, torej ni nobene pravne podlage, da bi se tožnici višji znesek starostne pokojnine priznaval šele od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi. Enako pa tudi ni nobene pravne podlage, da bi se tožnici priznal višji znesek za obdobje pred 22. 3. 2016. V navedenem obdobju je namreč tožnica prejemala pokojnino na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 2. 6. 2015. Šele na podlagi nove zahteve in s tem v zvezi izdane nove odločbe pripada tožnici višji znesek starostne pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač. Pritožbeno sodišče zgolj še poudarja, da v tem primeru ne gre za postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, temveč je stranka tista, ki uveljavlja pravice iz obveznega zavarovanja (prvi odstavek 178. člena ZPIZ-2). Prav tako ne gre za popravo napak po 223. členu ZUP.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 4. 10. 2016, prvostopenjsko odločbo z dne 18. 5. 2016 pa je v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je datum "1. 4. 2016" nadomestilo z datumom "22. 3. 2016". Toženec je dolžan tožnici izplačati neizplačane zneske razlike za obdobje od 22. 3. 2016 pa do 1. 4. 2016 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 7. 2016 dalje do plačila. ZPIZ-2 namreč v prvem odstavku 197. člena določa, da če zavod ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, je dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila prvostopenjska odločba z dne 18. 5. 2016 tožnici vročena in postala izvršljiva 31. 5. 2016 (priloga B/2 sodnega spisa).

11. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Posledično je tudi v delu, v katerem ni uspela s pritožbo, zavrnilo njeno pritožbo (353. člen ZPP). Ker tožnica stroškov ni specificirala, sodišče o stroških ni odločalo (163. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 4 Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Glej dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, 1985, stran 226.