Jedro

Tožniku je bila izdana odločba, s katero mu je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, ki je že pravnomočna. Odločba je bila izdana 20. 6. 2013. Do spremembe podatkov o nepremičninah v registru je prišlo šele 30. 6. 2014. To pomeni, da ne gre za novo dejstvo v smislu 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2. Zato je pravilna odločitev davčnih organov, da niso podani pogoji za obnovo postopka odmere davka. Prav tako niso podani pogoji za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2, saj pri odmeri spornega davka tudi po mnenju sodišča ni prišlo do očitne napake.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Ljubljana predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 oziroma za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe št. DT 42270-1970/2013-1 z dne 20. 6. 2013, zavrnil. 2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil zavezancu z odločbo z dne 20. 6. 2013 odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v višini 2.649,11 EUR. Z odločbo DT 499-10-361/2014-2 z dne 3. 10. 2014 je pritožbeni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. Omenjena odločba je bila tožniku vročena 6. 11. 2014. Dne 20. 10. 2014 pa je tožnik podal predlog za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 ter podrejeno za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo omenjene odločbe na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Najprej se sklicuje na 60. člen Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS). V nadaljevanju citira še 89. člen ZDavP-2. Ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, saj zavezanec v predlogu za obnovo postopka ne navaja novih dejstev, za katera bi izvedel po izdaji odmerne odločbe, in ne predloži nobenih novih dokazov v zvezi s tem. Izpisa GURS št. 2697502 ni mogoče šteti za novo dejstvo, saj so za odmero omenjenega davka za leto 2013 merodajni podatki GURS na dan 1. 1. 2013. Izpis pa je datiran na dan 30. 6. 2014 in izkazuje dejansko stanje na ta dan.

3. V konkretnem primeru tudi ne gre za napako, da bi bilo mogoče po 90. členu odmerno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti po uradni dolžnosti oziroma na zahtevo zavezanca za davek. Poudarja, da je pri odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti davčni organ vezan izključno na uradne podatke GURS, ki so bili v času izdaje prvostopne odločbe pravilni.

4. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-10-39/2015-2 z dne 30. 7. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je v obravnavanem primeru potrebno odgovoriti na vprašanje, ali lahko sprememba podatkov o nepremičninah v registru nepremičnin, ki je bila dosežena po 1. 1. 2013, predstavlja razlog za obnovo postopka, ali razlog za odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odločbe. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 260. člena ZUP ter poudarja, da mora biti novo dejstvo oziroma nov dokaz takšen, da bi mogel pripeljati do drugačne odločbe, če bi bil znan in uporabljen že v prejšnjem postopku. Pri tem mora biti kot razlog za obnovo postopka samo takšno novo dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. V konkretnem primeru pa ni sporno, da je pritožnik spremembo podatkov o nepremičninah, ki so bile vključene v odmero davka na nepremično premoženje za leto 2013, dosegel po 1. 1. 2013. Register nepremičnin je evidenca o dejanskem stanju nepremičnin, določena na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin. Pridobiva se iz javnih zbirk podatkov, kot tudi z vprašalniki, ki so bili izpolnjeni na podlagi podatkov lastnikov nepremičnin. Pristojni organ za vodenje in upravljanje registra nepremičnin pa je GURS. Poudarja še, da iz odgovora GURS z dne 26. 9. 2013 izhaja, da so podatki o pritožnikovih nepremičninah, kot so ti navedeni v odločbi o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, pravilni. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da kot nepotrebnemu ni sledil predlogu tožnika naj se na GURS preveri, ali je sprememba podatkov nepremičnin, ki jih je pritožnik dosegel v letu 2014, veljala tudi na dan 1. 1. 2013. Iz istega razloga tudi meni, da ni potrebno, da bi se zaslišalo še g. A.A. Organ prve stopnje je po mnenju pritožbenega organa predlog tožnika za obnovo postopka tako upravičeno zavrnil. 5. Prav tako je upravičeno zavrnil zahtevo pritožnika za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2. Tožniku še pojasnjuje, da je predmet pritožbenega postopka presoja zakonitosti konkretnega upravnega akta. Zato se drugostopni organ ni dolžan opredeliti do trditev in ugovorov, ki so povezani s postopkom odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, ki je bil zaključen s pravnomočno odločbo.

6. Tožeča stranka v tožbi izpostavlja, da je s predlogom za obnovo postopka poizkušala pojasniti davčnemu organu, da so podatki GURS, ki predstavljajo osnovo za odmero davka, napačni. Ni namreč mogoče, da bi nepremičnine predstavljale kakršnokoli drugačno rabo od potreb dejavnosti zavezanca za davek, to je galvanizacije. Davčni organ tem argumentom ni prisluhnil. Pri tem še poudarja, da je tožeča stranka že 7. 10. 2014 na GURS naslovila pritožbo za spremembo podatkov, ki pa jih GURS ni želel spremeniti. Tožeča stranka zato predlaga, naj se jo zasliši. Poudarja, da je od GURS prejela 30. 6. 2014 izpis, ki iste nepremičnine vrednoti popolnoma drugače in nepremičninam tudi pripisuje povsem drugačno rabo. Pojasnjuje, kaj sledi iz izpisa GURS z dne 30. 6. 2014 ter pri tem ugotavlja, da skupna vrednost nepremičnin ne dosega praga v višini 500.000,00 EUR, ki ga v 60. členu določa ZIPRS kot presečni znesek. Meni, da ji je bil posledično neupravičeno odmerjen in izterjan davek. Zato bi bilo pravično, da se ji izterjani davek vrne. Vztraja na tem, da sprememba namembnosti, ki jo je izvedel GURS, predstavlja obnovitveni razlog v smislu 89. člena ZDavP-2. 7. Prav tako zavezanec izpostavlja, da je davčni organ postopal v nasprotju s 7. členom ZUP glede varstva pravic strank in varstva javnih koristi ter 5. člena ZDavP-2 glede načela materialne resnice v davčnih zadevah. Davčni organ glede na vse ugovore, ki jih je podal zavezanec, le tega ni opozoril na možnost, da predlaga priče, ali da prinese listinska ali druga dokazila. Zavezanec za davek je namreč na vse možne načine skušal v ugotovitvenem postopku dokazati, da gre za hudo napako v evidencah GURS.

8. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno razveljavi ter vrne v ponovni postopek davčnemu organu. Tožena stranka pa naj tožeči stranki že odmerjeni znesek davka v višini 2.843,74 EUR z obrestmi ter stroški tega upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred vrne.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. 10. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila tožeči stranki na podlagi določb ZIPRS (60. člen) izdana odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. Spora tudi ni v tem, da je omenjena odločba že pravnomočna. V skladu s prvim odstavkom 60. člena omenjenega zakona se z davkom na nepremično premoženje večje vrednosti za leti 2013 in 2014 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000,00 EUR. Pri tem se za nepremičnine štejejo vse nepremičnine, razen poslovnih in industrijskih nepremičnin in nepremičnin za javni namen. Pomembna je še določba četrtega odstavka 60. člena omenjenega zakona, ki določa, da je davčni zavezanec za davek fizična ali pravna oseba, ki je na dan 1. januarja leta za katerega se davek odmerja, evidentirana v registru nepremičnin kot lastnik nepremičnin.

13. Ni sporno, da je bil tožniku davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 odmerjen z odločbo z dne 20. 6. 2013. Prav tako ni sporno, da je do spremembe podatkov o nepremičninah, kot so bile izkazane v registru nepremičnin na dan 1. 1. 2013, kot relevantnim datumom za omenjeno leto, prišlo šele 30. 6. 2014. To pa pomeni, da za novo dejstvo, kot sta pravilno presodila oba davčna organa, na podlagi 260. člena ZUP, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi v davčnih zadevah, oziroma na podlagi 89. člena ZDavP-2, ne gre. Pravilna je zato odločitev davčnih organov, da niso podani pogoji za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. Prav tako niso podani pogoji za odpravo, razveljavitev in spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2, saj pri odmeri spornega davka tudi po mnenju sodišča ni prišlo do očitne napake.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.