Jedro

V primeru, ko oškodovanec zatrjuje nadaljevanje svoje utečene poslovne dejavnosti, mora za utemeljenost zahtevka za povračilo izgubljenega dobička navesti in (vsaj s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 %) dokazati, kakšen obseg poslovanja je imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupni) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček.

Spremenjeni senat se mora z izvedenimi dokazi seznaniti že med pripravami na prvi narok pred njim, saj le tako lahko odloči o nadaljnjem poteku glavne obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček (v znesku 30.379 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki naj bi ga dosegel z opravljanjem prevoznih storitev za podjetje T., d. o. o. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi. (Še vedno) meni, da je bilo kršeno načelo neposrednosti; zadevo je zaključil sodnik na eni zadnjih obravnav, ki dokaznega postopka z izjemo formalnega zapisa v zapisnik, da se povzamejo dosedanji dokazi, ni izpeljal. Sodba višjega sodišča je protislovna; pritožbeno sodišče na tretji strani v drugem odstavku razlaga, kaj je izgubljeni dobiček, v nadaljevanju pa navaja, da je prvostopenjska sodba v celoti povzela in odgovorila na vprašanje temelja tožbenega zahtevka, kar pa ne drži. Sodišče je povsem pavšalno in formalno povzelo izvedene dokaze. Zaključek, da izgubljeni dobiček oziroma pričakovana škoda nista izkazana, je v celoti v nasprotju z vsemi ugotovljenimi dejstvi in dokazi, izvedenimi pred sodiščem prve stopnje. Pet in več letno poslovanje tožnika kot avtoprevoznika kaže na dejstvo, da je pričakovati tudi brez nekih posebnih listin, da bo kot prevoznik posloval tudi naprej, saj je vendar zaradi tega sklepal sporno leasing pogodbo. Pomembno dejstvo je tudi sporni dogodek konec leta 1999, ko tožnik vozila ni (več) mogel registrirati zaradi napačne dokumentacije o njegovih tehničnih podatkih, pri čemer je toženec tožnika zavestno zavedel glede pravega letnika proizvodnje in tehničnih podatkov vozila. To dejstvo sploh ni bilo ugotovljeno niti povzeto. Takšne grobe kršitve v poslovnem delu z „zavajanjem“ podatkov in onemogočanjem registracije so šolski primer vzročne zveze med krivdnim ravnanjem toženca (lažna dokumentacija, lažni podatki o tehničnih zmogljivostih), kar vse je bilo verificirano z uradnimi dokumenti in s strani strokovnih oseb (tehnični pregled). Prav tako je nastala škoda, saj je bila izkazana iz obsega prometa preteklih let. Veliko dejstev je torej sodišče povsem spregledalo ali napačno ocenilo. Zmotno je stališče višjega sodišča, da vzročna zveza ni izkazana, vprašanje je, ali je sodišče škodno ravnanje sploh ugotovilo. Tolmačenje o odškodninski odgovornosti in obstoju škode je napačno. Odgovornost je ena izmed predpostavk, vendar ta ni bila opisana niti o njej ni bilo odločeno, še manj pa povzeta dejstva v zvezi z njo. Sodišče zmotno argumentira, da zato, ker ni odškodninske odgovornosti, tudi ni škode.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(1)). Pri oceni izgubljenega dobička se po tretjem odstavku 189. člena ZOR upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. O tem, ali bi oškodovanec (sploh) dosegel (čisti) dobiček,(2) in če, kakšen bi ta bil, lahko (seveda) samo sklepamo (predvidevamo) z večjo ali manjšo verjetnostjo. Poudariti je treba, da je mejni prag zadostne verjetnosti za ugotovitev izgubljenega dobička (oziroma kategorij prihodkov in odhodkov, ki so podlaga za ta izračun) verjetnost, ki presega petdeset odstotkov.(3) V primeru, kakršen je tudi konkretni, ko tožnik zatrjuje nadaljevanje svoje utečene poslovne dejavnosti , mora ta za utemeljenost tega zahtevka navesti in (/vsaj/ z navedeno stopnjo verjetnosti) dokazati, kakšen obseg poslovanja (poslov) je imel pred škodnim dogodkom, kakšen je bil njegov (skupen) dohodek in kolikšen je bil njegov dobiček. V takšni situaciji namreč o normalnem poteku poslovanja v prihodnosti sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju (in gibanju posameznih kategorij, ki vplivajo na izid poslovanja) v preteklosti.(4)

6. Tožnik v obravnavani zadevi, kot izhaja iz njegovih (pravočasnih) navedb, uveljavlja povračilo izgubljenega zaslužka, ki naj bi ga pridobil od novembra 1999 do avgusta 2000 na podlagi Pogodbe o opravljanju prevoznih storitev, št. 2310/97 z dne 27. 10. 1998, sklenjene s T., d. o. o. (v nadaljevanju Pogodba o opravljanju prevoznih storitev), vendar ga ni, ker konec oktobra 1999 ni mogel več registrirati vozila, ki ga je uporabljal na podlagi s tožencem sklenjene Leasing pogodbe, št. 1003696 z dne 1. 10. 1998 (v nadaljevanju Leasing pogodba). Iz povedanega izhaja, da je za presojo utemeljenosti pričakovanja ustvaritve dobička, katerega povračilo uveljavlja tožnik, bistven (predvsem) obseg njegovega poslovanja s T., d. o. o., pred dogodkom, ki mu je po njegovih trditvah (šele) preprečil uporabo predmeta leasinga in s tem onemogočil (nadaljnje) pridobivanje dohodkov (dobička) z opravljanjem (avto)prevozniških storitev za to podjetje – nemožnostjo (ponovne) registracije vozila konec oktobra 1999, to je v (enem celem) letu po sklenitvi Pogodbe o opravljanju prevoznih storitev (in ne pred tem).(5) Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da tožnik utemeljene pričakovanosti uveljavljanega izgubljenega dobička (škode) ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti.

Drži namreč, da tožnik za to ključno (zadnje) poslovno obdobje (v katerem je, kot trdi sam, predmet leasinga nemoteno uporabljal) – razen svoje izpovedbe – ni ponudil prav nobenega dokaza, ki bi izkazoval kakršnokoli opravljeno (avto)prevozniško storitev za omenjeno podjetje (ali katero drugo); Pogodba o opravljanju prevoznih storitev sama zase ne kaže na kaj več kot le na splošno možnost doseganja dobička.

Dodati je treba, da se tudi izpis prometa na tožnikovem žiro računu pri Ljubljanski banki (priloga A29) ne nanaša na obdobje april – december 1999 (kar ta ponavlja tudi še v reviziji), ampak na obdobje april – december 1998, torej (med drugim) izkazuje tožnikove denarne prilive (zgolj) za prva dva meseca po sklenitvi omenjene pogodbe, pri čemer iz te listine (sploh) ni razvidno, od koga in iz katerih poslovnih dogodkov prilivi izvirajo.(6) Listine, ki izkazujejo opravljanje avtoprevozniških storitev in pridobivanje dohodkov pred sklenitvijo (glede na tožnikovo trditveno podlago ključne) Pogodbe o opravljanju prevoznih storitev – ki se torej nanjo in na obdobje po njeni sklenitvi ne nanašajo – za izkaz, da bi bil v časovnem obdobju, opredeljenem v tožbi, ob normalnem teku stvari dosežen zatrjevani dobiček, ne zadoščajo.

7. Revident pravnomočni sodbi v delu, ki se nanaša na argumentacijo neizkazanosti uveljavljanega izgubljenega dobička, neutemeljeno očita nasprotje med razlogi in ugotovljenimi dejstvi ter vsebino posameznih izvedenih dokazov.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ta procesna kršitev (tako imenovana protispisnost)

podana (zgolj) takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank), torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) razume (tolmači) drugače kot stranka (jim pripiše drugačen dokazni pomen), to je, če določeno dejstvo ugotovi drugače, kot po mnenju stranke izhaja iz listin(e).(7)

8. Poudariti je nadalje treba, da

mora s

odišče (v skladu z načelom procesne ekonomije) izvesti le tiste dokaze in ugotavljati zgolj tista dejstva, ki so pomembni za odločitev, ter v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka.

Z

a nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni (vsi) štirje elementi odškodninskega delikta, torej protipravno (nedopustno) ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna – krivdna ali objektivna), in sicer hkrati – kumulativno.

To pomeni, da odsotnost (že) ene izmed naštetih predpostavk v konkretnem primeru izključi odškodninsko obveznost zatrjevanega povzročitelja škode. Ob ugotovitvi, da zatrjevana škoda ni podana, se torej sodišči nižjih stopenj s presojo (ne)obstoja ostalih elementov odškodninske obveznosti pravilno nista (podrobneje) ukvarjali.

Če pa tožnika v zvezi z neizkazanostjo v konkretnem primeru uveljavljane škode v izpodbijani sodbi navedeni razlogi niso prepričali, zaradi tega ta ni procesno pomanjkljiva.

Opozoriti je nadalje treba, da sodišče druge stopnje nikjer v svoji sodbi ni zavzelo stališča, d a neobstoj odškodninske odgovornosti pomeni tudi neobstoj škode; vse nadaljnje revizijske navedbe, ki izhajajo iz tega pritožbenemu sodišču nekorektno pripisanega stališča, so zato brezpredmetne.

9. Prav tako s

procesnega vidika ni (bilo) nič narobe z i zvedbo oziroma ponovitvijo dokaznega postopka pred novim (drugim) sodnikom sodišča prve stopnje.

Bistvo

načela neposrednosti je v tem, da izda(jo) sodno odločbo tisti sodnik(i), ki je (so) sodeloval(i) na glavni obravnavi, na kateri sta stranki podajali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo vse dokaze (primerjaj drugi odstavek 321. člena in 1. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tem zahtevam je bilo v konkretnem primeru zadoščeno; sodnik, ki je izdal sodbo sodišča prve stopnje, je tisti, ki je opravil zadnji narok za glavno obravnavo 29. 6. 2007, pri čemer je spoštoval vsa določila ZPP o opravi naroka pred spremenjenim senatom oziroma drugim (novim) sodnikom posameznikom (primerjaj tretji odstavek 302. člena ZPP). ZPP namreč dopušča, da sme senat po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se na naroku preberejo zapisniki o izvedbi dokazov. Ker je reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov namenjeno predvsem seznanitvi spremenjenega senata z zadevo, sodna praksa ne vztraja togo pri stališču, da je treba zapisnike na naroku tudi v celoti prebrati. Gre namreč za kompromis med načeloma neposrednosti in ekonomičnosti ter pospešitve postopka. Senat se mora z izvedenimi dokazi namreč seznaniti že med pripravami na prvi narok pred spremenjenim senatom, saj le tako lahko sploh odloči o nadaljnjem poteku glavne obravnave.

10. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (2): Dobiček je tipična premoženjska ( poslovno finančna) kategorija. (Čisti) dobiček izkazuje (pozitivni) poslovni izid bodisi posameznega posla bodisi poslovanja določenega podjema v določenem obdobju. Višina izgubljenega dobička je enaka obsegu, za katerega bi se oškodovančevo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Op. št. (3): Primerjaj N. Plavšak v M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 950 in 951, ter sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2007 z dne 14. 1. 2010 .

Op. št. (4): Primerjaj ibidem in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 17/2003 z dne 18. 12. 2003. Op. št. (5): Z zgoraj povzeto relevantno dejansko podlago obravnavane tožbe je tožnik določil (tudi) meje presoje sodišča (primerjaj 7. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (6): Pripomniti velja, da je vsota teh prilivov v novembru 1998 (še) zelo visoka (1,709.145,50 SIT), v decembru 1998 pa (že) precej nižja (392.476,30 SIT).

Op. št. (7): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, katere

pa v tej fazi sojenja ni (več) moč izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP) .