Jedro

Tožnik je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za isto obdobje, kot že pravnomočno končanem socialnem sporu. Toženec je novo vlogo tožnika utemeljeno zavrgel, ker je bila v zvezi z istim dejanskim stanjem in pravno podlago, na katero opira nov zahtevek, že izdana zavrnilna odločba in je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe in odgovora na odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 18. 2. 2015 in sklep št. ... z dne 27. 1. 2015 in da se tožeči stranki prizna bolniški stalež zaradi začasne nezmožnosti za delo od 23. 11. 2012 do 10. 9. 2014. Sodišče je ugotovilo, da tožnik zahteva bolniški stalež za enako obdobje, kot ga je zahteval v socialnem sporu opr. št. IV Ps 365/2013, kjer je bilo odločeno, da je pri tožniku bolniški stalež utemeljen do 22. 11. 2012 in je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 23. 11. 2012 do 27. 3. 2014 (do konca glavne obravnave). Pritožba tožnika je bila zavrnjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 274/2014 z dne 3. 7. 2014. Zato je toženec ravnal pravilno, ko je vlogo tožnika zavrgel po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je bila tožniku v zvezi z istim dejanskim stanjem in pravno podlago, na katero opira nov zahtevek že izdana zavrnilna odločba in je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede dejstva, da delodajalec ni prijavil nesreče tožnika, ker mu je zdravnica zatrjevala, da gre za bolezen in ne za poškodbo. Šele, ko je tožnik bil na pregledu v A. so tožniku povedali, da gre dejansko za poškodbo. Glede obrazložitve izpodbijane sodbe pritožba glede 5. točke pojasnjuje: sodni izvedenec je ugotovil na podlagi dokumentacije, da je bil zmožen za delo z omejitvami, kar ne pomeni, da je sposoben za vsako delo. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na pismo prof. dr. B.B. z dne 26. 9. 2013. Glede 7. točke obrazložitve navaja, da je bila tožnikova desna roka fiksirana z opornico do 23. 10. 2014 in se v zvezi s tem tožnik sklicuje na sporočilo Ortopedske bolnišnice C. z dne 23. 10. 2014. V zvezi z 9. točko obrazložitve se tožnik sklicuje na protokol z dne 21. 11. 2012 in sicer na razgovor s tožnikovo imenovano zdravnico gospo D.D. Glede 10. točke navaja, da je osebna zdravnica od maja 2012 trdila, da je vzrok bolniškega staleža bolezen in ne poškodba pri delu, kljub temu, da je tožnik povedal, da je bila nezgoda pri delu. Zdravnica tudi ni opravila pregleda tožnikovega telesa. Po operaciji se je tožnik odločil za spremembo osebnega zdravnika, ki je takoj spremenil njegov status tako, da gre za poškodbo pri delu. Tožnik je o tem obvestil delodajalca, ta pa je prijavil poškodbo pri delu (30. 9. 2014). Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da pritožba ne izpostavlja nobene konkretne pripombe na sam postopek, na uporabljeno materialno pravo, niti na ugotovljeno dejansko stanje ter je nekonkretizirana in že iz tega razloga neutemeljena. Sodišče je glede nepravočasnosti prijave nesreče s strani delodajalca, v 10. točki obrazložitve podalo izčrpno obrazložitev, s katero se toženka v celoti strinja. Podaja prijave nesreče pri delu dve leti in pol po poškodbi je prepozna, da bi tožniku pripadale pravice iz naslova poškodbe pri delu za nazaj. V kolikor se tožnik z oceno začasne zadržanosti od dela s strani svoje osebne zdravnice ni strinjal, bi lahko zahteval presojo pri imenovanemu zdravniku, pa tega ni storil. V predmetni zadevi je bilo ključno, ali je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 6. točki obrazložitve jasno ugotovilo, da je imenovani zdravnik tožene stranke ravnal pravilno, ko je vlogo tožnika zavrgel po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je bilo v isti zadevi že pravnomočno odločeno in zoper ta del sodbe se tožeča stranka ne pritožuje, niti zoper del, da je mogoče pravnomočne odločitve izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Teh pa tožeča stranka ni vložila in je zanje tudi zamudila rok. Trditev tožnika, da so mu šele, ko je bil pregledan v A. povedali, da gre za poškodbo predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče, glede na določbo 337. člena ZPP, ne sme upoštevati, saj se tožnik do pritožbe ni skliceval na noben pregled v A. Iz pritožbe ne izhaja, kaj naj bi ta pregled v A. dokazoval, niti zakaj tega dejstva in eventuelnih dokazov za potrditev tega dejstva ni navedel oziroma predložil do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je v tožbi skliceval na izvid Ortopedske bolnišnice C. z dne 15. 9. 2014, v pritožbi pa se sklicuje na izvid iz A., pri tem pa ne navede, kateri specialist iz A. naj bi izvid izdal, zato je pritožba neutemeljena tudi iz teh razlogov. Glede pojasnil k posameznim točkam izpodbijane sodbe predstavlja pojasnilo k 5. točki nedovoljeno pritožbeno novoto, saj navedenega dejstva tožeča stranka niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni zatrjevala niti ni v pritožbi navedla razlogov, niti predložila dokazov, ki bi utemeljevali poznejše sklicevanje na to dejstvo. Enako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto pritožbena navedba glede 7. točke izpodbijane sodbe. To velja tudi za 9. točko in sklicevanje na protokol z dne 21. 11. 2012 in sicer razgovor s tožnikovo imenovano zdravnico gospo D.D. V čem naj bi bila izpodbijana sodba v 10. točki obrazložitve nepravilna, ne pove pritožba. Nedovoljene pritožbene novote predstavljajo navedbe tožeče stranke v zadnjem odstavku pod točko 3 pritožbe, pri tem pa pritožba sploh ne pojasni, kaj naj bi sklicevanje na njegove pogovore z E.E., oddelkom za pacientove pravice v A. (F.F.) in vključevanje zdravniške zbornice ter komisije za pacientove pravice v G. sploh dokazovalo in je v tem delu pritožba nekonkretizirana in neutemeljena. Enako velja za pritožbo v 4. točki, ko tožeča stranka trdi, da na podlagi navedenega pritožnik zatrjuje, da je sodišče kršilo zgoraj navedene procesne in materialne določbe, pri tem pa ne pove, katere konkretne določbe so to, ter da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ne pojasni, v čem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na odgovor na pritožbo tožene stranke. Prereka navedbe toženke, da naj bi bila pritožba nekonkretna. Tožnik je v pritožbi jasno in konkretno izpostavil, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede dejstva, da delodajalec ni prijavil nesreče tožnika, ker mu je zdravnica zatrjevala, da gre za bolezen in ne za poškodbo. Šele, ko je bil tožnik na pregledu v A., so tožniku povedali, da gre dejansko za poškodbo pri delu. Glede navedb toženke o pritožbenih novotah pritožnik navaja, da je vse svoje navedbe iz pritožbe podkrepil z dokazi priloženimi v spisu in vse navedbe izhajajo iz zaslišanja tožnika v predmetnem postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožba se vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pritožba ne pove konkretno katere določbe pravdnega postopka so bile s strani prvostopenjskega sodišča kršene, zato pritožbe v tem delu sploh ni možno preizkusiti.

8. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. … z dne 18. 2. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep imenovanega zdravnika št. ... z dne 27. 1. 2011, s katerim je imenovani zdravnik vlogo tožnika za priznanje začasne zadržanosti od dela od 23. 11. 2012 dalje zavrglo.

9. Prvostopenjsko sodišče je tako presojalo, ali je imenovani zdravnik pravilno odločil, ko je vlogo tožnika, da se mu prizna bolniški stalež tudi po 22. 11. 2012, zavrgel. V obrazložitvi svoje vloge je tožnik navedel, da na podlagi izvida Ortopedske bolnišnice C. z dne 15. 9. 2013 prosi za ponovno preučitev njegove dokumentacije do upravičenosti bolniškega staleža po 22. 11. 2012 in da od 23. 11. 2012 koristi neplačan dopust v dogovoru z delodajalcem.

10. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na listinah v spisu in ni prerekana, izhaja, da je bilo o bolniškem staležu tožnika po 22. 11. 2012 že pravnomočno odločeno. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. IV Ps 365/2013 z dne 27. 3. 2014 odločilo, da je pri tožniku bolniški stalež utemeljen do 22. 11. 2012 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 23. 11. 2012 do 27. 3. 2014 (do konca glavne obravnave). Pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče zavrnilo s sodbo opr. št. Psp 274/2014 z dne 3. 7. 2014 in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. V skladu s 4. točko 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti pravni stvari že teče postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Zaradi tega je ravnanje tožene stranke, ko je vlogo tožnika s sklepom zavrgla pravilno. Navedeno je edino relevantno v predmetni zadevi.

12. Prvostopenjsko sodišče je pravilno v 7. točki obrazložitve poudarilo, da je pravnomočne odločitve mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnik predlog za obnovo upravnega postopka pri tožencu ni dal, tudi če bi ga dal, bi bil prepozen, saj je zamudil subjektivni rok enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), ker je vlogo pri tožencu tožnik vložil približno 3 mesece po izdaji izvida, ki ga je dobil takoj (izvid z dne 15. 9. 2014), ki ga tožnik navaja v svoji vlogi tožencu.

13. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem pred prvostopenjskim sodiščem in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

14. Ostale pritožbene navedbe, ki so pritožbene novote, ki jih sodišče po 337. členu ZPP ne more upoštevati, kakor to pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo, za rešitev predmetne zadeve niti niso pomembne. Spor se ne nanaša na to, ali je in zakaj ni delodajalec prijavil nesreče tožnika pri delu in ali gre za bolezen ali za poškodbo pri delu. Predmet tega socialnega spora je izdani sklep imenovanega zdravnika z dne 27. 1. 2015, s katerim se je zavrgla vloga tožnika za priznanje začasne zadržanosti od dela od 23. 11. 2012 dalje, ker je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije stroške pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).