Jedro

Izvozno nadomestilo se odobri v postopku (upravnega) odločanja z odločbo, zoper katero je dovoljeno vložiti pravna sredstva, ki jih je v obravnavanem primeru tožeča stranka tudi uporabila in dosegla pravilno odločitev o svojem zahtevku. Z ozirom na postopek odločanja odobritve izvoznega nadomestila, po presoji sodišča prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 49. člena Uredbe Komisije ES št. 800/1999, saj je bilo izvozno nadomestilo odobreno šele z odločbo z dne 13. 6. 2011. Iz tega razloga ni utemeljen niti očitek, da je nespoštovanje roka iz drugega odstavka 49. člena Uredbe Komisije (ES) kot posledica nepravilne odločitev upravnega organa, povzročilo dolžniško zamudo na strani prvostopenjskega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Sektor za kmetijske trge (v nadaljevanju ARSKTRP) je z odločbo št. 339-02-125/2005-65 z dne 13. 6. 2011 odločilo, da se A. odobri izvozno nadomestilo v višini 36.965,75 EUR (1. točka izreka); da se sredstva izplačajo na TRR (2. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da v postopku te odločbe ni bilo posebnih stroškov (4. točka izreka).

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, je z odločbo št. 33080-1/2011/12 z dne 18. 2. 2014 pritožbo pritožnika zavrnil. Navedel je, da pritožnikova zahteva obračun obresti ni utemeljena. Ni sporno, da mora (razen v izjemnih primerih) prvostopenjski organ skladno z Uredbo 800/1999/ES, plačilo nadomestila izvršiti v roku treh mesecev od dneva, ko je dobil vse potrebne dokumente in podatke, vendar mora organ, ki meni, da vlagatelj do izvoznega nadomestila ni upravičen zahtevek zavrniti. Pritožnik je zoper zadevno zavrnilno odločbo izkoristil popolnoma vsa pravna sredstva, kar pa ne pomeni, da je prišlo do zamude pri izplačilu nadomestila. Le to je bilo namreč v konkretnem primeru odobreno šele z upravnim aktom (izdanim v ponovljenem postopku odločanja) in dokler pravica ni priznana, dolžnik (v konkretnem primeru prvostopenjski organ po izdaje izpodbijane odločbe), ne more biti v zamudi s plačilom ovrednotene pravice. Da lahko pride do zamude pri plačilu denarne obveznosti, mora ta naprej sploh nastati. Pravna podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti pritožnikov do izdaje izpodbijane odločbe ni bila podana, pred priznanjem in odmero pravice z izpodbijano odločbo pa denarna terjatev ni nastala. Zamudne obresti namreč dolguje zgolj dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, v zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je 6. 12. 2005 vložila popolno vlogo za izplačilo izvoznega nadomestila za izvoz 199.967,98 kg mlečnih izdelkov. Dne 26. 5. 2006 je ARSKTRP z odločbo št. 339-02-125/05-53 izvozno nadomestilo deloma zavrnila in zoper ta zavrnilni del je bila vložena pritožba, upravni spor in revizija (sodba VS RS št. X Ips 597/2008 z dne 22. 12. 2010). V ponovljenem postopku je bila 13. 6. 2013 izdana izpodbijana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za plačilo izvoznega nadomestila in določen njegov znesek. Tožeča stranka je že v pritožbi zahtevala, da se ji priznajo tudi obresti od tega zneska, za čas od 6. 3. 2006 (tri mesece od dneva, ko je Agencija dobila vse dokumente in podatke potrebne za reševanje zahtevka) do 13. 6. 2011, ko je bilo odobreno nadomestilo. Zamudne obresti za to obdobje znašajo 21.119,08 EUR, kar predstavlja vrednost tega spora. Ne strinja se z razlago drugostopenjskega organa, ki je njeno zahtevo za plačilo obresti zavrnil in se sklicuje na Uredbo ES, št. 800/1999, ki določa, da mora organ v roku treh mesecev od prejema vseh dokumentov in podatkov, potrebnih za reševanje zahtevka, izvršiti plačilo nadomestila. Če nadomestilo ni izplačano, je organ v zamudi in dolguje izvozniku zamudne obresti. Slednji ne more trpeti negativnih posledic napake organa, ki je nepravilno presodil, da izvozniku nadomestilu ne pripada. V konkretnem primeru je tožeča stranka dobila nadomestilo odobreno šele 13. 6. 2011. Tudi sama bi morala v primeru previsokega izplačila nadomestila organu povrniti zamudne obresti, kar določa 52. člena Uredbe ES št. 800/1999 in bi bila zato razlaga, po kateri izvoznik ne bi prejel zamudnih obresti, kadar organ nepravilno presodi upravičenost izvoznika do izvoznega nadomestila, neenakopravna oziroma diskriminatorna. Iz tega razloga sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v delu, v katerem tožeči stranki niso priznane zamudne obresti od zneska 36.965,75 EUR, odpravi in poudarja, da sama odobritev nadomestila v višini 36.965,75 EUR ni sporna. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene, iz razlogov navedenih v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi in odločbi drugostopenjskega organa in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

7. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ, v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi vloge tožeče stranke z dne 6. 12. 2005, vložene v skladu z Uredbo o izvajanju sistema izvoznih nadomestil v okviru prava Skupnosti za tržne ureditve kmetijskih proizvodov (Uradni list RS, št. 33/2004 in 87/2005-Uredba) odločil, da tožeči stranki za izvoz 199,967 kg mlečnih izdelkov s tarifno številko 040390599310, odobri izvozno nadomestilo v višini 36.965,75 EUR. Odločitev prvostopenjskega organa v tem delu ni sporna, sporna pa je v delu, v katerem tožeči stranki niso bile priznane zamudne obresti od tega zneska, za čas od 6. 3. 2006 do 13. 6. 2011, v višini 21.119,08 EUR.

8. Tožeča stranka svojo zahtevo za obračun zamudnih obresti utemeljuje z določbo osmega odstavka 49. člena Uredbe Komisije ES, št. 800/1999 z dne 15. 4. 1999, ki določa, da plačila iz prvega odstavka organ izvrši v treh mesecih od dneva, ko je dobil vse dokumente in podatke potrebne za reševanje zahtevka. Določba osmega odstavka 49. člena Uredbe Komisije ES, št. 800/1999 ni absolutna in dopušča, da izplačilo v določenih primerih (višja sila; ali če je bila uvedena posebna upravna preiskava glede upravičenosti do nadomestila, se lahko plačilo izvrši šele takrat, ko se potrdi pravica do nadomestila ali če gre za poravnavo iz drugega pododstavka 52. člena te uredbe) ni izvedeno v roku treh mesecev.

9. V obravnavanem primeru sodišče pritrjuje toženi stranki, da je za pravilno rešitev zahtevka tožeče stranke, ob upoštevanju določbe osmega odstavka 94. člena Uredba Komisije ES, št. 800/1999 in datuma odobritve izvoznega nadomestila, treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožeča stranka oziroma prvostopenjski organ v zamudi z izplačilom izvoznega nadomestila. Sodišče pojasnjuje, da se izvozno nadomestilo odobri v postopku (upravnega) odločanja, z odločbo zoper katero je dovoljeno vložiti pravna sredstva, ki jih je v obravnavanem primeru tožeča stranka tudi uporabila in dosegla pravilno odločitev o svojem zahtevku. Z ozirom na postopek odločanja odobritve izvoznega nadomestila, po presoji sodišča prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 49. člena Uredbe Komisije ES št. 800/1999, saj je bilo izvozno nadomestilo odobreno šele z odločbo z dne 13. 6. 2011. Iz tega razloga ni utemeljen niti očitek, da je nespoštovanje roka iz drugega odstavka 49. člena Uredbe Komisije (ES), kot posledica nepravilne odločitev upravnega organa št. 339-02-125/05-53 z dne 26. 5. 2006, povzročilo dolžniško zamudo na strani prvostopenjskega organa.

10. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče, po ugotovitvi, da je ob ugotovljene dejanskem stanju izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

II. točki izreka:

11. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.