Jedro

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je njena obveznost iz tožbenega zahtevka ugasnila zaradi pobota. Predpravdnega pobotanja (kot dejstva) zato tožena stranka ne more navesti v pritožbi, če ne opraviči, zakaj tega ni mogla navesti že prej (496.a člen ZPP 1977).

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, s katerim je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, zavrže. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, s katerim je bilo odločeno o zahtevku iz nasprotne tožbe, zavrne.

Tožena stranka mora vrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 79.050,00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je vrhovno sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo blaga, dobavljenega toženi stranki. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo vtoževala povrnitev stroškov, ki jih je imela s prenovo najetega poslovnega prostora.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tako glede tožbenega kot tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Smiselno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977 v povezavi z prvim odstavkom 354. člena ZPP 1977) in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi). Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo; tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) pa je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev drugostopenjske sodbe.

Revizija delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Revizija je dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 450.000 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP 1977). Tožeča stranka je zahtevala plačilo enajstih različnih dobav blaga. Uveljavljala je torej najmanj enajst različnih zahtevkov, ki so imeli različno dejansko podlago.

Predpostavka iz prvega odstavka 37. člena ZPP 1977, po kateri se pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 35. člena ZPP 1977) določi na temelju seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZPP 1977. Po drugem odstavku 37. člena ZPP 1977 pa tožeča stranka nima revizije glede nobenega posameznega zahtevka. Najvišji zahtevek je znašal 408.438,40 SIT. Glede na drugi odstavek 382. člena ZPP 1977 pa je za dovoljenost revizije to premalo.

Ker je vrednost spornega predmeta pri vseh zahtevkih iz tožbe nižja od tiste, določene v drugem odstavku 382. člena členu ZPP 1977, revizija po določbi 2. odstavka 389. člena ZPP 1977 ni dovoljena glede nobenega zahtevka tožeče stranke. Revizijsko sodišče je zato na temelju 392. člena ZPP 1977 revizijo glede zahtevkov iz tožbe zavrglo.

Revizija pa se nanaša tudi na zahtevek iz nasprotne tožbe. V tem delu, to je glede zahtevka iz nasprotne tožbe, uveljavlja revident relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) preizkusilo ta del sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da do njih ni prišlo.

Revident meni, da je pritožbeno sodišče napačno odločilo, da je pobot, ki ga je uveljavil zoper tožečo stranko v pritožbi, pritožbena novota. Pri tem se sklicuje na odločbo vrhovnega sodišča III Ips 13/96, na katero je opozarjal že v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala ugovora, da je njena obveznost iz tožbenega zahtevka ugasnila zaradi pobota. Postavilo se je na pravilno stališče, da bi v primeru, če bi prišlo do pobota terjatve tožeče stranke iz tožbe s terjatvijo tožene stranke iz nasprotne tožbe, obe terjatvi ugasnili. To pa je tožena stranka sama zanikala s tem, ko je za svojo terjatev vložila nasprotno tožbo. V zvezi s tem je pravilno razložilo izjavo tožene stranke z dne 23.4.1993 kot ponudbo tožene stranke tožeči stranki za sklenitev pogodbe o pobotu, do katerega pa ni prišlo, ker tožeča stranka ponudbe ni sprejela. Ravno zato, ker terjatev ni ugasnila s pobotom, je tožena stranka njeno plačilo zahtevala z nasprotno tožbo. S tem je pravilna tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da je ugovor tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke prenehala s pobotom na podlagi izjave tožene stranke z dne 23.4.1993, res pritožbena novota, katere uveljavljanja v pritožbi tožena stranka ni upravičila (glej določbo prvega odstavka 496.a člena ZPP 1977). Taka ugotovitev ni v nasprotju z odločitvijo iz odločbe III Ips 13/96. Tudi v tej zadevi je namreč vrhovno sodišče pritrdilo stališču pritožbenega sodišča, da tožena stranka, ki v postopku na prvi stopnji ni trdila, da je terjatev tožeče stranke prenehala zato, ker je bila pobotana z nasprotno terjatvijo tožene stranke (torej s predpravdnim pobotanjem), tega dejstva ne more navesti šele v pritožbi, če ne opraviči, zakaj tega ni mogla navesti že prej.

Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 14.9.1998 sama izjavila, da svoje terjatve proti tožeči stranki ne uveljavlja s procesnim pobotnim ugovorom, ampak z nasprotno tožbo. Zato sta jo sodišči prve in druge stopnje pravilno obravnavali kot samostojno uveljavljano terjatev in pravilno ugotovili, da je zastarana, zaradi česar sta nasprotni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnili. Ob takem sklepanju je obravnavanje njene siceršnje materialnopravne utemeljenosti (če do zastaranja ne bi prišlo) nepotrebno. Zato pritožbeno sodišče s tega vidika ni bilo dolžno presojati pritožbe in se spuščati v presojo morebitne utemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka, s tem pa tudi ne v pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje o tem ni izvajalo predlaganih dokazov za ugotavljanje zatrjevanih dejstev.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi pravilno uporabilo in da tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Zaradi tega je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Revizijsko sodišče je glede na prvi odstavek 166. člena ZPP 1977 odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) kot revident v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora tožeči stranki povrniti stroške revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).

Pooblaščenec tožeče stranke je prijavil 600 odvetniških točk za odgovor na revizijo in še 50 odvetniških točk za konferenco s stranko. Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 in z ozirom na vrednost spornega predmeta prizna 600 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo, ne pa tudi 50 točk nagrade za konferenco s stranko. Tožena stranka je torej upravičena do 60.000,00 SIT nagrade vključno z 19 % DDV od tega zneska, kar znese v denarju skupaj 71.400,00 SIT.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev sodne takse. Ta znaša glede na vrednost spornega predmeta 450 točk po Taksni tarifi, kar po vrednosti točke 17,00 SIT predstavlja 7.650,00 SIT.