Jedro

Tudi v tovrstnih pravdnih postopkih, ki torej tečejo na podlagi tožbe oziroma predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka (t.i. terjatvenega) stečajnega upnika, ki ga je zaradi prerekanja terjatve stečajni senat napotil na pravdo za ugotovitev le-te, odloča sodišče o povrnitvi pravdnih stroškov na podlagi določb ZPP o stroških postopka in ne na podlagi določb ZPPSL.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje, vsebovan v 2. točki izreka sodbe, v zneskovnem delu spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 15.649,04 (petnajst tisoč šeststo devetinštirideset 04/100) EUR.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vtoževanih terjatev tožnikov do toženca (1. točka izreka) ter odločilo, da je dolžan slednji tožnikom povrniti stroške pravdnega postopka v višini 17.576,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (2. točka izreka).

Zoper stroškovno odločitev navedene sodbe, vsebovano v 2. točki izreka, se je ob priglasitvi stroškov pritožbenega postopka po svojem pooblaščencu odvetniku pravočasno pritožil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajal je, da je mogoče kot stroške stečajnega postopka upoštevati samo tiste stroške, ki so nastali po začetku stečajnega postopka oziroma po 09.06.2005, ter po nadaljevanju tega postopka, ki je bil zaradi uvedbe stečajnega postopka prekinjen, vendar pod predpostavko, da je bila terjatev uveljavljana v prekluzivnem roku iz prvega odstavka 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Po zatrjevanju toženca tožniki pogoju iz citiranega določila niso zadostili, ampak so bistveno prepozno zgolj spremenili svoj zahtevek iz dajatvenega v ugotovitvenega. V nadaljevanju pritožbenih navedb je toženec grajal še odmero pravdnih stroškov s trditvijo, da je sodišče prve stopnje tožnikom neutemeljeno priznalo 3.000 točk za vlogo z dne 05.12.2007 (po 3. točki tar. št. 19 Odvetniške tarife - OT bi jim šlo le 1.500 točk) in isto število točk za zastopanje na obravnavi dne 30.01.2008, saj tega dne ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo.

V odgovoru na pritožbo so tožniki nasprotovali pritožbenim navedbam kot neutemeljenim z zatrjevanjem, da so pravočasno predlagali nadaljevanje prekinjenega postopka, prav tako so pravočasno spremenili dajatveni zahtevek v ugotovitvenega. Ob hkratni trditvi, da je pritožbena graja odmere pravdnih stroškov neutemeljena in v pretežnem delu neargumentirana, so predlagali zavrnitev pritožbe, pri čemer so priglasili še stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

V skladu s 350. členom ZPP je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, t.j. v 2. točki izreka, ki ima naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP), ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Toženec je izpodbijal stroškovno odločitev med drugim zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to, da pa je pritožbena graja v tem delu neargumentirana (toženec namreč ni pojasnil, v čem naj bi bile zatrjevane kršitve), v okviru uradnega preizkusa pa sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nobenih pomanjkljivosti, je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

V tem postopku so tožniki z vložitvijo tožbe uveljavljali plačilo odvetniških storitev od toženca že pred uvedbo stečaja. Ko je bil po sklepu Okrožnega sodišča v..., opr. št. St ... z dne 09.06.2006, nad tožencem začet stečajni postopek, je bil pravdni postopek prekinjen ter nadaljevan po vstopu stečajnega upravitelja v pravdo s sklepom sodišča prve stopnje z dne 13.07.2005. Tudi v tovrstnih pravdnih postopkih, ki torej tečejo na podlagi tožbe oziroma predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka (t.i. terjatvenega) stečajnega upnika (konkretno tožnikov), ki ga je zaradi prerekanja terjatve stečajni senat napotil na pravdo za ugotovitev le-te (prvi odstavek 144. člena ZPPSL), odloča sodišče o povrnitvi pravdnih stroškov na podlagi določb ZPP o stroških postopka (XII. poglavje ZPP) in ne na podlagi določb ZPPSL. Namen določila iz prvega odstavka 145. člena ZPPSL (1), na katerega se v pritožbi sklicuje toženec, je zgolj v določitvi primerov, ko je mogoče (z vidika stečajnega sodišča) šteti pravdne stroške za stroške stečajnega postopka, sama odmera teh stroškov pa se v pravdnem postopku opravi po določilih ZPP. Glede na to, da toženec v tem postopku ni uspel (sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo obstoj celotne vtoževane terjatve), mora, ob hkratnem upoštevanju v nadaljevanju obrazloženega materialnopravnega izhodišča, povrniti tožnikom njihove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), zlasti še, ker je stečajni upravitelj neutemeljeno prerekal vtoževano terjatev (na kar kaže prav izid te pravde - prvi odstavek 145. člena ZPPSL).

Vse terjatve, ki zoper stečajnega dolžnika nastanejo po začetku stečajnega postopka, so praviloma terjatve do stečajne mase oziroma stroški stečajnega postopka (prim. npr. 10., 136. in 145. člen ZPPSL). Zanje velja, da se jih poplača iz zneska, ki ga je pred poplačilom upnikov treba izločiti iz razdelitvene mase (prim. 10. in 158. člen ZPPSL). Če torej terjatev nastane po začetku stečajnega postopka, je upnik v stečajnem postopku ne prijavi, se pa jo upošteva pri poplačilu kot strošek stečajnega postopka. Ali bo toženec odgovarjal za v tem postopku nastale pravdne stroške, je torej odvisno tudi od trenutka nastanka terjatve iz tega naslova (pred ali po začetku stečajnega postopka).

Terjatev iz naslova pravdnih stroškov ne nastane že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo, ampak šele takrat, ko sodišče o njih odloči s sodno odločbo (prim. prvi odstavek 163. člena ZPP). V obravnavanem primeru zato terjatev tožnikov iz naslova pravdnih stroškov ni nastala pred začetkom stečajnega postopka (pred 09.06.2006), temveč po njem. Šele z izpodbijano odločbo je namreč sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških celotnega postopka, vsled česar je neutemeljeno pritožbeno ločevanje na pravdne stroške, nastale pred ali po začetku stečajnega postopka ter zatrjevanje odgovornosti za zgolj slednje. Glede na to, da toženec odločitve o glavni stvari ni izpodbijal (in je zato sodba v tem delu že pravnomočna), pa je zgolj v zvezi s stroški pravdnega postopka, ki so vtoževani kot stranska terjatev, nerelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na potek 15-dnevnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 144. člena ZPPSL.

Odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti toženca za v tem postopku nastale pravdne stroške je upoštevajoč navedeno materialnopravno pravilna, pač pa je utemeljena pritožbena graja glede odmere teh stroškov. V tej zvezi je potrebno najprej pojasniti, da konkretna pravdna zadeva nima narave gospodarskega spora, čeprav je izpodbijano sodbo izdal gospodarski oddelek sodišča prve stopnje. Spor, v katerem fizične osebe uveljavljajo plačilo terjatve, nastale pred začetkom stečajnega postopka proti pravni osebi, namreč ni gospodarski spor in to tudi ne postane, v kolikor je zoper takšno pravno osebo tekom postopka začet stečajni postopek (2). Navedeno sodišče druge stopnje pojasnjuje zaradi določitve izhodiščne vrednosti odvetniških storitev, ki znaša po 1. točki tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) maksimalno 2.000 točk (v gospodarskih sporih je ta vrednost 3.000 točk) in ki jo je treba upoštevati v tej pravdi glede na vrednost spornega predmeta (2.744.264,67 EUR).

Upoštevaje navedeno izhodiščno vrednost odvetniških storitev (2.000 točk) iz tar. št. 18 je sodišče prve stopnje tožnikom za pripravljalno vlogo z dne 05.12.2007 (in ne 05.12.2006, kot je pomotoma zapisalo v razlogih sodbe) neutemeljeno priznalo 3.000 točk. Ob hkratnem upoštevanju, da so v ponovljenem postopku (362. člen ZPP) vložene pripravljalne vloge nadaljnje pripravljalne vloge v smislu 3. točke tar. št. 19, je mogoče tožnikom za sestavo navedene pripravljalne vloge priznati le 50 % iz tar. št. 18, t.j. 1.000 točk. Ker pa toženec izpodbija odločitev v tej postavki zgolj v obsegu 1.500 točk, je sodišče druge stopnje tožnikom priznane stroške iz tega naslova znižalo le do izpodbijane višine ter tožnikom priznalo 1.500 točk (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona). Enako število točk, t.j. 1.000 točk (in ne 3.000 točk, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje), je mogoče skladno z 2. točko tar. št. 20 OT priznati tožnikom tudi za zastopanje na glavni obravnavi dne 30.01.2008, ko je bil opravljen eden izmed nadaljnjih narokov v tej pravdni zadevi.

Zaradi opisane utemeljenosti pritožbe glede odmere pravdnih stroškov v izrecno izpodbijanem delu je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v 2. točki izreka sodbe, spremenilo tako, da je tožnikom prisojene pravdne stroške znižalo na znesek 15.649,04 EUR (3. točka 365. člena ZPP), ki predstavlja razliko med prisojenimi in tožnikom neutemeljeno odmerjenimi pravdnimi stroški v skupni vrednosti 3.500 točk (kar ob veljavni vrednosti točke - 0,459 EUR s pripadajočim 20% DDV znaša 1.927,80 EUR).

O toženčevih stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je izpodbijal stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (ki ima naravo odločitve o stranski terjatvi) v višini 14.282,37 EUR, uspel pa je le z majhnim delom svojega zahtevka, t.j. v višini 1.927,80 EUR, je sodišče druge stopnje odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. V skladu s 155. in 165. členom ZPP krijejo tudi tožniki sami svoje stroške pritožbenega postopka, t.j. stroške odgovora na pritožbo. Slednji namreč v odgovoru na pritožbo niso navajali ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zgolj povzemanje njihovih procesnih dejanj tekom postopka in zavzemanje za potrditev izpodbijane odločitve pa ne uvršča v zvezi z odgovorom na pritožbo nastalih stroškov in nagrade pooblaščenca tožnikov med potrebne pravdne stroške (155. in 165. člen ZPP).

op. št. 1 145. člen ZPPSL:

(1) Stroški postopka iz prvega in tretjega odstavka 144. člena tega zakona so stroški stečajnega postopka, če je stečajni upravitelj neutemeljeno prerekal terjatev.

(2) Stečajni senat lahko odredi, da plača stroške iz prvega odstavka tega člena stečajni upravitelj, če je ta iz objestnosti prerekal terjatev ali je tako vodil postopek.

op. št. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 133/2005.