Jedro

Obravnavo ponovno vložene prošnje za priznanje mednarodne zaščite je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje. V pritožbi le ponavlja tožbene navedbe, ki jih je Upravno sodišče ocenilo kot pavšalne, ter trdi, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Ob tem ne trdi, da je Upravno sodišče zmotno presodilo, da njegove tožbene navedbe ne pomenijo novot v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, niti ne navaja razlogov, ki bi na kaj takega kazali vsaj posredno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-4177/2019/21 (1222-13) z dne 22. 1. 2025, s katerim je zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (71. člen ZUS-1) pritrdilo toženki, da tožnik ob podaji obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov,

kot to določata prvi in tretji odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zato ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogoja za priznanje mednarodne zaščite. Glede tožbene trditve, da je v izvorni državi brezdomec, in sklicevanja na načelo nevračanja je presodilo, da mu izpodbijani sklep ne nalaga vrnitve v izvorno državo, poleg tega problema brezdomstva v upravnem postopku ni izpostavil, zato so te navedbe pavšalne, zgolj navržene in posplošene.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da želi še enkrat poudariti, kar je bilo poudarjeno že v tožbi, in sicer da se nima kam vrniti. Trdi, da se po končanem postopku za mednarodno zaščito vedno sproži postopek vračanja tujca v izvorno državo. Da bo brezdomec, je ugotovil šele po podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno, saj mu v izvorni državi še vedno grozijo s smrtjo. Tveganje je tudi osebno, ker je vplivalo na njegovo konkretno življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z resničnim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je toženka postopek obravnavanja pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito ustavila s sklepom z dne 25. 11. 2019, ker je bilo iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh ni vrnil, zaradi česar se je prošnja štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Pritožnik je prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložil 7. 1. 2025, torej po poteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena ter da se vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo. Glede na to se pritožnikov zahtevek obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo.

7.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

8.Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje. V pritožbi namreč le ponavlja tožbene navedbe, ki jih je Upravno sodišče ocenilo kot pavšalne, ter trdi, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Ob tem ne trdi, da je Upravno sodišče zmotno presodilo, da njegove tožbene navedbe ne pomenijo novot v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, niti ne navaja razlogov, ki bi na kaj takega kazali vsaj posredno.

9.Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je tudi ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena tako v tožbi kot v pritožbi, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek.

10.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Iz povzetka obrazložitve izpodbijanega sklepa v obrazložitvi sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da naj bi tožnik svoj zahtevek utemeljeval z istimi razlogi, kot jih je navedel že v svoji prošnji, in sicer s težavami zaradi družinske trgovine z alkoholom, in ni podal novih dejstev in dokazov.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.