Jedro

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tudi sicer pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali, posledice razveze učinkujejo le za naprej (ex nunc), ne pa za nazaj (ex tunc). V predmetni zadevi je do razveze pogodbe prišlo potem, ko se je že 7 let izvrševala. To pomeni, da je pravna podlaga za tožnikova vplačila v rezervni sklad ves čas obstajala. Tožnikova vplačila v rezervni sklad torej niso bila izvršena brez podlage niti ni podlaga za ta vplačila kasneje odpadla, zato do neupravičene obogatitve toženca ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan v roku 15 dni plačati 3.778,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2023 dalje ter mu povrniti nastale pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega dokaznega predloga v zvezi z opravo poizvedb pri družbi A d.o.o. Prav tako meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu ni priznalo pravice do povrnitve vplačanega zneska v rezervni sklad. V zvezi s tem navaja, da je situacija obravnavane zadeve smiselno enaka kot pri vlaganjih v tujo nepremičnino, katere vednost se zaradi vlaganj poveča, pri čemer pride do neupravičene obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani. Iz sredstev rezervnega sklada, v katerega je plačeval, so bila v stanovanjskem bloku opravljena določena gradbena dela, od katerih pa ima koristi lastnik stanovanja, tj. toženec. Iz stanovanja se je izselil, zato je upravičen od toženca zahtevati vračilo denarja, ki ga je vplačal v rezervni sklad. Priglaša stroške.

3. Toženec je podal prepozen odgovor na pritožbo,1 zato ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka, da je sicer zagrešilo pritožbeno uveljavljano procesno kršitev, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnik s tožbo zahteva vrnitev plačanega zneska v rezervni sklad in plačane investicije asfaltiranja parkirišča, ki jih je plačeval tekom trajanja pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja (v nadaljevanju tudi pogodba), ker meni, da je zaradi razveze pogodbe odpadla pravna podlaga teh vplačil, zaradi česar je bil njegov brat, tj. toženec, kot lastnik stanovanja obogaten na ta račun, sam pa prikrajšan.

8. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katero je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek navedenega člena). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki brata, ki sta sklenila sporno pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti stanovanja v obliki notarskega zapisa SV 420/2015 z dne 18. 6. 2015, s katero je toženec kot lastnik stanovanja tožniku dovolil, da je s svojo družino brezplačno bival v stanovanju, tožnik pa se je zavezal, da bo plačeval stroške rezervnega sklada, obratovalne stroške in stroške tekočega investicijskega vzdrževanja. Pogodba se je vrsto let izvrševala, nato pa se je tožnik leta 2022 iz stanovanja izselil in pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti vložil tožbo na razvezo sporne pogodbe, tisti postopek pa je se končal s sklenitvijo sodne poravnave P 25/2022 z dne 5. 10. 2022, s katero sta se stranki sporazumeli, da se pogodba razveže. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik na podlagi pogodbe o služnosti stanovanja bil zavezan k plačilu stanovanjskih stroškov, in da je do razveze pogodbe prišlo šele po tožnikovi izselitvi iz stanovanja, kar pomeni, da je ves čas obstajal pravni temelj za plačilo teh stroškov, torej ni odpadla pravna podlaga kot ena izmed predpostavk obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ. Sodba sodišča prve stopnje tako ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

11. V zvezi s pritožbeno grajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga za opravo poizvedb pri družbi A d.o.o., ki je bila upravnik stanovanjske stavbe, kjer je bival tožnik, sodišče druge stopnje ugotavlja, da drži. Vendar to ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega ostavka 339. člena ZPP. Takšno kršitev lahko odpravi sodišče druge stopnje, če je sodišče prve stopnje dokazni predlog spregledalo, sodišče druge stopnje pa presodi, da predlaganega dokaza ni bilo treba izvesti.2 Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, npr. če bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen tudi, če se dejstva, ki jih je s predlaganim dokazom želela dokazovati stranka, izkažejo za resnična. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza s poizvedbami pri upravniku z namenom potrditve njegovih navedb, da je na transakcijski račun upravnika večstanovanjske stavbe A d.o.o. vplačal znesek, ki ga vtožuje v tem postopku. Glede na to, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen iz razloga, ker je sodišče prve stopnje štelo, da niso podane predpostavke obogatitvenega zahtevka že po temelju, izvedba dokaza, ki se nanaša na višino zahtevka,3 ni bila potrebna.

12. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da ni prišlo do neupravičene obogatitve toženca. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za vsa tožnikova vplačila v rezervni sklad obstajal temelj, t.j. pogodba o služnosti stanovanja. Tega ne spremeni okoliščina, da sta pravdni stranki vsled tožnikove tožbe na razvezo služnostne pogodbe v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti P 25/2022 dne 5. 10. 2022 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se sporazumeli o razvezi služnostne pogodbe. Kot izhaja iz samih navedb v tisti tožbi, je tožnik razvezo pogodbe zahteval iz razloga, ker se je z družino iz stanovanja izselil. Glede na navedeno po oceni sodišča druge stopnje ne more biti dvoma, da je bil skupen namen strank sodne poravnave (82. člen OZ), da se njuno pogodbeno razmerje razveže za naprej (ex nunc). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tudi sicer pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali, posledice razveze učinkujejo le za naprej (ex nunc),4 ne pa za nazaj (ex tunc). V predmetni zadevi je do razveze pogodbe prišlo potem, ko se je že 7 let izvrševala. To pomeni, da je pravna podlaga za tožnikova vplačila v rezervni sklad ves čas obstajala. Tožnikova vplačila v rezervni sklad torej niso bila izvršena brez podlage niti ni podlaga za ta vplačila kasneje odpadla, zato do neupravičene obogatitve toženca ni prišlo.

13. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije nastale mu stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena). Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Pritožba mu je bila vročena 9. 12. 2023, 30-dnevi rok za odgovor na pritožbo se je iztekel 8. 1. 2024, toženec pa je odgovor vložil naslednji dan. 2 V tem smislu J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 289. 3 T.j. poizvedba o višini izvršenih plačil upravniku večstanovanjske stavbe. 4 Če se je na podlagi razvezane pogodbe nekaj časa izvrševala trajajoča obveznost, te okoliščin ni mogoče spregledati. Zato naj posledice razveze učinkujejo le za naprej, če sta stranki v času, ko se je pogodbeno razmerje nemoteno odvijalo, dosegli interes, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Komentar dr. M. Juharta k 111. členu OZ, GV založba, Ljubljana 2003). V tem smislu tudi VSRS sodba II Ips 77/2007 z dne 30.10.2008, VSRS sodba II Ips 199/93 z dne 8. 12. 1993 in VSL sodba I Cpg 102/2021 z dne 16. 3. 2022.