Jedro

Veljavni delovnopravni predpisi ne določajo več instituta "z delom pridobljenih delovnih zmožnosti". Ker pojma strokovna izobrazba ni mogoče izenačevati z usposobljenostjo za delo, ima prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavec, ki ima zahtevano oz. višjo strokovno izobrazbo v primerjavi z delavcem, ki ima nižjo ali neustrezno strokovno izobrazbo, čeprav sta za delo na določenem delovnem mestu usposobljena oba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: " 1. Razveljavita se sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 14.4.1992 in sklep komisije za pritožbe za dne 28.5.1992. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21.10.1995 in ji traja z vsemi pravicami in obveznostmi. 3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas prenehanja delovnega razmerja izplačati izostale plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter stroške postopka, vse v osmih dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 14.4.1992 in sklep komisije za pritožbe z dne 28.5.1992, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki (1. tročka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21.10.1995 in ji traja z vsemi pravicami in obveznostmi (2. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, ji za čas prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter stroške postopka v znesku 46.573,00 SIT (3. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče je po stališču pritožnika zmotno uporabilo materialno pravo zaradi zgrešenega tolmačenja določbe 12. člena SKPG ter 16. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti glede uporabe kriterija strokovne izobrazbe kot prvega izločilnega kriterija za določanje trajno presežnih delavcev. Omenjeni določili določata, da v primeru enake delovne uspešnosti ohranijo zaposlitev tisti delavci, ki imajo na določenem delovnem mestu oz. v določeni kategoriji višjo stopnjo strokovne izobrazbe oz. usposobljenosti za delo. Pri uporabi tega kriterija je potrebno razlikovati stopnjo strokovne izobrazbe od usposobljenosti za delo, ne pa enačiti usposobljenost s strokovno izobrazbo, kot je to storilo prvostopno sodišče. Delavci na določenem delovnem mestu lahko razpolagajo z enako usposobljenostjo za delo, pa imajo vendarle različno stopnjo strokovne izobrazbe. V takem primeru je na seznam trajnih presežnih delavcev kljub enaki usposobljenosti za delo treba uvrstiti tiste z nižjo stopnjo strokovne izobrazbe. Če je stopnja strokovne izobrazbe vedno enaka usposobljenosti za delo, kot to trdi prvostopno sodišče, in če je nekomu, ki je razporejen z dokončnim sklepom na določeno delovno mesto, s tem priznana tudi ustrezna strokovna izobrazba, se s tem negira kriterij strokovne izobrazbe. Smisel teh določb je ravno v tem, da imajo delavci, ki na določenem delovnem mestu razpolagajo z višjo stopnjo strokovne izobrazbe od ostalih sodelavcev, pri opredeljevanju presežnih delavcev prednost pri ohranitvi zaposlitve. Tožnica je bila nedvomno usposobljena za opravljanje del in nalog 1006 - prebiranje, zavijanje, ker pa ima nižjo stopnjo strokovne izobrazbe od ostalih sodelavk v obratu dodelave, je bila zakonito opredeljena kot trajni presežek, kar je sodišče v primeru preostalih treh sodelavk, ki so bile v enakem položaju, že potrdilo in zavrnilo njihove tožbene zahtevke za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega rzamerja. Sodišče je že ugotovilo, da je tožena stranka pravilno sestavila program razreševanja presežnih delavcev, po katerem je postalo delo štirih delavk v obratu dodelave trajno nepotrebno, da je delavce pravilno kategorizirala in da v tem oddelku ni bilo podlage za uporabo kriterija delovne uspešnosti, ter da je tožnica s tremi sodelavkami razpolagala z nižjo stopnjo strokovne izobrazbe kot preostale sodelavke. Zato bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ne glede na to, da je bila tožnica usposobljena za opisano delo. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bila tožnica uvrščena med trajno presežne delavce, ki jim preneha delovno razmerje, na podlagi nepravilno uporabljenega kriterija strokovne izobrazbe, ker naj bi bila tožnica, ki nima zahtevane strokovne izobrazbe, usposobljena za delo na delovnem mestu, ki ga je zasedala, usposobljenost za delo pa je izenačena s strokovno izobrazbo. Navedeno stališče je napačno, na kar utemeljeno opozarja pritožba, zato je sprejeta odločitev materialnopravno nepravilna. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je strokovna izobrazba izenačena z usposobljenostjo za delo in da so v enakem položaju delavci, ki delajo na določenem delovnem mestu, ki imajo zahtevano strokovno izobrazbo, ter tisti, ki zahtevane strokovne izobrazbe nimajo. Po določbi 12. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 31/90) ima ob uporabi prvega izločilnega kriterija strokovne izobrazbe prednost pri zaposlitvi delavec, ki ima višjo strokovno izobrazbo oz. ki je bolj usposobljen za delo. Na podlagi izločilnega kriterija strokovne izobrazbe je bila v obravnavanem primeru za presežno delavko pravilno opredeljena tožeča stranka, ki ima nižjo strokovno izobrazbo od zahtevane (I. stopnjo, namesto zahtevane II. stopnje - USO program), ne glede na to, da je bila na to delovno mesto razporejena pet mesecev pred začetkom postopka ugotavljanja presežnih delavcev. Ker je bil navedeni kriterij pravilno uporabljen, prav tako pa ni bilo drugih napak v postopku razreševanja presežnih delavcev, ki je bil izveden v skladu z določbami 33. do 36.h člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) ter v skladu z določili tedaj veljavne splošne in panožne kolektivne pogodbe, je bila tožnica zakonito določena kot trajno presežna delavka na podlagi kriterija strokovne izobrazbe. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki nezakonita. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bili vsi delavci, razporejeni na določeno delovno mesto, v enakem položaju, ne glede na to, ali imajo zahtevano strokovno izobrazbo ali ne, češ da se po določbi 16. člena panožne kolektivne pogodbe enači strokovna izobrazba z usposobljenostjo za konkretno delovno mesto. Delodajalec delavca, ki ne izpolnjuje zahtevanega pogoja strokovne izobrazbe, sploh ne bi smel razporediti na določeno delovno mesto. Če pa je do take situacije kljub temu prišlo, ni mogoče trditi, da je delavcu že s tem, ko je bil z dokončno odločbo razporejen na delovno mesto, za katerega nima ustrezne izobrazbe, s tem priznal strokovno izobrazbo. Instituta "z delom pridobljenih delovnih zmožnosti" namreč veljavni delovnopravni predpisi ne predvidevajo več. Ker pojma strokovna izobrazba ni mogoče izenačevati z usposobljenostjo za delo, ima prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavec, ki ima zahtevano oz. višjo strokovno izobrazbo v primerjavi z delavcem, ki ima nižjo ali neustrezno strokovno izobrazbo, čeprav sta za delo na določenem delovnem mestu usposobljena oba. Ker je uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan, sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 pritožbi ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).