Jedro

Zgolj dejstvo, da se dedič na delni sklep o dedovanju ni pravočasno pritožil oziroma da je ta pravnomočen, še ne pomeni, da je dedič priznal obstoj oporoke in da posledično zapuščinsko sodišče ni dolžno upoštevati njegovih drugih ugovorov v zvezi z obstojem ali veljavnostjo oporoke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino sodi solastniški delež do ½ parc. št. X1, k.o. G., dobroimetje na transakcijskem računu pri X banki, 775 vrednostnih papirjev oznake AA 39, 190 vrednostnih papirjev oznake BB, 42 vrednostnih papirjev oznake CC, 100 vrednostnih papirjev oznake DD, 62 vrednostnih papirjev oznake EE, vpisanih na računu št. ….... pri Klirinško depotni družbi, d.d., Ljubljana (1. točka izreka). Za dediča je razglasilo na podlagi oporoke A. M. do ¾ zapuščine in na podlagi zakona kot nujnega dediča V. B. do ¼ zapuščine (2. točka izreka). Zemljiškoknjižna izvedba sklepa bo opravljena po uradni dolžnosti (3. točka izreka). Sodišče je tudi zavrnilo predlog za odmero stroškov odvetnika D. M. (4. točka izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje dedič V. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter dediča V. B. razglasi za edinega dediča na podlagi zakonitega dedovanja oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče je nesprejemljivo odločilo, da je fotokopija oporoke veljavna, kljub nasprotovanju dediča, da oporoke ne priznava. A. M. je predložila le fotokopijo oporoke, ker je zapustnica original oporoke uničila in zato originala ni več. Sicer je priča F. G. povedala, da ko je ona podpisovala oporoko kot priča, je bila prisotna le ona in zapustnica, zato že iz tega razloga niso izpolnjeni razlogi za veljavnost oporoke pred pričami. Dedič opozarja na določbo 99. člena Zakona o dedovanju, ki omogoča preklic oporoke tudi z uničenjem. Če oporoke ni več fizično, potem je praviloma uničena, sploh pa je to edino možno, ker sta tudi priči M. M. in D. F. podali notarsko overjene izjave, da je zapustnica pred smrtjo zamerila oporočni dedinji, ker se ta ni obnašala v skladu z njenimi pričakovanji, kar kaže na to, da je svojo poslednjo voljo spremenila. Fotokopija oporoke je le preslikava lastnoročnega podpisa ter vsebine oporoke in ne izpolnjuje zahtevi iz 63. člena Zakona o dedovanju (II Ips 408/2000, I Cp 2111/99). Dedič je upravičen tudi do povračila stroškov, saj tretji odstavek 174. člena Zakona o dedovanju določa, da sodišče na predlog ene stranke lahko odloči, da ji mora druga stranka povrniti stroške, katere ji je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem, saj M. ve, da originala oporoke ni več in da ne more biti oporočna dedinja.

Sodišče je pritožbo vročilo dedinji A. M., ki je nanjo odgovorila in predlaga, da sodišče druge stopnje zavrne pritožbo dediča kot neutemeljeno, izpodbijani sklep o dedovanju potrdi ter naloži dediču V. B. v plačilo priglašene stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri dedovanju zapustničinega premoženja upoštevalo pisno oporoko, ki jo je zapustnica podpisala pred pričama S. B. in F. G. v pisarni odvetnice M. Š. dne 2. 6. 1997. Na podlagi te oporoke je dne 20. 6. 2005 izdalo delni sklep o dedovanju, s katerim je za oporočnega dediča osebnega avtomobila Renault 5 Campus razglasilo V. B.. Iz obrazložitve sklepa o dedovanju izhaja, da so se zakoniti dediči strinjali z oporoko, zato jo je sodišče štelo za veljavno. Zoper delni sklep niso bile vložene pravočasne pritožbe (zgolj prepozna V. B.), zato je delni sklep o dedovanju postal pravnomočen. V nadaljevanju zapuščinskega postopka je dedič oporekal veljavnosti oporoke iz razloga, ker ni predložena v originalu, ki pa je bil po volji zapustnice uničen, zato do oporočnega dedovanja ne bi smelo priti. Omenjene trditve v postopku podkrepi tudi z dokazom izjav dveh prič (list. št. 52, 53). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu upoštevalo fotokopijo oporoke, s tem, da je uporabilo določbe 77. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in Ur. l. RS, št. 73/04; v nadaljevanju ZD), ki omogočajo rekonstrukcijo uničene, skrite ali izgubljene oporoke, in izvedlo dokaze v potrditev obstoja oporoke. V zvezi z nadaljnjimi ugovori dediča podanimi po izdaji delnega sklepa o dedovanju, pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navede, da je v predmetni zadevi izdalo dne 20. 6. 2005 delni sklep o dedovanju, s katerim je na podlagi (te iste) oporoke razglasilo za dediča osebnega avtomobila Renault 5 Campus dediča V. B.. Le-ta se zoper sklep ni pravočasno pritožil, zato je sklep postal pravnomočen 30. 10. 2007, hkrati pa ni pravočasno izpodbijal veljavnost oporoke. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje izpelje zaključek, da tudi za dedovanje vsega ostalega premoženja velja oporoka z dne 2. 6. 1997. Sodišče druge stopnje se s takšnimi razlogi materialno pravno ne strinja. Res je, da je delni sklep o dedovanju z dne 20. 6. 2005, na podlagi katerega je sodišče upoštevalo sporno oporoko, pravnomočen (pri čemer sodišče dvomi v teoretično možnost same izdaje takšnega sklepa; več Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, 1999, str. 159, in VSL sklep II Cp 3322/2009). A zgolj dejstvo, da se dedič na delni sklep o dedovanju ni pravočasno pritožil, oziroma da je ta pravnomočen, še ne pomeni, da je dedič v naprej v postopku priznal obstoj oporoke in da posledično zapuščinsko sodišče ni dolžno upoštevati njegovih drugih ugovorov v zvezi z obstojem ali veljavnostjo oporoke. Priznanje pravne veljavnosti oporoke je po svoji pravni naravi enostranska izjava zakonitega dediča, da priznava obstoj dejstev, zaradi katerih je oporoka veljavna oziroma neobstoj dejstev, zaradi katerih bi bila oporoka lahko neveljavna. Priznanje pravne veljavnosti oporoke in preklic takega priznanja se zato obravnava enako kot sodno priznanje dejstev, zato lahko zakoniti dedič tako enostransko izjavo prekliče vse do konca zapuščinske obravnave, oziroma najkasneje v pritožbi, če zve za dejstva, ki kažejo, da oporoka ne bi bila veljavna (VSL sklep I Cp 1559/97). Dedič V. B. je z vlogo z dne 5. 9. 2005 izrecno nasprotoval veljavnosti oporoke, v nadaljevanju pa zatrjeval, da oporoka ne obstaja, ker jo je zapustnica uničila (99. člen ZD). Ti ugovori pa so v bistvenem drugačni, kot tisti, ki jih je zatrjeval pred izdajo delnega sklepa o dedovanju, ko je nasprotoval oporoki, ker naj bi bila ta sklenjena pod vplivom zvijače, a se je odrekel pravici do izpodbijanja oporoke iz tega naslova v pravdi (zapisnik iz dne 10. 11. 2003). V zvezi z novimi očitki glede obstoja oporoke pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni podalo nobenih razlogov. Upravičena oseba lahko vedno spremeni razloge, s katerimi utemeljuje neveljavnost oporoke, sodišče prve stopnje pa je v predmetni zadevi dediču onemogočilo izpodbijanje oporoke iz razloga, ker naj bi bila uničena po volji zapustnice.

Ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do ugovorov dediča V. B., v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče ni izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava in zato ni ugotovilo vseh dejstev. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do ugovorov dediča v zvezi z obstojem oporoke in ga po potrebi napoti na pravdo (210. člen ZD, VSK sklep Cp 423/2009) ter nato odloči o dedovanju ostalega zapustničinega premoženja. Sodišče druge stopnje se zaradi razveljavitve sklepa sodišča prve stopnje ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb, pri čemer pojasnjuje, da v zapuščinskem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).