Jedro

Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. … z dne 10. 10. 2013 in prvostopenjske iste opr. št. z dne 29. 5. 2013 ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo istih posamičnih upravnih aktov in priznanje pravice do poklicne rehabilitacije za usposobitev za drugo delo najmanj 4 ure dnevno. Upoštevajoč izvedensko mnenje specialista ortopeda je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta, po katerih je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 3. 2013 dalje in mu je od istega dne dalje priznana pravica do premestitve na drugo delo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času, pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Kot medicinski laik sicer ni sposoben ocenjevati pomena medicinskih izvidov, zato svoje delovne zmogljivosti ocenjuje izključno na podlagi lastnega doživljanja zdravstvene prizadetosti in trpljenja. Dne 7. 3. 2012 je bil prvič operiran zaradi hernije disci z nevrološkimi izpadi in ponovno 19. 11. 2014 zaradi poslabšanja stanja. Ob pregledu 17. 11. 2013 je EMG izvid pokazal, da je po prvi operaciji nastala slabost mišic stopala, motnje senzibilnosti desno in ugotovljeno, da ne bo več popolne funkcije v desnem stopalu. Dne 25. 4. 2013 je izdano zdravniško spričevalo, po katerem telesno in duševno ni zmožen za voznika motornih vozil vseh kategorij. Z razumno oceno navedenega izvida in mnenja sodnega izvedenca je mogoč edino logičen zaključek, da za pridobitno delo več ni zmožen. V s.p. avtoprevozništvo - prevoz blaga je opravljal fizično zahtevno delo in bi že iz tega razloga bilo potrebno ugotoviti I. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni pravilno ocenilo in je v 8. točki obrazložitve prišlo v nasprotje z oceno sodnega izvedenca.

Uveljavlja nepravilno razlago in uporabo definicije invalidnosti. Prvi odstavek v zvezi z 1. alinejo 2. odstavka je potrebno razlagati in uporabiti v povezavi s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Slednji določa, da se za zavarovanca iz 15. člena ZPIZ-2 kot svoj poklic šteje dejavnost, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Že izvedenska organa tožene stranke pa sta ugotovila, da za opravljanje svoje dejavnosti več ni zmožen. Meni, da pri samozaposlenih institut omejene zmožnosti za delo ni uporabljiv.

Pravica do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami mu je priznana rutinsko ter brez stika z realnostjo. Sodišče je zagrešilo bistveni kršitvi iz 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je zmotno presodilo izvedene dokaze, zato ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, niti nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Pritožba je utemeljena

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistveni kršitvi iz 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP iz razlogov, kot jih navaja pritožnik, sicer nista podani. Je pa zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sporna dejanska vprašanja

5. V pritožbenem postopku je še vedno sporno, ali je pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti oz. podrejeno III. kategorija z določenimi omejitvami vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno ter potrebno poklicno rehabilitacijo.

Pravzaprav je sporno, ali je bila invalidnost ocenjevana ob pravilno uporabljeni definiciji invalidnosti glede na podlago, po kateri je tožnik obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Ni dvoma, da ima tožnik registrirano dejavnost avtoprevozništvo. Navedene dejavnosti pa seveda ni mogoče enačiti zgolj z delom „voznik tovornega vozila“, na katero je bila ocenjevana invalidnost. 6. V predosodnem postopku je namreč IK I ocenila, da tožnik zaradi bolečin v križu z išiasom, okvare medvretenčne ploščice lumbalno in drugih delov hrbtenice, za delo voznika tovornega vozila več ni zmožen od 21. 3. 2013 dalje zaradi posledic bolezni, temveč s polnim delovnim časom drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu z omejitvijo, da ni potrebna poklicna vožnja ter ročno premeščanje bremen nad 8 kg, brez dela na terenu. Tudi IK II je ugotovila, da je pri njem od 21. 3. 2013 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen opravljati dejavnosti na podlagi katere je zavarovan, t.j. voznika tovornega vozila, temveč s polnim delovnim časom drugo delo izmenoma stoje in sede ter s hojo po ravnem, z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg, do 10 x na uro, brez dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž, fleksijsko rotacijskih gibov ledveno-križne hrbtenice nad 30 stopinj, brez dela in vzpenjanja po lestvi in izpostavljenosti splošnim vibracijam.

7. Bistveno enaka je ocena sodnega izvedeneca ortopedske stroke. V pisnem mnenju (list. št. 31 do 39) je doc. dr. A.A. namreč ocenil, da do 10. 10. 2013(1) pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Ne ugotavlja niti takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi poleg priznanih omejitev pri delu, indicirale še časovno razbremenitev. Na takšno mnenje ter izpoved izvedenca na obravnavi (list. št. 63 in 64 v sodnem spisu), da poklicna rehabilitacija zaradi starosti tožnika in dolžine delovnega staža ni smiselna, zdravniško spričevalo z dne 25. 4. 2013 (priloga A/4) pa da izkazuje le začasno in ne trajne dela - nezmožnosti, je sodišče oprlo zaključek o kategoriji invalidnosti in posledično presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Razčlenitev spornega pravnega vprašanja

8. Vendar pa pritožba pravilno poudarja, da materialno pravo v obravnavani zadevi ni v celoti pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje pri presoji izpodbijanih upravnih aktov izhaja iz 1. odst. 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2), ki določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja in pokojninske dobe, ki se je pričel pred uveljavitvijo zakona ( s 1. 1. 2013), uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in sočasno razloguje, da se pravice na podlagi 3. odstavka (pravilno 2. odstavka) istega člena ZPIZ-2, določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. V nadaljevanju povzema definicijo invalidnosti iz 60. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-1). To kljub temu, da datum ugotovljene III. kategorije invalidnosti z 21. 3. 2013 ni sporen, iz prvostopenjske upravne odločbe pa celo izhaja, da je bil predsodni upravni postopek v skladu s 4. odstavkom 178. člena ZPIZ-2(4) uveden 9. 1. 2013, ko je bila pridobljena popolna delovna in medicinska dokumentacija. Torej ni upoštevalo specifične ureditve začetka postopka pri uveljavljanju pravic iz invalidskega zavarovanja, po kateri je postopek uveden šele z dnem predložitve popolne medicinske in delovne dokumentacije.

Glede na predhodno navedeno lahko v okoliščinah konkretnega primera pravno podlago za rešitev zadeve predstavlja le ZPIZ-2. Po 1. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. poklicno napredovanje. Splošni del definicije invalidnosti se seveda ne nanaša le na osebe, zavarovane na temelju delovnega razmerja, temveč je uporabljiv za vse zavarovance, ne glede na temelj zavarovanja. Torej tudi za samozaposlene. Le ob takšnem izhodišču je mogoče pravilno interpretirati in pravilno uporabljati tudi 2. odstavek 63. člena ZPIZ-2 o kategorijah invalidnosti. Seveda pa je pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik!) potrebno izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta explicitno določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo, je vožnjo tovornega vozila zagotovo mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za vodenje dejavnosti s.p.. in s tem povezane aktivnosti pri organizaciji poslovanja, pridobivanju strank, organizaciji prevozov, nabavi, vzdrževanju in registraciji voznega parka, strokovno organizacijskih opravilih v zvezi z zaposlenimi delavci, skrbi za zakonito, pravočasno in pravilno izvrševanje pravic in obveznosti iz naslova poslovanja itd.. V bistvu gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti tudi v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Sicer pa je povsem logično, da je po razvrstitvi v II. ali III. kategorijo invalidnosti tudi samozaposlenim delovnim invalidom ob izpolnjevanju vseh ostalih predpisanih pogojev, mogoče priznati pravice, določene v VII. poglavju tretjega dela ZPIZ-2. Torej bodisi pravico do poklicne rehabilitacije in ustreznih denarnih nadomestil, pravico do premestitve in ustreznega denarnega nadomestila, ali pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure ter ustreznega denarnega nadomestila. Pritožnikovo stališče, da pri samozaposlenih institut omejene delovne zmožnosti ni uporabljiv, in da priznavanje pravice do premestitve samozaposlenim delovnim invalidom ni smiselno, je torej zmotno. Še več. Interpretacija in uporaba relevantnih določb ZPIZ-2 na način, kot se zavzema pritožnik, bi pomenila neenako obravnavanje zavarovancev glede na podlago zavarovanja. To seveda nebi bilo ustavno skladno, o čemer se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije(5).

Odločitev v konkretni zadevi

9. Da bodo ob pravilni uporabi materialnega prava lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi iz predhodno utemeljenih razlogov, izpodbijano zavrnilno sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno dopolniti postopek v nakazani smeri. Torej najprej razčistiti in ugotoviti vsa opravila, ki jih je tožnik poleg vožnje tovornega vozila opravljal kot dolgoletni nosilec dejavnosti s.p.. V ta namen lahko sodišče dodatno zasliši tožnika, pribavi popolno vsebino del v dejavnosti s.p. na ustreznem obrazcu DD-1 in po potrebi s tem v zvezi angažira celo izvedenca ustrezne stroke. Ne glede na to, da je ortopedski zdravstveni status do konca predsodnega upravnega postopka tudi po mnenju pritožbenega sodišča sicer dovolj razjasnjen, bo za pravilno oceno kategorije invalidnosti in eventualne preostale delovne zmožnosti izvedlo še dokaz s specialistom medicine dela, prometa in športa. Šele po tako dopolnjenem postopku in izvedbi morebitnih drugih dokazov, bo mogoče presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov ter odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti primarnega oz. podrednega tožbenega zahtevka.

10. Ob takšni pritožbeni rešitvi zadeve je ob uporabi 3. odstavka 165. člena ZPP hkrati odločeno, da so priglašeni stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Odločanje o njih je torej pridržano za končno odločbo sodišča prve stopnje.

(1) Ko je bil z izdajo drugostopenjske odločbe končan obravnavani predsodni postopek

(2) Ur. l. RS, št. 96/2012

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami, ki je prenehal veljati in se uporabljati z dnem uveljavitve ZPIZ-2. (4) Povsem identično ureditev je vseboval tudi ZPIZ-1 v 4. odstavku 259. člena.

(5) Npr. v odločbi U-I-40/2009 z dne 4. 3. 2010, ko je presojalo ustavno skladnost 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1