Jedro

Glede na jasno izražen interes oziroma namero tožeče stranke, da obdrži že izdelane elemente ter glede na naravo zahtevkov, ki jih je uveljavljala zoper toženo stranko pred pravdo in so glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe identični tistim, ki jih je postavila v predmetnem postopku (jamčevalnih in kondikcijskih), je namreč očitno, da je tožeča stranka skladno s 108. členom OZ odstopila zgolj od bodočih izpolnitev, ne pa tudi od že opravljenih. Glede slednjih je namreč očitno želela obdržati pogodbo v veljavi, saj je glede že opravljenih del v tem postopku uveljavljala jamčevalne zahtevke v smislu 639. člena OZ. Ker je odstopila od bodočih neizpolnitev, pa je zahtevala povrnitev eventualne škode, ki jo je utrpela zaradi potrebe po naročilu in plačilu pri drugem izvajalcu tudi tistih del, ki so bila med pravdnima strankama sicer dogovorjena brezplačno, ter zahtevala povrnitev kupnine v višini vrednosti neopravljenih del v smislu kondikcijskega zahtevka zaradi razdora pogodbe

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni v: - II. točki izreka tako, da se znesek 5.185,35 EUR zniža za 2.178,72 EUR (na 3.006,63 EUR), - I. točki izreka (v obrestnem delu) pa tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 7.417,84 EUR od 19. 12. 2006 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 1.656,96 EUR pa od 11. 01. 2008 dalje do prenehanja obveznosti.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 10.279,28 EUR zniža za 1.204,48 EUR (na 9.074,80 EUR).

III. Sodba sodišča prve stopnje se v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 876,77 EUR zniža za 612,53 EUR (na 264,24 EUR).

IV. V preostalem se pritožbi pravdnih strank zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti 48,93 EUR stroškov s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 10.279,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 01. 2008 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Nasprotni tožbi tožene stranke je delno ugodilo tako, da je tožeči stranki naložilo plačilo 5.185,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2008 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 876,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. točke izreka, v ugodilnem delu II. točke izreka ter v III. točki izreka. Uveljavlja razloga absolutne bistvene trditve postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o delnem umiku tožbe, s čemer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Meni, da bi moralo sodišče k neizvedenim delom prišteti tudi znesek korpusov kuhinje, katerih vrednost je izvedenec ocenil na 1.578,15 EUR. Tudi korpuse je moral namreč vnovič naročiti in plačati tretji osebi. Če sodišče takšnemu stališču ne bo sledilo, pa naj šteje izvedbo korpusov za brezplačno delo. Sodišče je sicer pravilno zaključilo, da je tožeča stranka pravočasno grajala napake, nepravilno pa je zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke za znižanje plačila iz tega naslova prepozen glede na enoleten prekluzivni rok. Tožeča stranka je od pogodbe odstopila 18. 12. 2006, tožbo pa je vložila 30. 09. 2008. Vendar je tekom pravde podala procesni pobot za znesek 5.437,14 EUR iz istega naslova v skladu z 2. odstavkom 635. člena OZ. Ker sodišče o takšnem ugovoru ni odločilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, obenem pa storilo bistveno kršitev postopka, saj ni navedlo razlogov, zakaj takšnega ugovora ni obravnavalo. Glede prisojenega zneska po nasprotni tožbi opozarja, da je sodišče kršilo 310. člen ZPP, saj je toženi stranki prisodilo plačilo za dela, ki jih sama ni zahtevala, prav tako pa je storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Posebej izpostavlja, da tožena stranka z nasprotno tožbo ni zahtevala plačila za 9 vrat pod umivalniki, za vrhnjo polico na zidani omari ter za garderobo iz iverala v mansardi. Slednja tudi ne predstavlja dodatno opravljenega dela. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka popravljala omaro v mansardi po krivdi tožeče stranke, pa vztraja, da je bila krivda za potrebo po popravilih na toženi stranki, ki je opravila napačne izmere. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z omenjenimi pravno odločilnimi dejstvi, ter podaja svojo. Izpodbija tudi odločitev v stroškovnem delu, za katero meni, da ni obrazložena.

4. Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP izpodbija ugodilni del I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ter stroškovno odločitev. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa jo razveljavi v I. in III. točki ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sodišče ni odločilo o predlogu za izločitev izvedenca gradbene stroke, s čimer je kršilo 247. člen ZPP ter storilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev pravice do izjave tožene stranke je podana tudi zaradi izostanka obrazložitve odločitve o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca. V zvezi z razlogi sodišča o neizvedenih delih po podjemni pogodbi opozarja, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je izvedenec revaloriziral znesek na dan 04. 07. 2006, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Izpostavlja tudi, da tožeča stranka ni zahtevala povračila za okenske police v kopalnici ter za omare z obešalniki. V točki II tožbe je celo izrecno zatrdila, da je bila omara z obešalniki izvedena, izrecno pa je navedla tudi, da so bili vsi elementi pod točko 11 izvedeni. Navedeno postavko je izvedenec ocenil na 39.702,00 SIT (za okenske police) in 91.620,00 SIT (za omare z obešalniki). S tem je sodišče kršilo 310. člen ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev postopka. V zvezi z brezplačnimi deli meni, da bi jih moralo sodišče šteti za darilno pogodbo, ki je bila s strani tožene stranke preklicana zaradi nehvaležnosti. Če takšnemu stališču tožene stranke ne bi sledilo, pa upoštevati, da je dogovor o brezplačni storitvi povezan s plačilom preostale cene. Sodišče bi tožbeni zahtevek v tem delu moralo presoditi tudi ob upoštevanju določbe 240. člena OZ o bistveno spremenjenih okoliščinah. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. dostavka 339. člena ZPP. Sodba tudi nima razlogov o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zneska v zvezi z neizvedenimi deli od 04. 07. 2006. Pri tem vztraja, da pogodbenih rokov zaradi okoliščin na strani tožeče stranke ni bilo mogoče spoštovati. Sodišče bi moralo tudi upoštevati trditveno podlago tožeče stranke, ki je v pripravljalni vlogi z dne 05. 10. 2009 zatrdila, da je iz naslova okrasnih tramov tožena stranka sporazumno s tožečo izdelala dve omarici za lijaka v mansard, zaradi česar tožeča stranka plačila iz tega naslova ni zahtevala. Sodišče pa je skladno z izvedenskim mnenjem toženi stranki naložilo v plačilo znesek v višini 81.081,00 SIT. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj meni, da nima razlogov o konkretno opredeljenih stroških, ki sestavljajo stroškovnika strank. Razen tega sodišče toženi stranki neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov parkirnine, povračilo katerega temelji na 11. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) (1). Priglaša stroške s pritožbo.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke opozarja na nepravočasnost zahteve tožene stranke za izločitev izvedenca in v zvezi z neizvedenimi deli opozarja, da ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da tožeča stranka ni zahtevala plačila zneska pod tč. 11 in 12 pogodbe. Tožeča stranka je namreč v tožbi pod točko II navedla, da podaja le oceno, kaj je bilo in kaj ne izvedenega. Poleg tega pa si je v tožbi pridržala pravico, da modificira tožbeni zahtevek po tem, ko bo podal mnenje izvedenec. Tožeča stranka je takšno mnenje v celoti sprejela in zahtevek po izdelavi mnenja tudi modificirala. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, da sodišče druge stopnje zavrne pritožbo tožeče stranke in ji naloži povrnitev stroškov tožene stranke z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Navaja, da privoli v umik tožbenega zahtevka s strani tožeče stranke in priglaša vse stroške, kot izhajajo iz njenega stroškovnika in vlog v tem postopku. Opozarja tudi, da so protispisna pritožbena navajanja tožeče stranke glede zahtevkov po nasprotni tožbi. Tožena stranka namreč ni potrdila dogovora o brezplačnosti.

7. Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

8. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki 12. 10. 2005 sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala izdelati notranjo opremo za novozgrajeno hišo tožeče stranke, ta pa, da bo za takšno delo toženi stranki plačala 39.642,79 EUR. Navedena končna cena je bila posledica dogovora pravdnih strank o popustu v višini 2.683,19 EUR (634.000,00 SIT) na siceršnjo pogodbeno vrednost del v višini 42.325,98 EUR.(2) Med strankama tekom postopka ni bilo sporno, da je tožeča stranka iz naslova predujma za opravo pogodbenih del v korist tožene stranke izvršila več plačil v skupni višini 29.419,12 EUR (tako, kakor je bilo dogovorjeno po pogodbi) ter da je tudi tožena stranka izvajala svoje pogodbene obveznosti. Pravdni stranki v pritožbenem postopku tudi ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil datum prevzema enkrat sporazumno prestavljen na kasnejši datum, ker dela niso bila končana niti do konca poletja 2006, ko naj bi se tožeča stranka vselila v hišo, pa je le-ta od pogodbe odstopila.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke, da je zaradi nepripravljenosti tožene stranke, da opravi vse izpolnitve po pogodbi, od nje odstopila, smiselno zaključilo, da je tožeča stranka odstopila od celotne pogodbe (na strani 5 izpodbijane sodbe je zapisalo: »zaradi uresničitve odstopne pravice in posledičnega prenehanja podjemne pogodbe«). V istem mahu ali bolje v posledici takšnega razdora pogodbe pa je štelo, da je tožeča stranka od tožene »upravičeno zahtevala vračilo plačila v delu, kolikor se ta nanaša na dela, ki niso bila opravljena.«

10. Tožena stranka v pritožbi zato pravilno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje glede odstopa tožeče stranke od pogodbe (na strani 5 obrazložitve) nejasni. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za nejasnost, ki bi se nanašala na ugotavljanje samih indičnih dejstev, temveč za nejasno sklepanje z določno ugotovljenih (indičnih) dejstev na druga (odločilna) dejstva. Navedeno nejasnost pa lahko sodišče druge stopnje odpravi sámo v pritožbenem postopku v okviru pooblastila iz 4. alineje 358. člena ZPP.

11. Glede na jasno izražen interes oziroma namero tožeče stranke, da obdrži že izdelane elemente (v pritožbenem postopku namreč zatrjuje namero vrnitve zgolj glede korpusov kuhinje, ne pa tudi preostalega izdelanega pohištva) ter glede na naravo zahtevkov, ki jih je uveljavljala zoper toženo stranko pred pravdo in so glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe identični tistim, ki jih je postavila v predmetnem postopku (jamčevalnih in kondikcijskih), je namreč očitno, da je tožeča stranka skladno s 108. členom OZ odstopila zgolj od bodočih izpolnitev, ne pa tudi od že opravljenih. Glede slednjih je namreč očitno želela obdržati pogodbo v veljavi, saj je glede že opravljenih del v tem postopku uveljavljala jamčevalne zahtevke v smislu 639. člena OZ. Ker je odstopila od bodočih neizpolnitev, pa je zahtevala povrnitev eventualne škode, ki jo je utrpela zaradi potrebe po naročilu in plačilu pri drugem izvajalcu tudi tistih del, ki so bila med pravdnima strankama sicer dogovorjena brezplačno, ter zahtevala povrnitev kupnine v višini vrednosti neopravljenih del v smislu kondikcijskega zahtevka zaradi razdora pogodbe.

12. Pri tem ni mogoče slediti ugovorom tožene stranke, ki jih le-ta ponavlja v pritožbi, da je odstop tožeče stranke od podjemne pogodbe neutemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da je do zamud pri dokončanju pogodbeno dogovorjenih del prišlo po krivdi tožeče stranke, ki je večkrat spreminjala naročilo. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožena stranka ni želela dokončati del zato, ker ji tožeča stranka zaradi potrebe po dodatnih delih ni želela plačati večjega predujma od dogovorjenega. Navedeno pa ne predstavlja opravičenega razloga za neizpolnitev pogodbene obveznosti. Ker je torej tožeča stranka upravičeno sklepala, da tožena stranka dogovorjenih del ne namerava dokončati, je skladno s 108. členom OZ utemeljeno odstopila od pogodbe.

13. Glede na odstop od pogodbe glede neopravljenih storitev je tožeča stranka utemeljeno zahtevala od tožene stranke povrnitev zneska, ki ga je plačala za neopravljena dela, ter povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi posledične potrebe po naročilu in plačilu sicer brezplačno dogovorjenih del pri tretjem izvajalcu. V primeru odstopa od pogodbe nastane namreč položaj razveze pogodbe, ki skladno s 111. členom OZ aktivira kondikcijske zahtevke pogodbenih strank ter pravico stranke, ki je odstopila od pogodbe, do povračila škode, ki ji je morebiti nastala zaradi razveze pogodbe.

14. Tožena stranka pa pravilno opozarja, da tožeča stranka s tožbo ni zahtevala povračila plačanih zneskov zaradi neizdelave okenske police v kopalnici in omare z obešalniki. V tožbi na list. št. 2 sodnega spisa je namreč jasno navedla, da je bila omara z obešalniki izvedena, prav tako pa so bili izvedeni tudi vsi elementi pod tč. 11, ki vključujejo med drugim okenske police v kopalnici. Izvedenec je navedeni postavki ocenil na 39.702,00 SIT (165,67 EUR) in 91.620,00 SIT (382,32 EUR), kar je sodišče druge stopnje odštelo od zneska neizvedenih del, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca.

15. Tožena stranka tudi pravilno izpostavlja, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 05. 10. 2009 zatrdila, da je tožena stranka namesto okrasnih tramov po dogovoru izdelala dve omarici za lijaka v mansardi, povračila plačila iz tega naslova pa ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je z upoštevanjem zneska v višini 81.081,00 SIT (338,34 EUR), kolikor je navedeno postavko ovrednotil izvedenec, zatorej kršilo razpravno načelo (7. člen in 212. člen ZPP), zaradi česar je sodišče druge stopnje s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni znesek neizvedenih del zmanjšalo tudi za navedeno vsoto.

16. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče k vrednosti neizvedenih del prišteti znesek korpusov kuhinje (tj. 378.187,00 SIT oziroma 1.578,15 EUR). Tožena stranka je namreč le-te izdelala, tožeča stranka pa od že opravljenih izpolnitev ni odstopila, temveč je zaradi nepripravljenosti tožene stranke k izpolnitvi pogodbe v celoti odstopila zgolj od bodočih izpolnitev. Takšna volja tožeče stranke, kakor že pojasnjeno, izhaja iz njenega izpolnitvenega interesa in temu skladnega ravnanja, ko nikdar ni izrazila pripravljenosti za vrnitev že izdelanih pohištvenih elementov, temveč je zaradi njihovih stvarnih napak v tej pravdi uveljavljala (zgolj) znižanje kupnine kot jamčevalnega zahtevka, ki je namenjen predvsem zaščiti njenega izpolnitvenega interesa. Šele v pripombah na izvedeniško mnenje je pričela zatrjevati, da je toženi stranki prevzem ogrodja kuhinje na voljo pri njej doma. Takšne trditve pa so glede na prekluzijsko pravilo iz 286. člena ZPP prepozne, zato jih sodišče ne more upoštevati. Če je torej tožeča stranka presodila, da ji korpusi kuhinje navkljub njihovi izvedbi v nasprotju s pogodbeno dogovorjenimi merili ob znižani kupnini ustrezajo za zadovoljevanje drugih potreb, v tem delu ni mogoče ugotoviti oškodovanja.

17. Tožeča stranka je sicer tekom postopka, tj. v pripombah na izvedeniško mnenje, iz previdnosti uveljavljala zahtevek za vrnitev preplačila v višini 1.656,95 EUR (kolikor znaša izvedenčeva ocena vrednosti korpusov kuhinje) tudi v pobot zahtevku po nasprotni tožbi. Vendar se o takšnem pobotu vse do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokončno izrekla, tudi po prejemu sodbe sodišča prve stopnje pa tega ni storila v pritožbenem postopku, v katerem je določno vztrajala zgolj pri odločitvi o ugovoru po 2. odstavku 635. člena OZ v višini 5.437,14 EUR (ta zahtevek je sicer po tožbi uveljavljala iz naslova znižanja kupnine zaradi stvarnih napak), ne pa tudi za znesek 1.656,95 EUR. Razen tega sodišče druge stopnje na tem mestu ponavlja, da bi moralo sodišče tudi v primeru, ko bi odločalo o takšnem pobotnem ugovoru, le-tega kot nedovoljenega zavreči, saj je zahtevek za odločanje o pobotnem ugovoru identičen delu zahtevka po tožbi, ki je bila vložena pred postavitvijo pobotnega ugovora. Iz navedenega razloga pa so glede takšnega zahtevka nastopili učinki litispendence, ki preprečujejo odločanje o takšnem zahtevku med istima strankama v drugi pravdi.

18. Pritožbi tožene stranke pa je treba pritrditi v delu, v katerem opozarja na pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe glede valorizacije vseh zneskov dogovorjenih del ter vrednosti brezplačno dogovorjenih del na dan 04. 07. 2006. Sodišče druge stopnje na podlagi vpogleda v dokazne listine (priloga A3) sicer ugotavlja, da naveden datum sovpada z datumom zadnjega delnega plačila, ki ga je opravila tožeča stranka po pogodbi. (3) Vendar pri tem ugotavlja, da takšna valorizacija vrednosti dogovorjenih del ni pravilna. Pravdni stranki sta namreč ceno del dogovorili s pogodbo, ki sta jo sklenili 12. 10. 2005. Pravilna ugotovitev preplačila po pogodbi zaradi delno neizvedenih del (tistih, glede katerih je tožeča stranka odstopila od pogodbe) zato terja upoštevanje vrednosti na dan sklenitve pogodbe o izdelavi notranje opreme. Sodišče druge stopnje je posledično znesek neizvedenih del v višini 17.959,06 EUR (kolikor znaša potem, ko je od zneska, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje – 18.845,39 EUR – odštelo zgoraj navedena dela, za katera tožeča stranka s tožbo ni zahtevala vrnitve plačila) delilo z valorizacijskim faktorjem 1,018, ki ga je izvedenec uporabil za valorizacijo zneskov z dne 12. 10. 2005 na dan 04. 07. 2006. Navedeno je razvidno iz izvedeniškega mnenja na list. št. 91 sodnega spisa, tudi sicer pa gre za splošno znano dejstvo, saj je izračun revalorizacijske stopnje za navedeno obdobje javno dostopen na svetovnem spletu (npr. na spletnih straneh Statističnega urada RS). Tako dobljen znesek v višini 17.641,51 EUR je sodišče druge stopnje skladno z metodologijo, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, odštelo od skupne cene dogovorjenih del po pogodbi (tj. 39.642,79 EUR), s čimer je dobilo pravilen znesek izvedenih del po pogodbi, tj. 22.001,28 EUR. Posledično – z odštetjem navedenega zneska od zneska med strankama nespornega predplačila, ki ga je opravila tožeča stranka po pogodbi v višini 29.419,12 EUR – pa je ugotovilo, da gre tožeči stranki iz naslova preplačila oziroma vrnitve danega zaradi neizvedbe določenih dogovorjenih del znesek 7.417,84 EUR.

19. V okviru zahtevka (v višini vrednosti brezplačnih del, ki jih je bila tožeča stranka prisiljena naročiti in plačati tretjemu izvajalcu in ki po vsebini predstavlja zahtevek za povračilo eventualne škode zaradi odstopa od pogodbe) pa bi bila tožeča stranka upravičena do povračila celotnega zneska, ki ga je v ta namen plačala tretjemu izvajalcu, saj je naročilo vsekakor izvedla po odstopu od bodočih izpolnitev, tj. 18. 12. 2006. Sodišče pa je valorizacijo vrednosti dogovorjenih brezplačnih del opravilo na dan, ki je predhoden dnevu odstopa, tj. na 04. 07. 2006. Ker je naveden izračun v korist tožene stranke, ki se je edina pritožila zoper odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, je takšno vrednost pri izračunu upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Tožena stranka pa je že po logiki stvari takšen obseg škode lahko pričakovala že ob kršitvi pogodbe.

20. Ni pa mogoče pritrditi pritožbenemu očitku tožene stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od zahtevanega denarnega zneska iz naslova neizvedenih del. Nasprotno je namreč razvidno iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje na strani 7 obrazložitve, iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje navkljub zahtevku tožeče stranke, da se ji zakonske zamudne obresti od zneska preplačila zaradi neizvedenih del priznajo od 04. 07. 2006, sodišče prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti tako od navedenega zneska kot od zneska prisojene eventualne škode od 11. 01. 2008 (od škode jih je tožeča stranka tako tudi zahtevala), saj ni podala trditev o nepoštenosti tožene stranke glede prejetega zneska denarja v smislu 193. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je tožena stranka postala nedobroverna šele s prejemom zahtevka tožeče stranke na vrnitev preplačila, tj. 11. 01. 2008. Sodišče druge stopnje pa se s takšnim stališčem vendarle ne strinja v celoti. V skladu s 193. členom OZ je namreč zavezanec za vrnitev neupravičeno pridobljenega denarnega zneska dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od takšnega dolga od trenutka, ko ni več dobroveren. Najkasneje se to dejansko zgodi ob vložitvi zahtevka, vendar pa v pritožbenem postopku nobena izmed pravdnih strank ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka od pogodbe odstopila 18. 12. 2006. Takrat pa je bila tožena stranka vsekakor seznanjena z razdorom pogodbe in posledično dolžnostjo vrnitve prejetega preplačila zaradi odpadle pravne podlage. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke (ki se je prav tako pritožila zoper zavrnilni del odločitve iz I. točke sodbe sodišča prve stopnje) v tem delu ugodilo in po uradni dolžnosti spremenilo odločitev iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v obrestnem delu tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska preplačila zaradi neizvedenih del v višini 7.417,84 EUR od naslednjega dne po odstopu tožeče stranke od pogodbe, tj. od 19. 12. 2006, od preostalega zneska iz naslova povračila eventualne škode v višini zneska 1.656,96 EUR pa tako, kot je odločilo že sodišče prve stopnje, in sicer od 11. 01. 2008 (5. alineja 358. člena ZPP).

21. Tožena stranka sicer neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o dolžnosti plačila eventuelne škode, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe glede neizpolnjenih obveznosti v višini 1.656,96 EUR. V pritožbi namreč vztraja, da je treba takšen dogovor o brezplačni opravi določenih del šteti kot darilno pogodbo, ki jo je tožena stranka zaradi nehvaležnosti preklicala, podrejeno pa upoštevati, da je dogovor o brezplačnih storitvah povezan oziroma smiselno pogojen s plačilom preostale cene. Sodišče druge stopnje na tem mestu opozarja, da je narava pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, odvisna od njune volje pri sklepanju pogodbe, ki pa je bila glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka toženi plača za izdelavo notranje opreme, tožena stranka pa ji na dogovorjeno ceno odobri popust. Ta se je obračunal na dogovorjeno ceno smiselno tako, da sta stranki dogovorili storitve, ki jih bo tožena stranka opravila po pogodbi brezplačno. Namen tožene stranke zatorej ni bil v daritvi teh predmetov tožeči stranki. Takšna dejanska ugotovitev pa izključuje materialnopravni zaključek o obstoju darilne pogodbe v tem delu. Ker je tožeča stranka na podlagi 108. člena utemeljeno odstopila od pogodbe glede neizvedenih storitev (tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da z opravljanjem del po pogodbi ni več želela nadaljevati, ker ji tožeča stranka ni želela plačati dodatno opravljenih del oziroma plačati večjega predujma od dogovorjenega), ji posledično gre tudi pravica do povračila škode, ki ji je zaradi takšnega razdora pogodbe nastala zaradi krivdne kršitve pogodbe s strani tožene stranke. Takšno pravno priznano škodo pa predstavlja tudi plačilo, ki ga je tožeča stranka morala opraviti po pogodbi tretjim izvajalcem za dela, ki bi jih sicer tožena stranka opravila brezplačno.

22. Ugotovljene odločilne okoliščine primera tudi ne dajejo podlage za uporabo določbe 240. člena OZ, za katero se zavzema tožena stranka v pritožbi. Takšna zakonska podlaga je uporabljiva zgolj v primerih, ko je do okoliščin, ki naj bi onemogočale izpolnitev obveznosti ali zamudo z izpolnitvijo prišlo po sklenitvi pogodbe in jih dolžnik ni mogel preprečiti ne odpraviti ali se jim ne izogniti. Skratka, gre za skrajno postroženo negativno predpostavko za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti, ki se približuje objektivni odgovornosti do te mere, da pod njo ni mogoče subsumirati nobenih okoliščin, ki sicer predstavljajo tveganje, ki izvira iz sfere poslovanja tožene stranke. V konkretnem primeru zato ravnanja tožeče stranke, ki toženi ni želela opraviti plačila za ustno dogovorjena dodatna dela, ni mogoče šteti za takšno notranjo okoliščino tožene stranke, s katero tožena stranka ni mogla ali ne bi mogla računati oziroma je predvidevati kot možno tveganje v okviru opravljanja svoje poslovne dejavnosti.

23. Tožena stranka v pritožbi sicer opozarja tudi na kršitev 247. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni odločalo o predlogu za izločitev izvedenca. Vendar sodišče druge stopnje pojasnjuje, da mora stranka v skladu z 2. odstavkom 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem. Sicer mora predlog utemeljiti tudi z okoliščinami, ki opravičujejo zaključek, da je za razlog izločitve izvedela šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo (6. odstavek 247. člena ZPP). Navedenega tožena stranka v konkretnem primeru ni storila, saj je v svoji zahtevi izražala (zgolj) nestrinjanje z vsebino izvedeniškega mnenja, ni pa opozarjala na nobene okoliščine, ki bi same po sebi ali v zvezi z drugimi okoliščinami vzbujale dvom v nepristranskost sodnega izvedenca. Ker je torej njena zahteva za izločitev izvedenca prepozna (posledično pa nedovoljena), razen tega pa tudi očitno neutemeljena, predstavlja opustitev formalnega odločanja o njej v izreku izpodbijane odločbe kršitev, ki ni bistvene narave, saj ne more in ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Posledično tudi ni mogla prerasti v kršitev pravice do izjave tožene stranke, kakor zatrjuje le-ta v pritožbi.

24. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca, s čimer naj bi bila prav tako storjena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa so protispisni, saj je nasprotno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 3, kjer je sodišče pojasnilo, da zaradi prepričljivosti, popolnosti in nepristranskosti pribavljenega izvedeniškega mnenja ni bilo razlogov za postavitev novega izvedenca. Takšnim razlogom se kot pravilnim pridružuje tudi sodišče druge stopnje, saj je postavitev novega izvedenca v pravdi mogoča zgolj ob izpolnitvi pogojev, ki jih izrecno določa 3. odstavek 254. člena ZPP. Ker je sodišče na podlagi dopolnitve izvedeniškega menja in dodatnega zaslišanja izvedenca ugotovilo, da v mnenju izvedenca ni pomanjkljivosti ali nasprotij, niti ni sodišču nastal dvom o pravilnosti njegovega mnenja, je pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke. Zaradi (ustavne) dopustnosti takšnih zavrnilnih razlogov pa tožeči stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave.

25. Glede na vse pojasnjeno je torej sodišče druge stopnje odločitev sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek v višini 10.279,28 EUR znižalo za 1.204,48 EUR na pravilno 9.074,80 EUR, pri čemer tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 7.417,84 EUR od 19. 12. 2006 dalje do prenehanja obveznosti, od preostalega zneska v višini 1.656,96 EUR pa od 11. 1. 2008 dalje do prenehanja obveznosti.

O pritožbi tožeče stranke:

26. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo plačilo dodatnih del, ki sicer niso bila izrecno dogovorjena z osnovno pogodbo, možnost njihovega naročila z ustnim dogovorom pa je bila predvidena že v osnovni pogodbi. Ravno tako ji je prisodilo povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi potrebe po spreminjanju že opravljenih del vsled ravnanju tožnikov, ki sta si premislila glede omare v mansardi (zahtevala sta, da segajo do stropa, čeprav so bile predvidene nižje, kar je terjalo novo izdelavo omare), saj gre za obveznost, ki izvira iz poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Tožeča stranka v pritožbi sicer izpodbija dokazno oceno v tem delu, vendar neprepričljivo, saj je sodišče dejanske ugotovitve o krivdnih razlogih na strani tožeče stranke za potrebo po zamenjavi omar oprlo na skladno izpovedbo tožene stranke in priče C., ki je pravdnima strankama asistirala kot arhitekt. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je takšna priča pristranska, ker je bila v poslovnem odnosu s toženo stranko. Ravno priča C. naj bi namreč toženi stranki priskrbela že več strank poleg tožeče, za priskrbljen »posel« pa naj bi prejela tudi provizijo. Vendar takšne trditve tožeče stranke predstavljajo pritožbeno novoto, za katero tožeča stranka ne navaja okoliščin, ki bi opravičevale zaključek, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku (337. člen ZPP), zato jih sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila priča C. vseskozi prisotna pri izvedbi projekta, in sicer na željo obeh pravdnih strank (primerjaj ugotovitve sodišča na strani 4 izpodbijane sodbe), takšna priča pa je tudi potrdila izpovedbo tožene stranke, je sodišče povsem življenjsko in razumno štelo njuni izpovedbi za verodostojnejši od izpovedbe tožeče stranke, ki je v dokaznem postopku ostala osamljena.

27. Glede vtoževane škode tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je bila le-ta nespecificirana. Tožena stranka je navedla, da je morala zaradi prilagoditve omare željam tožeče stranke zamenjati zmontirane sprednje dele omar in stranice omar z daljšimi elementi, odstranjeni deli (licna masiva, stranski elementi, furnir, nalimke ABS) pa ji niso služili za nobeno drugo delo, zato je bila oškodovana za najmanj 1.800,00 EUR (primerjaj trditve na list. št. 15 sodnega spisa). V dokaz svojih trditev je med drugim predlagala svoje zaslišanje, zaslišanje prič ter pribavo izvedeniškega mnenja. Takšne trditve so zadosti določne za njihov preizkus v dokaznem postopku. Naknadno sicer lahko postanejo nesklepčne zaradi ugovorov nasprotne stranke. Ker pa je tožeča stranka takšnemu zahtevku ugovarjala zgolj s pavšalnimi navedbami, da je tožena stranka pred vložitvijo nasprotne tožbe nikdar ni obvestila glede obstoja kakršne koli škode, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženi stranki in ji iz naslova utrpljene škode, ki se nanaša na popravilo omare v mansardi, prisodilo znesek 1.800,00 EUR tako, kot je to zahtevala.

28. V obrambo takšnim zahtevkom po nasprotni tožbi je tožeča stranka iz previdnosti, če bi sodišče ugotovilo njeno prekludiranost za jamčevalni zahtevek iz naslova znižanja kupnine, uveljavljala materialnopravni ugovor po 2. odstavku 635. člena OZ, s pomočjo katerega se lahko tudi naročnik, ki je sicer zamudil rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 1. odstavka istega člena, uspešno upira zahtevku podjemnika za plačilo opravljenih storitev. V pritožbi tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kljub pravočasnemu grajanju stvarnih napak, zamudila rok iz 1. odstavka 635. člena OZ za sodno varstvo. Zato pa v pritožbi vztraja, da je podala pobotni ugovor procesne narave, glede katerega izpodbijana sodba nima razlogov. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podala pobotni ugovor materialnopravnega značaja, in ne procesnega, ki ga tudi sicer ne more prvič podati v pritožbenem postopku (3. odstavek 337.člena ZPP) (4). Sodišče prve stopnje se do takšnega ugovora res ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar lahko sodišče druge stopnje takšno kršitev odpravi sámo, saj razlogi za neutemeljenost takšnega ugovora izhajajo že iz narave obravnavanih zahtevkov in pravilne uporabe materialnega prava. Ugovor po 2. odstavku 735. člena OZ je namreč mogoče podati zgolj v obrambo zahtevku za plačilo dogovorjene cene, kar pa – kot že predhodno pojasnjeno – ne predstavlja vsebine zahtevkov tožene stranke. Le-ta namreč ni terjala plačila za opravljene storitve po pogodbi, na katere se nanaša ugovor tožeče stranke za smiselno znižanje kupnine, temveč plačilo za dodatno opravljena dela, ki niso bila predmet sklenjene pisne pogodbe, temveč dodatno sklenjenega ustnega dogovora med strankami, ki je takšno pisno pogodbo dopolnil. 29. Pritožbi tožeče stranke tudi ni mogoče slediti v delu, v katerem očita sodišču prve stopnje pomanjkanje odločitve o delnem umiku tožbe. Tožeča stranka je namreč tožbeni zahtevek skrčila z vlogo z dne 10. 05. 2010 po tem, ko se je tožena stranka v odgovoru na tožbo že spustila v obravnavanje glavne stvari. Posledično pa je bila dopustnost umika, ki izključi učinek ne bis in idem, odvisna od soglasja tožene stranke. Le-ta je delnemu umiku tožbe izrecno nasprotovala v vlogi, ki jo je sodišču posredovala 15. 05. 2010.(5) Ker je bilo navedeno nasprotovanje izraženo znotraj 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 188. člena ZPP, ki je tekel od seznanitve tožene stranke s takšnim predlogom na glavni obravnavi 11. 05. 2010, ko ji je bila vročena vloga tožeče stranke, v konkretnem primeru ni bilo zakonskih pogojev za ustavitev postopka v tem delu. Sodišče pa formalno odloča o delnem umiku zgolj v primeru ustavitve postopka.

30. Tožeča stranka pa v pritožbenem postopku utemeljeno graja kršitev razpravnega načela pred sodiščem prve stopnje v zvezi s prisojenim zneskom iz naslova opravljenih dodatnih del. Pravilno namreč opozarja, da tožena stranka ni zahtevala plačila za devet vrat pod umivalniki, za vrhnjo polico na zidani omari ter za garderobo iz iverala v mansardi, kar je razvidno iz navedb v odgovoru na tožbo in v nasprotni tožbi na list. št. 14 sodnega spisa. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tožeče stranke sicer izgovarja na različno poimenovanje istih pohištvenih elementov s strani tožene stranke in izvedenca, vendar takšnih svojih trditev ne konkretizira z določno navedbo, katerim delom, ki jih je tožena stranka navajala v nasprotni tožbi, naj bi ustrezala dela, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi izvedeniškega mnenja, njihovo poimenovanje pa ne ustreza poimenovanju v nasprotni tožbi. Ker torej pritožbeno sodišče takšnih navedb tožene stranke v pritožbenem postopku ni moglo preizkusiti, je skladno z ugotovljenim sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek iz naslova dodatnih del v višini 3.385,35 EUR znižalo za vrednost navedenih postavk, kakor jih je ovrednotil izvedenec, tj. za skupaj 2.084,60 EUR. Ker pa je izvedenec vrednost dodatno opravljenih del ocenil glede na cene na dan vložitve nasprotne tožbe (22. 12. 2008), in ne na dan oprave takšnih del, kot bi bilo pravilno glede na to, da tožena stranka v tem delu zahtevka terja plačilo za dodatna dela, je sodišče druge stopnje znesek 1.300,75 EUR znižalo za znesek revalorizacije za obdobje od odstopa tožeče stranke od pogodbe (18. 12. 2006) do vložitve nasprotne tožbe (22. 12. 2008) v višini 94,12 EUR, kakor ga je ugotovilo s pomočjo javno dostopne spletne aplikacije Statističnega urada Republike Slovenije, ki omogoča revalorizacijo denarnih zneskov.(6) Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe zato, ker tožena stranka ni odpravila napak, pač pa z izvajanjem posla prenehala (takšnega dejstva pravdni stranki v pritožbenem postopku ne izpodbijata). Iz takšne ugotovitve pa izhaja tudi logični zaključek, da je tožena stranka vsa dodatna dela opravila še pred odstopom od pogodbe, najkasneje pa do odstopa. Sodišče druge stopnje je toženi stranki iz naslova plačila za dodatno opravljena dela tako prisodilo 1.206,63 EUR. Valorizacija predstavlja zgolj matematično operacijo, ki predpostavlja pravilno uporabo materialnega prava, na slednjo pa sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

31. Sodbo sodišča prve stopnje je v II. točki izreka posledično spremenilo tako, da je znesek 5.185,35 EUR znižalo za 2.178,72 EUR na pravilno 3.006,63 EUR, kolikor znaša vsota prisojene odškodnine v višini 1.800,00 EUR in prisojenega plačila za dodatno opravljena dela v višini 1.206,63 EUR.

32. Ker je moralo sodišče druge stopnje zaradi spremembe izpodbijane odločitve o glavni stvari ponovno odločati tudi o stroških postopka (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP) se do pritožbenih razlogov v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje ni opredeljevalo.

33. O stroških je odločilo na podlagi končnega uspeha strank v pravdi. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 21.073,78 EUR, po spremembi izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku pa uspela do višine 9.074,80 EUR, kar predstavlja 43,06-odstoten pravdni uspeh. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo vtoževala plačilo 9.052,52 EUR, po spremembi izpodbijane odločbe v pravdnem postopku pa uspela do višine 3.006,63 EUR, kar predstavlja 33,21-odstotni uspeh. Skupni uspeh tožeče stranke v združeni pravdi (upoštevajoč njen uspeh po tožbi in po nasprotni tožbi) je tako 54,93-odstoten ((43,06 + (100 – 33,21))/2 = 54,925), tožene stranke pa 45,08-odstoten ((33,21 + (100 – 43,06))/2 = 45,075). Odmero stroškov je sodišče druge stopnje opravilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) (7) ter na podlagi predloženih stroškovnikov pravdnih strank tako, kot je to specificirano na stroškovnikih v spisu (navedeno namreč v skladu z ustaljeno sodno prakso (8) zadostuje standardu obrazloženosti, ki se zahteva za odločitev o stroških kot akcesorni obveznosti). Pri tem se glede stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje kot pravilnim pridružuje razlogom izpodbijane sodbe na strani 9 (v skladu s katerimi gre tožeči stranki skupaj 3.619,93 EUR, toženi pa 5.027,57 EUR),(9) dodatno pa upošteva še stroške izvedenca v višini 279,34 EUR, glede katerih je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna po izdaji izpodbijane sodbe in pred odločanjem o pritožbah pravdnih strank (z njim je bilo odrejeno plačilo stroškov izvedenca za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja do polovice iz predujma tožeče stranke, do druge polovice pa v breme proračuna, tj. smiselno tožene stranke kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči). Tožeči stranki gre tako skupaj 3.759,60 EUR (3.619,93 EUR + 139,67 EUR), upoštevajoč njen 54,93-odstotni uspeh po spremembi sodbe sodišča prve stopnje pa ji je sodišče druge stopnje pred pobotanjem prisodilo 2.065,15 EUR. Toženi stranki gre skupaj 5.167,24 EUR (5.027,57 EUR + 139,67 EUR), glede na njen 45,08-odstotni skupni uspeh pa ji je sodišče druge stopnje pred pobotanjem prisodilo 2.329,39 EUR. Po medsebojnem pobotanju ugotovljenih pravdnih stroškov je tako tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 264,24 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ),(10) glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 34. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka v zavrnilnem delu (tj. glede zneska 10.794,46 EUR) ter v II. točki izreka v ugodilnem delu po nasprotni tožbi (tj. glede zneska 5.185,35 EUR). Glede na to, da je uspela za 2.178,72 EUR, je njen pritožbeni uspeh 13,63-odstoten (2.178,72 / (10.794,46 EUR + 5.185,35 EUR)).(11) Tožena stranka pa je izpodbijala zgolj odločitev sodišča v I. točki izreka (tj. po tožbi za znesek 10.279,28 EUR), uspela pa je glede zneska 1.204,48 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh 11,72-odstoten (1.204,48 EUR / 10.279,28 EUR). Odmero stroškov je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi priglašenih stroškovnih postavk tako, kot je specificirano na pritožbah pravdnih strank v spisu. Tožeči stranki je priznalo 500 točk (229,50 EUR) iz naslova vrednosti odvetniških storitev, 10 točk (4,59 EUR) iz naslova povračila materialnih stroškov, 20-odstotno povečanje vsote navedenih zneskov iz naslova DDV (46,82 EUR) ter 319,58 EUR iz naslova povračila sodne takse. Skupaj je tako tožeči stranki priznalo 600,49 EUR pritožbenih stroškov, glede na njen 13,63-odstoten uspeh pa ji je (pred pobotanjem) prisodilo 81,85 EUR. Toženi stranki je glede na enako priglašene in priznane stroškovne postavke, z izjemo stroška za sodno takso, ki ga tožena stranka ni priglasila (kakor je razvidno iz specifikacije v spisu), priznalo 280,91 EUR pritožbenih stroškov, glede na 11,72-odstoten uspeh pa ji pred pobotanjem prisodilo 32,92 EUR. Po pobotanju mora tako tožena stranka povrniti tožeči stranki 48,93 EUR pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje pravdnima strankama ni priznalo stroškov za pregled sodne odločbe in poročilo strank, kakor tudi ne stroška za poročilo stranki o odločbi sodišča prve stopnje, o vloženi pritožbi in uspehu v pritožbenem postopku, saj gre za opravila, ki so zajeta v storitvi sestave pritožbe in torej ne predstavljajo samostojne stroškovne postavke po OT. Sodišče druge stopnje pravdnima strankama tudi ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj glede na njuno vsebino nista bila potrebna za odločitev v pritožbenem postopku (155. člen ZPP). Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (12), glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. (1) Ur. l. RS, št. 67/2003. (2) Navedeno izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke v tožbi, sodišče druge stopnje pa jih je v dejstveni substrat zadeve povzelo na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP. Pri tem ni opravilo obravnave, saj se v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

(3) Sodišče druge stopnje je listino, označeno kot prilogo A3, ocenilo na podlagi pooblastila iz 3. alineje 358. člena ZPP, saj sta imeli obe stranki možnost obravnavanja tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje.

(4) Četudi bi sodišče štelo pobotni ugovor, ki ga je tožeča stranka postavila pred sodiščem prve stopnje v obrambo zahtevku po nasprotni tožbi, za procesni ugovor (torej za ugovor, ki vsebuje zahtevo za odločanje sodišča), pa bi moralo takšen procesni pobotni ugovor kot nedovoljen zavreči, saj je identičen delu zahtevka tožeče stranke po tožbi. Le-ta pa je bila vložena pred sodiščem prve stopnje (dne 30. 09. 2008) preden je tožeča stranka podala pobotni ugovor v pripravljalni vlogi z dne 03. 05. 2010 (list. št. 105 sodnega spisa), zato so glede takšnega zahtevka nastopili učinki litispendence, ki preprečujejo, da bi sodišče glede istega zahtevka med istima strankama odločalo v drugem postopku.

(5) Iz navedenega razloga je brez učinka njena drugačna izjava v odgovoru na pritožbo, v katerem tudi sicer ob tako izraženem strinjanju vztraja pri povrnitvi celotnih priglašenih stroškov tekom postopka.

(6) http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp

(7) V predmetnem postopku je bila tožba vložena neposredno pri sodišču 30. 09. 2008, zato se v skladu z 39. členom v zvezi s 44. členom ZST-1 (slednji določa, da začne ZST-1 veljati 1. oktobra 2008) za odločanje o taksnih obveznostih v tem postopku uporablja ZST.

(8) Primerjaj: J. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, št. 2, Ljubljana 2008, str. 9. (9) Med drugim tudi razlogom za zavrnitev stroška parkirnine tožene stranke in njenega pooblaščenca, ki jim je tožena stranka izrecno nasprotovala v pritožbi s sklicevanjem na drugačno sodno prakso. Takšnemu ugovoru namreč ni mogoče slediti, saj je praksa sodišč glede priznavanja parkirnine ravno nasprotna od tiste, ki jo zatrjuje tožena stranka. Strošek parkirnine z OT ni predviden, takšno stališče pa je glede navedenega vprašanja zavzel tudi Upravni odbor Odvetniške zbornice na seji 16. 01. 2007. (10) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(11) Uspeh tožeče stranke glede obresti kot akcesorni terjatvi namreč na končni uspeh ne vpliva (39. člen ZPP).

(12) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.