Jedro

Ker zakonska ureditev lovstva, posebej pa lovske pravice, po presoji Ustavnega sodišča ne nasprotuje Ustavi, saj med drugim ne posega v pravice iz 33., 67. in 74. člena Ustave, očitana protipravnost ravnanja države pri urejanju lovske pravice ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača 196.881,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.782,50 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da je ureditev lovstva, zlasti lovske pravice, skladna z Ustavo Republike Slovenije in da zato ni podan element protipravnosti. Čeprav ima lov okoljevarstveno funkcijo in je zato tožeča stranka dolžna dopustiti lov na svojih zemljiščih, se ne strinja s tem, da tožena stranka iz tega naslova pridobiva finančne koristi. Ekološka funkcija lastnine, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je lahko spoštovana tudi tako, da je hkrati spoštovana njena gospodarska funkcija, kar bi bilo mogoče urediti tako, da bi lovsko pravico prenašala tožeča stranka, strokovne in nadzorne naloge na podlagi lovstva pa bi še vedno opravljala tožena stranka. S tem bi koristi od prenosa lovske pravice imel lastnik lovišča. Ne soglaša s stališčem sodišča, da je obstoječi poseg v lastninsko pravico sorazmeren. Ker je tožeča stranka iz premoženjskega izkoriščanja svoje lastnine povsem izključena, to vodi do zaključka, da lahko govorimo o razlastitvi po 69. členu Ustave Republike Slovenije, ki tožečo stranko opravičuje do odškodnine. To sodba sodišča prve stopnje spregleda in je zato materialnopravno nepravilna. Poseg v lastnino tožeče stranke je tako grob, da lahko brez dvoma govorimo tudi o zakonodajni protipravnosti. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem, da je temeljna funkcija lovske pravice naravovarstvena in da opravičuje izključitev lastnikov iz izvrševanja lovske pravice na svojem zemljišču. Še vedno se tožeča stranka sklicuje na notranje ter mednarodnopravne norme, zlasti 33., 67., 69. in 74. člen Ustave Republike Slovenije, 1. člen Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki varuje lastninsko pravico ter na 16. in 17. člen Listine temeljnih pravic EU, ki varujeta podjetništvo ter lastninsko pravico. Ti dokumenti zavezujejo toženo stranko kot članico Sveta Evrope in kot članico EU.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljenega pritožbenega razloga, torej glede pravilne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP tudi glede tam naštetih kršitev postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo tako na odškodninski podlagi, kot na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Ugotovilo je, da tožena stranka pri urejanju lovske pravice v naši državi ni ravnala protipravno in zato podlage za odškodninsko odgovornost ni. Do zahtevka po pravilih o neupravičeni obogatitvi pa tožeča stranka ni upravičena zato, ker ima ravnanje tožene, ki naj bi imelo za posledico okoriščenje tožene oz. prikrajšanje tožeče stranke, podlago v zakonu in torej ne moremo govoriti o odsotnosti pravnega naslova oziroma podlage.

Pri presoji zatrjevane protipravnosti v smislu tožnikovih trditev, da je z obstoječo zakonsko ureditvijo lovstva poseženo v več z Ustavo RS zajamčenih pravic (pravico do zasebne lastnine - 33. člen Ustave RS; pravico do lastnine – 67. člen Ustave RS; pravico do svobodne gospodarske pobude – 74. člen Ustave RS) se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo predvsem na dve odločbi Ustavnega sodišča, ki je o tem že presojalo (1). Da je bilo sodišče prve stopnje (enako pa velja tudi za pritožbeno sodišče) pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika na takšno presojo vezano, ne more biti dvoma, saj so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (primerjaj 1. člen Zakona o ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS), poleg tega pa je tudi sicer pristojnost za odločanje o skladnosti zakonov z Ustavo pridržano Ustavnemu sodišču (21. člen ZUstS v zvezi s 23. členom istega zakona). Ker torej zakonska ureditev lovstva, posebej pa lovske pravice, po presoji Ustavnega sodišča ne nasprotuje Ustavi, saj med drugim ne posega v pravice iz 33., 67. in 74. člena Ustave, ki jih pritožnik v tem postopku posebej izpostavlja, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da očitana protipravnost ni podana, pravilen. Ker pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja trditve, ki jih je podal že pred Ustavnim sodiščem in v postopku pred sodiščem prve stopnje in sta nanje obe sodišči obširno in podrobno odgovorili, pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja ponovno in se zgolj sklicuje na razloge, ki so navedeni že v izpodbijani sodbi. To posebej velja tudi za pritožnikovo trditev, da je zaradi izključitve tožeče stranke iz premoženjskega izkoriščanja njegove lastnine prišlo do dejanske razlastitve in bi pritožnik že na tej podlagi bil upravičen do odškodnine. Izpodbijana sodba namreč te trditve ni spregledala, obravnavalo pa jo je tudi Ustavno sodišče. Tako je pritožnik kot eden od pobudnikov postopka že pred Ustavnim sodiščem trdil, da je z veljavno ureditvijo lovstva omejena pravica do gospodarskega izkoriščanja lastninske pravice, njen del naj bi mu bil vzet brez nadomestila in je zato takšna ureditev v neskladju tudi z 69. členom Ustave (2). Ustavno sodišče je v odločbi U-I-98/04, točka 31, zapisalo, da lastnikom zemljišč in gozdov ostanejo vsi bistveni elementi lastninske pravice na zemljišču (pravica posesti, pravica uporabe in pravica razpolaganja s stvarjo) kljub temu, da lastninska pravica na zemljišču ne vsebuje tudi upravičenj, povezanih z izvrševanjem lovske pravice. Zato ureditev, pri kateri je lovska pravica samostojna pravica in ni del lastninske pravice na zemljišču in gozdu, sama po sebi ne more biti v neskladju z 69. členom Ustave. Do tega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve iz katere izhaja zaključek, da o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave, ki bi posledično pomenila tudi podlago za odškodninski zahtevek, ne moremo govoriti. Z razlogi, ki jih je navedlo Ustavno sodišče, povzelo pa tudi sodišče prve stopnje in jim ni kaj dodati, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Kot je razbrati iz tožbenih navedb in pri tem pritožnik vztraja tudi v pritožbi, je slednji zatrjevano protipravnost in s tem pravico do odškodnine utemeljeval tudi s sklicevanjem na 1. člen 1.Protokola k EKČP(3) ter na 16.(4) in 17.(5) člen Listine temeljnih pravic EU. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te določbe ne zagotavljajo pravic v večjem obsegu, kot jih zagotavljajo že določbe Ustave Republike Slovenije in zato naša zakonska ureditev, za katero je bilo že obrazloženo, da ni v nasprotju z Ustavo RS, posledično ne posega niti v te pravice, ki našo državo zavezujejo na mednarodni ravni, o protipravnosti pa zato tudi v tem pogledu ne moremo govoriti.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa določbe, na katere se pritožnik sklicuje (predvsem je pri tem mišljen 1. člen 1. Protokola k EKČP), tudi sicer ne morejo pomeniti direktne podlage za morebitno prisojo odškodnine. Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP, na podlagi katerega prisoja denarno zadoščenje Evropsko sodišče za človekove pravice, ima namreč naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe in obstaja na mednarodni ravni, vezan pa je na postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku(6). Drugače ni mogoče ravnati niti zaradi 8. člena Ustave, ki določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, saj je to odvisno od vsebine in načina formulacije takšne pogodbe. Glede na besedilo EKČP neposredna uporaba 41. člena po mnenju pritožbenega sodišča ni možna.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve pritožnika za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Glede na to, da s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato odločanje o tem ni bilo potrebno.

(1) Z odločbo U-I-40/06 z dne 11.10.2006 je Ustavno sodišče ugotovilo, da 2. odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja, ki določa, da je divjad po predpisih o lovstvu lastnina države in tretja alineja 1. odstavka 5. člena Zakona o gozdovih, ki določa, da se lastninska pravica na gozdovih izvršuje tako, da je zagotovljena njihova ekološka, socialna in proizvodna funkcija in da mora zato lastnik gozda dovoliti v svojem gozdu čebelarjenje, ter lov in rekreativno nabiranje plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali v skladu s predpisi, nista v neskladju z Ustavo.

Z odločitvijo U-I-98/04 z dne 9.11.2006, kjer je bil med pobudniki tudi tožnik, pa je presodilo, da 3. odstavek 1. člena, 3. člen, 5. in 6. odstavek 4. člena, 3. odstavek 6. člena, 3. odstavek 7. člena, 2. odstavek 8. člena, 9., 11., 25., 31., 32., 33., 34., 35., 36., 40., 1. in 7. odstavek 50. člena, 1. in 2. odstavek 53. člena, 67., 75. in 76. člen Zakona o divjadi in lovstvu niso v neskladju z Ustavo.

(2) 69. člen Ustave RS določa: Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.

(3) 1. člen 1.Protokola k EKČP določa: „ Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarne kazni.“

(4) 16. člen Listine EU o temeljnih pravicah določa:“ Svoboda gospodarske pobude je priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.“

(5) 17. člen Listine EU o temeljnih pravicah določa: „Vsakdo ima pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Lastnina se nikomur ne sme odvzeti, razen za javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa. Zagotovljeno je varstvo intelektualne lastnine.“

(6) primerjaj Martina Bukovec: Odškodnina oziroma pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa št. 17/2007, stran 24 in naslednje.