Jedro

Višina odškodnine 2.250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi smrti matere je primerna. Za pogrebne stroške - pogostitev pogrebcev je utemeljena odškodnina v višini, ki je zadoščala za enkratno skromno pogostitev pogrebcev.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v izreku pod točko II/2 in II/4 tako, da se ta del sodbe glasi: 2. "Tožena stranka Zavarovalnica T. d.d. L. je dolžna plačati tožnikom Z. D., N. D. in S. J. kot dedičem po pokojnem tožniku D. D. odškodnino v skupnem znesku 765.845,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer - od zneska 301.800,00 SIT od 12.10.1998 dalje do plačila, - od zneska 335.945,00 SIT od 16.09.1993 dalje do plačila, - od zneska 128.100,00 SIT od 04.08.1993 dalje do plačila in sicer vsakemu 1/3 navedenega zneska, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Kar zahtevajo tožniki več se zavrne. 4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške pravdnega postopka v znesku 1.152.632,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Glede ostalega izpodbijanega, a nespremenjenega dela se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. II.Tožeče stranke so dolžne povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 16.839,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2000 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku Z. D. odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti matere v znesku 2.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, tožnikom Z. in N. D. in S. J. pa kot dedičem po pokojnem prejšnjem prvem tožniku D. D. vsakemu 1/3 odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 1.406.487,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 301.800,00 SIT od 12.10.1998 dalje, od zneska 335.945,00 SIT od 16.9.1993 dalje in od zneska 768.742,00 SIT od 4.8.1993 dalje do plačila ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 1.432.432,00 SIT z obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS 55/92). Sodbo izpodbija delno v ugoditvenem delu in sicer glede nepremoženjske škode tožnika Z. D., ki presega 1.500.000,00 SIT in glede premoženjske škode vseh tožnikov, ki se nanaša na obresti od zahtevka za spomenik (335.945,00 SIT) in na zahtevek iz naslova pogostitve udeležencev pogreba (768.742,00 SIT) skupaj z obrestmi. Navaja, da je bila tožniku Z. D. prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti matere v pretirani višini in v nasprotju z veljavno sodno prakso. Za enako škodo je bilo tožniku N. D. v letu 1996 prisojeno 1.500.000,00. Od tedaj se odškodnine niso bistveno zvišale. Tožnik tudi ne živi v Sloveniji in tam kjer živi prisojeni znesek predstavlja bistveno več. Primerna odškodnina bi bila za to obliko škode po njenem mnenju 1.500.000,00 SIT. Za spomenik je sodišče prve stopnje prisodilo vsem trem tožnikom skupaj 4.750 DEM v tolarski protivrednosti na dan 15.9.1993 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje. Takšna odločitev pa je po njenem mnenju napačna. Dosojeni znesek z obrestmi znaša sedaj 1.596.786,00 SIT, kar dejansko predstavlja 16.600 DEM. Do nesreče je res prišlo v Sloveniji, kjer je plačilno sredstvo tolar, vendar je škoda nastala v tujini in tožniki tudi živijo v tujini. Tožnikom zato pripadajo na devizno glavnico devizne obresti do trenutka, ko se glavnica preračuna in izplača v tolarsko protivrednost. Za pogostitev ob pogrebu in sedem dni po pogrebu je sodišče tožnikom priznalo vso zahtevano škodo po računih, vendar je prisojeni znesek previsok, ker so zaračunane nenormalno velike količine hrane in pijače. Tožena stranka meni, da so tožniki upravičeni le do povračila stroškov povprečne pogostitve, ne pa vsega kar zahtevajo. Protivi se tudi spremembi deviznega zahtevka za stroške pogostitve v tolarskega in priznanju zamudnih obresti od 4.8.1993 dalje do plačila. Dosojeni znesek skupaj z obrestmi znaša sedaj 3.811.473,00 SIT in je več kot očitno, da bi tak znesek pomenil obogatitev tožnikov. Pritožba je delno utemeljena. O nepremoženjski škodi tožnika Z. D.: Sodišče druge stopnje je mnenja, da je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku Z. D. primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti matere. Pri tem je pravilno vrednotilo intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki jih je že in jih bo tudi v bodoče trpel tožnik in tudi odškodnino pravilno objektiviziralo glede na višino odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za tako škodo v podobnih primerih. Odškodnina v višini 1.500.000,00 SIT kot jo ponuja tožena stranka v pritožbi in je bila prisojena tožniku N. D. s sodbo, opr. št. II Cp 1298/95 z dne 3.4.1996, bi bila po mnenju sodišča druge stopnje prenizka. Pri taki odškodnini namreč ne bi bilo upoštevano razvrednotenje tolarja v vmesnem obdobju za uradno priznano inflacijo, niti dejstvo, da tožnik Z. D. skoraj tri leta dalj čaka na odškodnino za to obliko škode. Preizkus, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje pokaže, da bi samo za uradno inflacijo revalorizirana odškodnina 1.500.000,00 SIT na dan izdaje izpodbijane sodbe znašala približno 2.000.000,00 SIT, razlika 250.000,00 SIT do prisojenega zneska pa tudi ni pretirana za tri leta daljše obdobje čakanja na odškodnino. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (čl. 200 in 203 ZOR) pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika Z. D., je v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP). O premoženjski škodi vseh tožnikov: Po mnenju sodišča druge stopnje je neutemeljena pritožba tožene stranke, v delu, ki se nanaša na obrestni del zahtevka za spomenik. Tožniki so tujci in premoženjska škoda za spomenik jim je nastala v tuji valuti, kot izhaja iz predloženega računa (list. A40). Tožniki so zato imeti izbirno pravico in so lahko zahtevali plačilo odškodnine v tuji valuti ali pa v tolarjih, saj gre za pristno valutno terjatev za premoženjsko škodo. Ker je zahtevek opredeljen glede na razmere v času nastanka te premoženjske škode, v tem primeru ne pride v poštev uporaba 2. odst. 189. čl. ZOR, o odmeri gmotne škode po cenah ob izdaji sodbe, pač pa uporaba čl. 186 ZOR, po kateri je odškodninska obveznost zapadla od trenutka nastanka škode. Tožnikom zato ni mogoče odrekati pravice do povračila premoženjske škode, ki jim je nastala v tuji valuti (DEM) preračunane v tolarje na dan nastanka te škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske vrednosti od tedaj dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zato tudi v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrdilo (368. čl. ZPP). Utemeljena pa je po mnenju sodišča druge stopnje pritožba tožene stranke zoper odločitev o povračilu stroškov za pogrebščino. Stroški pogrebščine so del pogrebnih stroškov in jih mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu oziroma oškodovancem, če so običajni in primerni (1. odst. 193. čl. ZOR). Stroški so običajni, če v določenem času in kraju obstaja običaj pogostitve pogrebcev, primerni pa so tisti stroški, ki ustrezajo izdatkom za skromno pogostitev ožjega sorodstva. Sodišče prve stopnje je mnenja, da tem kriterijem ne ustrezajo stroški pogostitve z dne 30.6.1993 in 7.7.1993 (stroški ob pogrebu in sedem dni po pogrebu) po računih podjetja S. - promet, K. (računi št. 14/6 in 15/7 - listine A18, A19 in A20) v višini 8.680 DEM in 2.290,50 DEM oziroma skupaj 10.970,50 DEM, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Dejansko gre za račune za ogromne količine hrane in pijače ter detergentov (600 steklenic piva, 40 litrov vina, 87 litrov žganja, 5 litrov likerjev, 13 kg kave, 24 kg sladkorja, 104 kg mesa, 70 kg rib, 43 kg sladkorja, 190 jajc itd.), ki naj bi bile namenjene za 300 ljudi (200 ob pogrebu in 100 ljudi sedem dni po potrebu kot je izpovedal tožnik Z. D.). Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da taki stroški niso običajni, niti primerni, zato jih ob pravilni uporabi 1. odst. 193. čl. ni mogoče v celoti priznati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ustrezal bi izdatek 1.828 DEM, kar bi moralo zadoščati vsaj za enkratno pogostitev 50 ljudi, ob bolj skromni pogostitvi pa še za več ljudi, (10.970,50 DEM : 300 ljudi = 36.56 DEM na osebo x 50 oseb = 1.828 DEM). Znesek 1.828 DEM preračunan v tolarsko protivrednost po tečaju 70,07676 SIT za eno DEM, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, znaša 128.100,00 SIT. Iz razlogov, ki jih je navedlo že pri obrestnem zahtevku za škodo za spomenik je tožena stranka glede na izbiro tožnikov in preračun škode za pogrebščino v tolarsko protivrednost na dan 3.8.1993, dolžna plačati tožnikom poleg tega zneska tudi zakonite zamudne obresti od 4.8.1993 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je v tem smislu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo v izreku o premoženjski škodi za stroške pogrebščine tako, da je prisojeni znesek znižalo za pogrebne stroške za 640.642,00 SIT oziroma na 128.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1993 dalje. Odločitev temelji na določilu 4. točke 373. čl. ZPP. V ostalem je v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani a nespremenjeni del potrdilo (368. čl. ZPP). Stroški postopka: Zaradi delne spremembe sodbe je moralo sodišče druge stopnje na podlagi določila 2. odst. 166. čl. ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji je spremenilo tako, da je upoštevalo spremenjeni uspeh strank v postopku na prvi stopnji (2. odst. 154. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje je prisojeno odškodnino znižalo za 18,50%, zato je za takšen delež znižalo tudi v izpodbijani sodbi prisojen znesek pravdnih stroškov tožnikov in sicer od 1.432.432,60 SIT na 1.167.432,60 SIT. Toženi stranki pa je priznalo 18,5 % njenih stroškov za takso za odgovor na tožbo, kar je 14.800,00 SIT. Po komenzaciji pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti še 1.152.632,60 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela s 42% sporne vrednosti (od spornih 1.518.742,00 SIT je uspela znižati odškodnino za 640.642,00 SIT), zato ji pripada 42% priglašenih pritožbenih stroškov za takso za pritožbo oziroma 16.839,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila. V tej sodbi so bile uporabljene določbe ZPP iz leta 1977 na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99.