Jedro

Za upravičence do denacionalizacije ni mogoče šteti oseb, ki so premoženje iz 1. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb pridobile s pravnim poslom, ki je bil po 7. členu istega zakona s sodno odločbo razglašen za ničnega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 01.12.1993 (popravek z dne 22.12.1993), s katerim je ta zavrgel zahtevo za denacionalizacijo - za vrnitev podržavljenega kmetijskega zemljišča pri vl.št. 1391, parc. št. 1821, travnik 4 površine 26074 m2, sedaj vpisana pri vl.št. 154. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je s tem sklepom navedeni organ prve stopnje pravilno na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel zahtevo za vrnitev podržavljenega zemljišča, saj ni bilo pogojev za uvedbo postopka, ker zemljišče ni bilo podržavljeno kupcem zemljišča temveč prodajalcu E.G. in zato kupci zemljišča - pokojni M.J., M.M., M.A., M.Š., pokojna Z.P. in G.Z. nimajo statusa upravičencev po 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da je iz sodbe Vrhovnega sodišča LRS z dne 10.04.1947 razvidno, da je bilo ugodeno zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavljena odločba Okrajnega sodišča z dne 26.10.1946, s katero je kupno pogodbo z dne 11.03.1944 vzdržalo v veljavi. Sodba temelji na določbi 7. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, po kateri so nični posli odsvojitve premoženja, sklenjeni po 06.04.19941 do uveljavitve Odloka AVNOJ, ki po 1. členu navedenega zakona preide v državno last. Predmetna nepremičnina je bila podržavljena na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46) pokojnemu E.G. kot prvotnemu lastniku z odločbo Okrajnega sodišča z dne 25.06.1947. Za pravice iz naslova pogodb pa upravni organ v postopku denacionalizacije ni pristojen, temveč je pristojno sodišče. V tožbi tožeče stranke izpodbijajo odločbo tožene stranke in navajajo izpodbojni razlog napačne uporabe ZDen. Tožena stranka je določbo 3. člena ZDen nepravilno uporabila, ker je kot podlago za ugotovitev upravičencev do denacionalizacije upoštevala odločbo o podržavljenju, katera se je glasila na E.G., ki pa v času podržavljenja ni bil vpisan kot lastnik zemljišč v zemljiško knjigo. Kot lastniki so bili v zemljiški knjigi vknjiženi kupci, ki so zemljišče kupili od E.G., zanje pa ni obstajala nobena pravna podlaga, da bi jim tedanja oblast lahko to zaplenila. Zato je Vrhovno sodišče LRS v sodbi z dne 10.04.1947 uporabilo Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, na podlagi katerega je bila prodajna pogodba izrečena za nično, premoženje pa nato, ne da bi bil prej napravljen prenos v zemljiški knjigi, zaplenjeno prodajalcu kot "sovražniku" in "odsotni osebi", ki v času zaplembe sploh ni bil zemljiškoknjižni lastnik zaplenjenega premoženja. Ta sodba je tako sestavni del akta, s katerim je bilo premoženje zaplenjeno, zato se tožena stranka ne more formalistično opirati na to, da je ob zaplembi kot stranka omenjen samo G. Pri tem je odločilno to, da je kot podlaga za odločitev ničnosti pogodbe, kar je šele omogočilo zaplembo premoženja, uporabljen predpis, ki ga 21. točka 3. člena ZDen navaja kot predpis, katerega uporaba daje podlago za denacionalizacijo. Z izpodbijano odločbo pa tožena stranka pušča, da navedeni predpis učinkuje ravno v tistem delu, ki je bil odločilen za to, da je sploh lahko prišlo do zaplembe. S tako formalistično razlago 3. člena ZDen je v celoti zgrešena vsebina določbe in namen zakona. Okrajno sodišče je v odločbi z dne 26.10.1946 ugotovilo, da je prodajalec G. iz izkupička za prodana zemljišča zgradil velik stanovanjski blok. Vse G. premoženje je bilo zaplenjeno in noben organ ob ugotovitvi ničnosti ni izločal iz njegovega premoženja vrednosti, iz katerega bi se lahko poravnal morebitni kondikcijski zahtevek. Država je tako zaplenila G. nepremičnino in M. kupnino, ki je bila vložena v stanovanjski blok. Pri tem je treba upoštevati še okoliščino, da prodajalec G. tožečim strankam tudi fizično ni bil dosegljiv, saj je bil v tujini. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da se je zaplembena odločba sicer formalno glasila na G., da pa je bilo podržavljeno premoženje tožečih strank, ki so bile z zaplembo dejansko prizadete. Edina podlaga za trditev, da je bil lastnik G., temelji na uporabi predpisa, katerega učinke je ZDen v 21. točki 3. člena želel izničiti. Glede na navedeno zaradi napačne uporabe 3. člena ZDen predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno uporabila 3. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US in 31/93), po katerem so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam naštetih predpisih, med katerimi so navedeni pod točko 19) Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, popravek 74/46), pod točko 20) Odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 in 39/45) in pod točko 21) Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 63/46, popravek 74/46, in 105/46), s katerim je bil potrjen in spremenjen navedeni Odlok AVNOJ-a pod točko 20).

V tej zadevi je bistvo spora pravno vprašanje, ali je v primeru podržavljenja premoženja na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (oziroma pred uveljavitvijo tega zakona Odlok AVNOJ-a), šteti kot upravičence do denacionalizacije le osebe iz 1. člena tega zakona, kot meni tožena stranka, ali pa, kot menijo tožeče stranke, tudi tiste osebe, ki so premoženje od oseb iz 1. člena tega zakona pridobile med vojno s pravnimi posli, ki so bili kasneje razveljavljeni na podlagi določb 7. člena tega zakona. Po 1. členu navedenega zakona je namreč bilo med drugim podržavljeno tudi vse premoženje oseb nemške narodnosti, ne glede na državljanstvo (2. točka 1. odstavka), premoženje pa je prešlo v državno last s 06.02.1945, ko je začel veljati Odlok AVNOJ-a z dne 21.11.1944 (2. odstavek). Po 7. členu zakona pa so pravni posli odsvojitve in obremenitve premoženja, ki po 1. členu tega zakona preide v državno last, sklenjeni od 06.04.1941 do 29.11.1944, nični. V tem postopku je pomembna predvsem okoliščina, komu je bilo premoženje podržavljeno. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da zemljišče v tem primeru ni bilo podržavljeno kupcem, temveč prodajalcu zemljišča E.G., saj zaradi ničnosti kupne pogodbe ni bilo podlage za podržavljenje komu drugemu kot prodajalcu predmetnega zemljišča. Po mnenju sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je pod pogoji 9. do 12. člena ZDen šteti za upravičenca osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po določbah 1. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Glede na določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, po kateri se splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo, če niso v nasprotju s tem zakonom, in glede na to, da ta zakon glede pravnih posledic ničnosti pogodb nima nikakršne posebne določbe, se ta splošna pravila po mnenju sodišča uporabljajo tudi glede pogodb, ki so nične po navedenem 7. členu Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Po splošnih pravilih obligacijskega prava pa nobena od pogodbenih strank na podlagi nične pogodbe ne more uveljavljati pravic, ki bi ji sicer še, če bi bila pogodba veljavna. Zato za upravičence do denacionalizacije ni mogoče šteti oseb, ki so premoženje iz 1. člena navedenega zakona pridobile s pravnim poslom (v tem primeru s kupno pogodbo), ki je bil po 7. členu istega zakona s sodno odločbo razglašen za ničnega. Okoliščina, da je bila kupna pogodba, ki jo je Vrhovno sodišče LRS s sodbo z dne 10.04.1947 izreklo za nično, že pred podržavljenjem izvedena v zemljiški knjigi (01.09.1944), na kar se v tožbi sklicujejo tožeče stranke, na ta postopek ne more vplivati.

Iz navedenih razlogov tožeče stranke niso mogle uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbo zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.