Jedro

Obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja namreč glede na to, da mu upnik ni ugovarjal, v skladu z že zgoraj navedenimi zakonskimi določbami velja za dokončnega in je izvršilni naslov. Upnik je z njegovim poplačilom v skladu s petim odstavkom 38.c člena ZIZ plačal nadaljnje izvršilne stroške (prvi odstavek 38. člena ZIZ), ki so bili za izvršbo potrebni in mu jih mora v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ povrniti dolžnik. Glede na to, da gre za stroške plačila izvršitelja (za njegovo delo in njegove stroške) na podlagi dokončnega obračuna, ki je izvršilni naslov, sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ni imelo nobenih razlogov za dvom o potrebnosti teh nadaljnjih izvršilnih stroškov. V kolikor sodišče prve stopnje ni dvomilo, da je upnik na podlagi navedenega dokončnega obračuna izvršitelja poplačal v celoti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi moralo tudi dolžniku naložiti v povrnitev navedene nadaljnje izvršilne stroške upnika v celoti. Upniku so namreč nastali stroški celotnega poplačila izvršiteljeve terjatve po obračunu, zoper katerega ni ugovarjal, zato mu ni bilo potrebno z računi izkazovati dejanskega nastanka stroškov po posameznem v izvršiteljevem obračunu zajetem računu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu nad priznanimi do priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da je dolžan upniku v roku 8 dni po vročitvi prvostopnega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške, odmerjene s tem sklepom na znesek 332,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2.Zoper tako odločitev (smiselno zoper zavrnjen del priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroškov) se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje upnik brez navedbe pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo z odstranitvijo oseb in stvari iz stanovanja št. 19 v stanovanjski hiši na naslovu ..., ter z izročitvijo izpraznjenega in sanitarno čistega stanovanja v posest upniku. Izvršitelj, ki je izvršbo opravil, je za opravljeno storitev upniku izstavil račun, le-tega je upnik dne 6. 1. 2011 v celoti plačal in sodišču priglasil nadaljnje stroške izvršbe v višini, kot so izhajali iz računa izvršitelja. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom upniku priznalo le del teh stroškov, ni pa mu priznalo stroškov po (pritožbi priloženih) računih izvršitelja št. 2010-00719 v višini 300,00 EUR, ki predstavljajo stroške prevoza, ter št. 36-2010 v višini 206,80 EUR, ki predstavljajo stroške dveh delavcev za demontažo in selitev, ker po mnenju sodišča upnik s predložitvijo citiranih računov ni izkazal, da so ti stroški tudi dejansko nastali. S tako prvostopno odločitvijo se pritožnik ne strinja. V skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik) se stroški za opravljanje storitev, potrebnih za izpraznitev nepremičnine, obračunavajo v dejanski višini in niso vključeni v tarifo, ki določa plačilo za izpraznitev nepremičnine in njeno izročitev v posest upniku. Upnik tako ni imel nobenih razlogov, da bi plačilo teh stroškov izvršitelju zavrnil, zato jih je v celotnem priglašenem obsegu tudi plačal, kot izhaja iz pritožbi priloženega potrdila o plačilu z dne 6. 1. 2011. Upnik predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se dolžniku v plačilo naložijo vsi stroški po računu izvršitelja, ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ob smiselni uporabi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, kar v svoji pritožbi smiselno izpostavlja tudi pritožnik.

5. V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej plača upnik, dolžnik pa mora v skladu s petim odstavkom istega člena upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Med izvršilne stroške, ki najprej bremenijo upnika, spadajo tudi stroški po obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja (38.c člen ZIZ). V skladu s prvim in drugim odstavkom 38.c člena ZIZ mora po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja izvršitelj upniku osebno vročiti obračun plačila za delo in stroškov z obvestilom o pravici upnika, da lahko v osmih dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Izvod obračuna izvršitelj vroči sodišču, kateremu tudi takoj posreduje morebitno upnikovo zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Če upnik take zahteve ne vloži, velja obračun za dokončnega, dokončni obračun pa je izvršilni naslov. Na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča se izvršitelj poplača iz izterjanega zneska, če to ni mogoče, lahko predlaga sodišču, naj odredi plačilo za njegovo delo in povračilo stroškov iz vplačane varščine; če ni bilo varščine, pa izvršitelj pozove upnika, naj mu v osmih dneh plača znesek, ki ga dolguje po dokončnem obračunu oziroma sklepu sodišča, sicer ga lahko izvršitelj prisilno izterja (tretji do peti odstavek 38.c člena ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je izvršitelj upniku in sodišču posredoval poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja (sodišče ga je prejelo 10. 12. 2010), iz katerega izhaja zahtevano plačilo izvršitelja v višini 940,82 EUR. Na podlagi obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja je upnik dne 16. 12. 2010 sodišču priglasil nadaljnje stroške izvršbe v višini 940,82 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odmerilo in dolžniku naložilo v plačilo zgolj v višini 332,66 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopno sodišče priglašene stroške presojalo z vidika potrebnosti stroškov izvršitelja kot dela izvršilnih stroškov, ki jih mora nositi ena izmed strank postopka, ter upniku (izvršiteljevih) stroškov prevoza in čakanja po računu št. 2010-00719 v višini 300,00 EUR in stroškov dveh delavcev pri demontaži in selitvi po računu št. 36-2010 v višini 206,80 EUR ni priznalo, saj naj upnik s predložitvijo navedenih računov ne bi izkazal, da so mu ti stroški dejansko nastali.

7. Zgoraj navedena računa sta zajeta v sodišču po izvršitelju (v okviru priglasitve nadaljnjih izvršilnih stroškov pa tudi po upniku) posredovanem obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja in všteta v končni znesek izvršiteljeve terjatve v višini 940,82 EUR. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da upnik z obračunom plačila za delo in stroškov izvršitelja ne bi soglašal, saj v predpisanem roku 8 dni od prejema obračuna ni vložil zahteve, da o obračunu odloči sodišče, kot to v primeru nesoglašanja upnika z obračunom izvršitelja predvideva drugi odstavek 38.c člena ZIZ. Navedeni obračun tako po istem zakonskem določilu velja za dokončnega, dokončni obračun pa je izvršilni naslov. Iz izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje ne dvomi v to, da je upnik izvršitelju terjatev po obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja poplačal. Za stroške po zgoraj navedenih računih pa naj upnik po stališču sodišča prve stopnje s predložitvijo teh računov ne bi izkazal, da so mu ti stroški tudi dejansko nastali (obrazložitev prvostopnega sklepa na 2. strani). Tako prvostopno sklepanje je po prepričanju sodišča druge stopnje materialnopravno napačno. Obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja namreč glede na to, da mu upnik ni ugovarjal, v skladu z že zgoraj navedenimi zakonskimi določbami velja za dokončnega in je izvršilni naslov. Upnik je z njegovim poplačilom v skladu s petim odstavkom 38.c člena ZIZ plačal nadaljnje izvršilne stroške (prvi odstavek 38. člena ZIZ), ki so bili za izvršbo potrebni in mu jih mora v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ povrniti dolžnik. Glede na to, da gre za stroške plačila izvršitelja (za njegovo delo in njegove stroške) na podlagi dokončnega obračuna, ki je izvršilni naslov, sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ni imelo nobenih razlogov za dvom o potrebnosti teh nadaljnjih izvršilnih stroškov. V kolikor sodišče prve stopnje ni dvomilo, da je upnik na podlagi navedenega dokončnega obračuna izvršitelja poplačal v celoti, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi moralo tudi dolžniku naložiti v povrnitev navedene nadaljnje izvršilne stroške upnika v celoti. Upniku so namreč nastali stroški celotnega poplačila izvršiteljeve terjatve po obračunu, zoper katerega ni ugovarjal, zato mu ni bilo potrebno z računi izkazovati dejanskega nastanka stroškov po posameznem v izvršiteljevem obračunu zajetem računu.

8. Vse navedeno je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu nad priznanimi do priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroškov in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje ponovno presodi potrebnost dela po upniku priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih dolžniku še ni naložilo v povrnitev, pri tem pa upošteva vse zgoraj opisano, predvsem naravo obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja, zoper katerega upnik ni ugovarjal. Sodišče druge stopnje kljub ugotovljeni zmotni uporabi materialnega prava samo s pritožbo (smiselno) izpodbijanega dela prvostopnega sklepa ni moglo spremeniti, saj bi s tem dolžniku odvzelo pravico do pritožbe.

9. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).