Jedro

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da se prvi odstavek 4. člena ZKZ ne nanaša zgolj na preprečevanje onesnaževanja ali drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč, temveč je z njim predpisana tudi uporaba teh zemljišč v skladu z njihovim namenom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik kot uporabnik dela kmetijskega zemljišča parc. št. 1009 k.o. ... na to zemljišče postavil dva reklamna panoja in s tem povzročil nenamensko rabo kmetijskega zemljišča, zato mu je naložil, da ta reklamna panoja do 28. 10. 2016 odstrani ter tudi ta del kmetijske površine začne uporabljati za kmetijske namene.

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta na navedenem zemljišču postavljena dva točkovno fiksirana reklamna panoja, kar pomeni nenamensko rabo kmetijskega zemljišča, saj reklamni pano ni namenjen kmetijski pridelavi, temveč oglaševalski dejavnosti. Kmetijska zemljišča v osnovi služijo predelavi hrane ali krme, zato ni mogoče šteti, da se del zemljišča, kjer sta postavljena reklamna panoja, uporablja v kmetijske namene. Na to ne vpliva okoliščina, da postavitev panoja ne pomeni večje ovire pri obdelavi in da je pod panojema mogoča košnja, saj se izrečeni ukrep nanaša na namembnost zemljišča in ne na njegovo dejansko obdelavo.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa se sklicuje na 4. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), po katerem je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter na prvo alinejo odstavka b) 107. člena istega zakona, po katerem kmetijski inšpektor prepove uporabo kmetijskega zemljišča za druge namene kot za kmetijsko proizvodnjo. Uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom je zato treba razumeti kot uporabo za kmetijsko proizvodnjo, ki v ZKZ sicer ni posebej opredeljena, vendar se toženka v tem pogledu sklicuje na 102. člen Zakona o kmetijstvu (Zkmet-1), po katerem je kmetijsko opravilo delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Postavitev oglaševalskega panoja ni kmetijsko opravilo ali dejavnost, ki bi se izvajala z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti, kot so opredeljene v standardni klasifikaciji dejavnosti. Postavitev oglasnega panoja je zato tudi po mnenju drugostopenjskega organa v nasprotju z obveznim ravnanjem, ki ga določa 4. člen ZKZ. Dodaja še, da je določba 4. člena ZKZ naslovljena na vse fizične in pravne osebe, ki bi lahko prišle v stik s kmetijskim zemljiščem in ne le na lastnika tega zemljišča, za razliko od 7. člena ZKZ, ki obveznosti v zvezi z vzdrževanjem kmetijskega zemljišča v dobrem stanju nalaga točno določenim osebam, namreč lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku.

4. Dodaja tudi, da morebiten poseg v tožnikove ustavne pravice ne more biti predmet tega postopka, da pa se iz navedenih razlogov (ki se nanašajo na zakonitost izpodbijane odločbe - op. sodišča) neglede na to ne strinja s tožnikom, da je prišlo do takega posega.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja s toženkino razlago določb ZKZ. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča, iz katere izhaja, da uporaba kmetijskega zemljišča v skladu z namenom pomeni, da je treba preprečevati njihovo onesnaženje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti. Toženka tega stališča ne le ni upoštevala, temveč se do tožnikovih navedb v tej smeri sploh ni opredelila, kar pomeni kršitev določb postopka. Tožnik meni, da v ničemer ne krši zakona, če kmetijsko zemljišče uporablja tudi za oglaševanje, saj ta uporaba ne ovira obdelave zemljišča oziroma kmetijske pridelave na njem. Tudi v tem pogledu se sklicuje na stališče naslovnega sodišča, da iz prvega odstavka 4. člena ZKZ ne izhaja, da bi moral lastnik zemljišča tudi dejansko izvajati kmetijsko pridelavo oziroma obdelovati zemljišče za kmetijsko proizvodnjo, kar po njegovem še dodatno kaže, da ni kršil določbe ZKZ. V ničemer kršil niti obveznosti, ki jih nalaga 7. člen ZKZ, “zaradi česar je odločitev upravnega organa še toliko bolj sporna“. Ker toženka ni ugotovila, v čem je uporaba zemljišča v nasprotju z namenom kmetijskega zemljišča, saj ni ugotovila onesnaževanja ali drugačne degradacije ali zaviranja rasti rastlin, je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Opozarja tudi na napačno naveden datum inšpekcijskega pregleda v drugostopenjski odločbi, kar po njegovem še dodatno vzpostavlja dvom v pravilnost odločitve.

6. Meni tudi, da je nedopustno, da se toženka ni opredelila do njegovih pritožbenih navedb o kršitvi ustavnih pravic, saj morajo te pravice pri vodenju postopkov in odločanju spoštovati vsi državni organi. Izpodbijana odločba tako lastniku kot tožniku, ki je najemnik zemljišča, omejuje pravico do uporabe gospodarske funkcije tega zemljišča, saj lastnik zemljišča z njegovo oddajo v najem zgolj v polnosti izkorišča lastninsko pravico, ne da bi kakorkoli oviral njegovo namensko rabo. Ustava sicer res določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč, vendar to ne pomeni, da je zaradi zaščite kmetijskih zemljišč “poseg v lastninsko pravico neomejen“. Odstranitev reklamnih panojev zgolj zato, ker ZKZ v prvem odstavku 4. člena določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, oglaševanje pa to ni, ob tem da se zemljišče še vedno obdeluje, pomeni pretiran pravni formalizem in nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljeno gospodarsko funkcijo lastnine. Tožnik zato meni, da je toženka z izpodbijano odločbo nesorazmerno posegla v njegove ustavno zagotovljene pravice.

7. Iz vseh navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

8. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa sodišču dostavila upravne spise zadeve in predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da se prvi odstavek 4. člena ZKZ ne nanaša zgolj na preprečevanje onesnaževanja ali drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč, temveč je z njim predpisana tudi uporaba teh zemljišč v skladu z njihovim namenom. To izhaja že iz zakonskega besedila, ki med zapovedjo uporabe kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom in zapovedjo preprečevanja njihovega onesnaževanja (…) uporablja veznik “ter“, kar pomeni, da obe zapovedi veljata kumulativno, ena ob drugi. Drugi del besedila te zakonske določbe, ki se nanaša na preprečevanje onesnaženja ali drugačnega degradiranja (…) torej ne pomeni razlage prvega dela, kot to zmotno meni tožnik, temveč vsak od teh delov pomeni samostojno zapoved.

11. Toženka se pri tem pravilno opira tudi na razlago s pomočjo prve alineje odstavka B 107. člena istega zakona, v katerem so opredeljene pristojnosti kmetijskega inšpektorja, in ki določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če za to niso izpolnjeni pogoji iz zakona ali podzakonskega akta. Tudi po presoji sodišča to pooblastilo, ki pomeni realizacijo določbe prvega odstavka 4. člena tega zakona, izključuje vsak dvom o zakonodajalčevi nameri oziroma pomenu te določbe. Sodišče k temu dodaja še, da enako stališče – namreč da gre pri nenamenski rabi in degradaciji zemljišča za dve ločeni vprašanji – izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 183/2016, pa tudi iz novejše sodne prakse naslovnega sodišča v zadevah s praktično identičnim dejanskim stanjem kot v obravnavani (I U 318/2017 in I U 397/2017).

12. S tem, ko je toženka določno navedla, zakaj meni, da je v tej zadevi pravno pomembno le vprašanje namenske rabe zemljišča, ne pa tudi njegove degradacije, je po presoji sodišča v celoti odgovorila tudi na tožnikove pritožbene navedbe v smeri, da do degradacije ni prišlo. Iz enakega razloga tudi ni nepopolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi s to degradacijo. Njena stališča tudi niso v nasprotju s stališčem naslovnega sodišča v sodbi U 582/2008, ki sicer pomensko povezuje namensko rabo kmetijskih zemljišč in preprečevanje njihove degradacije, vendar pa vsebine pojma namenske rabe ne omejuje zgolj na preprečevanje degradacije. Kot je bilo že navedeno, pa v vsakem primeru sodna praksa tako naslovnega, kot Vrhovnega sodišča RS v primerih, ki so po pravnem in dejanskem stanju podobni obravnavanemu, zavzema prej opisano stališče, ki je v bistvenem identično toženkinemu. Do zatrjevane kršitve pravil postopka torej v tem pogledu ni prišlo.

13. Tožnik ima prav, da so dolžni vsi organi pri vodenju postopka paziti na ustavne pravice strank, vendar pa po drugem odstavku 120. člena Ustave RS svoje delo opravljajo tudi v okviru in na podlagi zakonov, proti njihovim odločitvam pa je zagotovljeno sodno varstvo (tretji odstavek istega člena). Toženka se zato v obrazložitvi drugostopenjske odločbe pravilno, čeprav zgolj smiselno sklicuje na zakonsko ureditev izvrševanja tožnikovih pravic v zvezi z obravnavano zadevo in na svoje ugotovitve o zakonitosti izpodbijane odločbe, kar smiselno pomeni, da so bile ustrezno zaščitene tožnikove ustavne pravice, ki jih uresničuje prek zakonov.

14. Kot prav tako pravilno navaja tožnik, že Ustava določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč, in to skupaj s tem, da se to varstvo uresničuje prek zakona. Na enak način, torej prek zakona, se zaradi smotrnega izkoriščanja določijo tudi posebni pogoji za uporabo zemljišč (prvi in drugi odstavek 71. člena). V skladu s to ureditvijo tudi prej navedena določba 107. člena ZKZ pristojnost inšpektorja v zvezi s prepovedjo nenamenske rabe zemljišč omejuje z morebitnim izpolnjevanjem zakonsko predpisanih pogojev za tako rabo, zato sodišče nima nobenih pomislekov v ustavnost take zakonske ureditve. Da bi izpolnjeval kakršnekoli posebej predpisane pogoje za nenamensko rabo kmetijskega zemljišča tožnik niti ne trdi, niti svojih trditev o nesorazmernosti posega v svoje ustavne pravice ne konkretizira kako drugače, zato sodišče nima podlage za podrobnejšo presojo teh trditev.

15. Da bi postavitev reklamnega panoja pomenila namensko rabo kmetijskega zemljišča ali da bi za nenamensko rabo kmetijskega zemljišča izpolnjeval kakršne koli posebej predpisane pogoje, tožnik niti ne trdi.

16. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Dokazi, ki jih je tožnik navedel v tožbi, se nanašajo izključno na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, in odločbe, iz katerih izhajajo pravna stališča, na katera se sklicuje, ki pa po naravi ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dokazi, ki jih navaja tožnik, tako niso pomembni za odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.