Jedro

Zgolj dejstvo, da še niso bili najdeni vsi predmeti, uporabljeni ob storitvi kaznivega dejanja, zaslišane neznane osebe in da še ni odkrit kraj, na katerem naj bi bila skrita protipravno pridobljena premoženjska korist, ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi osumljenec na prostosti uničil zanj obremenilne dokaze in vplival na obremenilne priče ali sostorilce.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega I. V. odredi iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Kpd 20332/2011 z dne 24. 4. 2011, zoper obdolženega I. V. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po drugem in tretjem odstavku 212. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 20332/2011 z dne 26. 4. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčevi zagovorniki so zoper navedeni pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP. V zahtevi navajajo, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 212. člena KZ-1, da sta neutemeljena zaključka sodišča, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti in priporni razlog koluzijske nevarnosti, da niso podani razlogi za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, da varnost ljudi ni bila ogrožena do te mere, da bi utemeljevala pripor, ter da odreditev pripora ni sorazmerna z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da so pri obdolžencu podani utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj ter vsi trije priporni razlogi iz prvega odstavka 201. člena ZKP.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

5. Očitek, da iz razlogov navedenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne izhaja utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče očitek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 212. člena v zvezi z 20. členom in hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, oprlo zlasti na dokaze, zbrane z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter tajnim opazovanjem, na zemljiškoknjižne podatke o nepremičninah last N. N. in E. E., na katerih je vpisana hipoteka, ki se nanaša na poslovanje gospodarske družbe, katere družbenika in zakonita zastopnika sta bila obdolženec in K. T. ter na obvestila, zbrana pri UNPIS, iz katerih izhaja, da noben izmed obdolžencev ni pridobil koncesije za organizacijo iger na srečo. Sodišče je v nadaljevanju razlogov sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov ter podalo njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je I. V. skupaj s ostalimi obdolženci stave organiziral na dva načina, poleg tega pa je skupaj s K. T. nameraval organizirati lastno ilegalno stavnico, ki bi prinašala še veliko višje zaslužke. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje, da je obdolženec v hudodelski združbi brez koncesije državnih organov organiziral stave ter na tak način skupaj s K. T. pridobil mesečno protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 50.000,00 EUR.

6. Zahteva je neutemeljena tudi v delu, kjer napada obstoj pripornega razloga begosumnosti. V sklepu o odreditvi pripora, s čigar razlogi se strinja tudi zunajobravnavni senat, je navedeno, da obdolženec razpolaga z veliko količino denarja, ki mu omogoča, da veliko potuje, da ima povezave z ljudmi v tujini, ter da namerava zapustiti ženo in otroka ter si urediti bivanje na Hrvaškem z drugo žensko, s katero je načrtoval celo nakup stanovanja oziroma hiše. Navedeni razlogi v povezavi z visoko zaporno kaznijo, ki je predpisana za kaznivi dejanji, ki se očitata obdolžencu, tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo nevarnost, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.

7. Obsojenčevi zagovorniki z navedbami, da je obdolženec stalno prijavljen v Republiki Sloveniji, da živi skupaj s svojo ženo in otrokoma, da redno izpolnjuje svoje obveznosti, ter da iz evidenc Davčne uprave Republike Slovenije ne izhaja, da ima velika premoženjska sredstva, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdijo, da ni podan priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker niso izkazane tiste posebne okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obdolženčevi koluzijski nevarnosti.

9. Priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če je upravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. V zvezi s tem pripornim razlogom je Vrhovno sodišče že v sodbi XI Ips 4980/2011 podalo razlago, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak da a) morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Tudi glede materialnih dokazov oziroma sledov kaznivega dejanja mora biti podana utemeljena in konkretna bojazen, da bo obdolženec na prostosti uničil oziroma skril tiste dokaze, ki lahko bistveno vplivajo na potek kazenskega postopka. Taka konkretna verjetnost uničenja materialnih dokazov bo podana zlasti v primerih, ko se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali ga je že poskusil izvršiti. Ko so ključni materialni dokazi s strani organov pregona zbrani in zavarovani, po naravi stvari odpade nevarnost, da bo obdolženec te sledove kaznivega dejanja uničil oziroma jih naredil nerabne za nadaljnji potek kazenski postopek.

10. Preiskovalna sodnica je obstoj koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljila s tem, da obstaja upravičena bojazen, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, uničil ali skril dokumentacijo ali predmete, ki bi utegnili biti obremenilen dokaz v kasnejšem kazenskem postopku, ter da obdolženec glede na vodilno vlogo v kriminalni združbi natančno ve, kje in pri kom se taki predmeti nahajajo. Po stališču preiskovalne sodnice osumljenec tudi ve, kateri dokazi se iščejo in pri katerih osebah se nahajajo in bi glede na predhodno prikrito izvrševanje kaznivih dejanj zagotovo poskrbel za uničenje teh dokazov, da jih organi pregona ne bi mogli zavarovati in tako sodišču ne bi bili dostopni. Zaradi prikritega izvrševanja kaznivih dejanj je bilo organom pregona onemogočeno zbiranje obvestil predvsem od neznanih oseb (sostorilcev ali drugih oseb), saj jih doslej kljub intenzivnemu zbiranju obvestil in prikritim preiskovalnim ukrepom ni bilo mogoče ugotoviti, v veliko primerih gre tudi za tuje državljane, ki tako kot ostali osumljenci, uporabljajo nedoločne oblike imen in nedoločljive vzdevke. Prav tako osumljenec skupaj z ostalimi osumljenci skriva protipravno pridobljeno premoženjsko korist na doslej neugotovljenem kraju, organi pregona pa še niso dobili izsledkov mednarodne pravne pomoči o hišni preiskavi, ki je bila opravljena pri G. G. v Nemčiji. Tem razlogom je v celoti sledil tudi zunajobravnavni senat, ki je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. 11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz podatkov spisa, ne iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo storil kaj v smeri uničenja sledov kaznivega dejanja oziroma, da bo vplival na procesne udeležence, katerih sodišče ne konkretizira, temveč posplošeno govori o neugotovljenih osebah. Zgolj dejstvo, da po stališču sodišča doslej še niso bili najdeni vsi predmeti, uporabljeni ob storitvi kaznivega dejanja, da še niso bile zaslišane neznane osebe in da še ni odkrit kraj, na katerem naj bi bila skrita protipravno pridobljena premoženjska korist, ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi osumljenec na prostosti uničil zanj obremenilne dokaze in vplival na obremenilne priče ali sostorilce. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da so bili pri soobdolženem K. T., ki naj bi bil skupaj z I. V. vodilni pri organizaciji nedovoljenih iger na srečo, zaseženi osebni in prenosni računalniki, prenosni telefoni in različni nosilci podatkov, kar ne more biti v prid odločitvi sodišča, da je pri obdolžencu podana upravičena bojazen, da bo na prostosti uničil ključno dokazno gradivo. Na obstoj koluzijske nevarnosti tudi ne more vplivati dejstvo, da je bila pri enem od sostorilcev v tujini opravljena hišna preiskava, katere izsledkov organi pregona še niso prejeli. Zagovorniki v zahtevi zato utemeljeno navajajo, da v času odreditve pripora zoper I. V. priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni bil podan.

12. Ni pa mogoče pritrditi vložniku, da v sklepu o odreditvi pripora niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženca oziroma, da je bila zaradi njegovega ravnanja ogrožena varnost ljudi do te mere, da bi utemeljevala odreditev pripora. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo le-to storjeno, upoštevalo, da obdolženec živi nadstandarden način življenja, kljub temu, da v zadnjih petih letih praktično ni imel prihodkov iz zakonitih virov preživljanja, da mu izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja vir preživljanja, da mu dohodki iz družbe C., d. o. o., ne zadoščajo za zadovoljitev visokih življenjskih potreb ter, da je s K. T. nameraval organizirati lastno stavnico, ki bi mu prinašala še bistveno višje zaslužke. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takšnimi in podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Z navedbama v zvezi z zatrjevanim neobstojem ponovitvene nevarnosti, da je bil obdolženec zaradi premajhnih prihodkov prisiljen vzeti kredit ter da ne razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo, vložniki zahteve ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da varnost ljudi ni ogrožena do te mere, da bi utemeljevala odreditev pripora ter, da je neutemeljen zaključek izpodbijanega sklepa, da je odreditev pripora sorazmerna z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. S tem v zvezi je preiskovalna sodnica navedla, da je odreditev pripora nujna za zavarovanje ljudi in njihovega premoženja, ker igre na srečo ne ogrožajo samo premoženja ljudi, ampak povzročajo tudi odvisnost, ki pušča posledice na vseh področjih človekovega življenja, kot so socialna varnost, družina, šola, služba. Ob tem je preiskovalna sodnica še navedla, da pojem varnosti iz 20. člena Ustave vključuje tudi zdravje in premoženje posameznika ter zdravje in premoženje skupnosti. Zunajobravnani senat je utemeljitev preiskovalne sodnice konkretiziral z navedbami, da igre na srečo ne ogrožajo le premoženja tistih, ki stavijo, temveč povzročajo tudi hudo odvisnost, ter da so kvote v ilegalni stavnici v primerjavi s stavnimi kvotami v uradnih stavnicah neprimerno višje, zato so izgube toliko večje in posledice za ljudi neprimerljivo težje. Ob tem je treba dodati, da naj bi znesek pobranih stav znašal najmanj 2.713.800 EUR. Preiskovalna sodnica je na podlagi pridobljenih zemljiškoknjižnih izpiskov še ugotovila, da je bila na nepremičnini v lasti N. N. vpisana hipoteka v korist I. V., na nepremičnini v lasti E. E. pa hipoteka v korist družbe H., d. o. o., ki se je nanašala na poslovanje družbe C., d. o. o., katere družbenika in zastopnika sta bila v času nastanka terjatev K. T. in I. V. Iz vsebine prestreženih pogovorov in iz poročila o tajnem opazovanju pa izhaja, da jima E. izroča denarna sredstva potem, ko jih K. T. terja od njega. Ob navedenih ugotovitvah, da naj bi osumljenci v zavarovanje svojih terjatev do igralcev nedovoljenih iger na srečo, posegli po njihovih nepremičninah in od njih terjali denar, ter ob dejstvu, da naj bi si obdolženec skupaj z K. T. mesečno pridobil najmanj 50.000,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pripor sorazmeren ter neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja.

C.

14. Ugotovljena kršitev 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, zato je Vrhovno sodišče v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je pripor zoper osumljenega I. V. odredilo na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. V preostalem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.