Jedro

Drži sicer navedba pritožnice, da se absolutna višina denarne kazni ugotovi tako, da se število dnevnih zneskov pomnoži z višino dnevnega zneska, pri čemer mora biti višina dnevnega zneska ugotovljena na podlagi podatkov o storilčevem dnevnem zaslužku. Toda pritožnica povsem prezre, da se obdolženec že več kot pol leta (od 8. 9. 2021 dalje) nahaja v priporu, kjer so možnosti zaslužka že za osnovno preživljanje praktično ničelne. Posledično čemur se višina odmerjene denarne kazni v danem primeru pokaže kot zadostna in korektna tako iz vidika načela sorazmernosti med kaznivim dejanjem in kaznijo, kot iz gledišča načela človekovega dostojanstva in humanosti.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika, ob uporabi 2. točke drugega odstavka 51. člena Kazenskega zakonika in druge alineje 50. člena Kazenskega zakonika izreče kazen dve leti in en mesec zapora.

II. V ostalem se pritožba okrajne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in osem mesecev zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov ali 3.300,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo izgon tujca iz države za čas treh let od pravnomočnosti sodbe. Po 56. členu KZ-1 pa je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 8. 9. 2021 od 21.20 ure ter mu po 73. členu KZ-1 odvzelo elektronske naprave, in sicer mobilni telefon znamke Huawei ter SIM kartici. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Navedeno je v bistvenem povzeta vsebina izreka, izdanega v prvostopenjski sodbi I K 48783/2021. 2. Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila okrajna državna tožilka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1, ob uporabi 2. alineje 50. člena in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreče kazen zapora v trajanju dveh let in enega meseca in denarno kazen v višini 120 dnevnih zneskov po 33,00 EUR, tj. skupno 3.960,00 EUR ter na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let. 3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženca, s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica je mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo izrečene kazni zaradi nepravilnega vrednotenja olajševalnih in drugih okoliščin. Nepravilna odmera kazni zapora pa je tudi posledica nepravilne uporabe določenih pooblastil sodišča glede omilitve kazni iz 50. člena KZ-1. 6. Soglašati je s pritožnico, da KZ-1 nima določbe, ki bi posebej predpisovala, da se sme storilec kaznivega dejanja, ki prizna krivdo po obtožbi, mileje kaznovati in da je merilo, po katerem se določena okoliščina uvršča med t.i. formalne razloge za omilitev kazni (1. alineja 50. člena KZ-1) izrazito formalne narave. KZ-1 namreč te okoliščine ne ureja na način, ki bi bil primerljiv z drugimi določili o dopustni omilitvi kazni, na primer v situaciji prekoračenega silobrana, bistveno zmanjšane prištevnosti in drugih. Posledično gre priznanje krivde o obtožbi ali sporazum o priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 obravnavati kot posebno olajševalno okoliščino iz 2. alineje 50. člena KZ-1, kot to pravilno poudarja pritožnica. Nelogične so zato pritožničine navedbe, da v danem primeru niso bile ugotovljene nobene druge posebne olajševalne okoliščine v smislu 2. alineje 50. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč med olajševalne okoliščine štelo tudi obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, priznanje krivde in obžalovanje kaznivega dejanja (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter izpostavilo, da je okrajna državna tožilka na predobravnavnem naroku za tak primer predlagala omilitev kazni. Za pritožnico tako torej tekom kazenskega postopka na prvi stopnji ni bilo sporno, da se v obravnavani zadevi priznanje krivde smatra kot posebna olajševalna okoliščina, ki predstavlja formalni pogoj za izrek kazni zapora pod zakonskim minimumom, določenim v drugem odstavku 51. člena KZ-1. Ne glede na navedeno pa iz izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da je sodišče prve stopnje naštetim olajševalnim okoliščinam dalo posebno olajševalni pomen, temveč je jasno razbrati, da je skupek olajševalnih okoliščin v povezavi s priznanjem krivde pridobil kvaliteto posebno olajševalnih okoliščin, ki omogoča zaključek, da je treba kazen zapora v danem primeru še dodatno omiliti.

7. Kot je to razvidno iz podatkov spisa, je v obravnavani zadevi okrajna državna tožilka v okviru naroka za izrek kazenske sankcije predlagala omilitev kazni, ki je nižja od zakonskega minimuma s tem, ko je kot primerno ocenila izrek kazni zapora v trajanju dveh let in enega meseca zapora, medtem ko je (iz vidika prostostnega kazenskega sankcioniranja) za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen od tri do deset let zapora. Sodišče prve stopnje predlogu okrajne državne tožilke ni sledilo v celoti, temveč je ocenilo, da bo namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen že v obsegu kazni zapora eno leto in osem mesecev. Takšnemu zaključku pritožnica utemeljeno nasprotuje, saj je sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, določenim ugotovljenim okoliščinam dalo premajhno težo. Posledično so bile okoliščine, da je obdolženec storil kaznivo dejanje tako, da je izkoristil življenjsko stisko tujcev in da je bilo dejanje storjeno na način, da so tujci najnevarnejši del poti (prestop državne meje) morali opraviti sami, podcenjene, medtem ko je bila okoliščina, da je obdolženec kaznivo dejanje storil iz nagiba koristoljubnosti, napačno ovrednotena. Koristoljubnost oziroma nezakonito spravljanje tujcev čez mejo za plačilo je znak kaznivega dejanja, ki ga ne gre šteti še kot okoliščino pri odmeri kazni. Po drugi strani pa je obdolženčeva posebna vztrajnost ob izvrševanju kaznivega dejanja, na katero utemeljeno opozarja pritožnica, ostala povsem prezrta. Obdolženec je namreč dne 8. 9. 2021 v jutranjih urah sprva sam na ilegalen način prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, v posledici česar mu je bil po določbah Zakona o tujcih (ZTuj-2) izdan plačilni nalog in bil izročen hrvaškim varnostnim organom, nato pa je istega dne ob 16.55 uri na mejnem prehodu Zavrč državno mejo ponovno prečkal. Po mnenju pritožbenega sodišča je to brez dvoma za odmero kazni upoštevanja vredna obremenilna okoliščina, ki upraviči izrečeno kazen prostostne narave v obsegu, kot ga je predlagala pritožnica, in sicer dve leti in en mesec zapora.

8. Ne more pa pritožnica uspeti z argumenti o prenizko odmerjeni denarni kazni. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob sprejemljivem vrednotenju okoliščin v katerih je storil kaznivo dejanje, načinu storitve kaznivega dejanja, nagibov, iz katerih je storil kaznivo dejanje in ugotovljenih olajševalnih okoliščin, upoštevaje načelno usmeritev iz prvega odstavka 49. člena KZ-1, izreklo po vrsti in višini povsem primerno denarno kazen. Pri izreku denarne kazni so bile za določitev števila dnevnih zneskov pravilno upoštevane enake okoliščine, kot jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku glavne kazni zapora, kot to izhaja iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem je sodišče prve stopnje posebej pravilno izpostavilo še obdolženčeve premoženjske razmere, ki se nanašajo na vrednost njegove nepremičnine in plače, ki jo je v času dela – torej pred odvzemom prostosti – prejemal v Švici. Drži sicer navedba pritožnice, da se absolutna višina denarne kazni ugotovi tako, da se število dnevnih zneskov pomnoži z višino dnevnega zneska, pri čemer mora biti višina dnevnega zneska ugotovljena na podlagi podatkov o storilčevem dnevnem zaslužku. Toda pritožnica povsem prezre, da se obdolženec že več kot pol leta (od 8. 9. 2021 dalje) nahaja v priporu, kjer so možnosti zaslužka že za osnovno preživljanje praktično ničelne, medtem ko je bilo njegovo preteklo delo v tujini do prijetja zgolj priložnostno, višina zaslužka pa prikrojena bivanjskim razmeram v Švici. In notorno dejstvo je, da slednje niso primerljive z zaslužki na srbskem ali slovenskem trgu dela, posledično čemur se višina odmerjene denarne kazni v danem primeru pokaže kot zadostna in korektna tako iz vidika načela sorazmernosti med kaznivim dejanjem in kaznijo, kot iz gledišča načela človekovega dostojanstva in humanosti. Nenazadnje pa pritožnica na drugem mestu, ko podaja nestrinjanje z trajanjem izrečene kazni izgona tujca iz države, sama opozarja na dejstvo, da bo obdolženec po prestani kazni zapora brez redne zaposlitve in kot tak brez sredstev za preživljanje, na kar so pravilno opozorili tudi obdolženčevi zagovorniki v odgovoru na pritožbo.

9. Končno, pritožnica ne more biti uspešna v graji trajanja izrečene kazni izgona tujca iz države. Njena ocena obdolženčeve nevarnosti za javni red ali javno varnost za primer, če bi obdolženec ostal na ozemlju Republike Slovenije, v primerjavi z istovrstno oceno sodišča prve stopnje, namreč ni popolna. Je nekonkretizirana in brez, da bi bilo hkrati znano, zakaj se je sodišče prve stopnje zmotilo v ugotovitvah, ki so oceno o navedeni obdolženčevi nevarnosti v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljevale in zaradi katere ga je z izgonom upravičeno kaznovalo za čas treh let. 10. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi okrajne državne tožilke delno ugodilo in sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v nespremenjenem obsegu potrdilo (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP.