Jedro

Tožnik obvestila o pravdi s posebno vlogo sicer ni podal, obvestilo pa vsebuje njegova tretja pripravljalna vloga, vendar pa je iz uradnega zaznamka razvidno, da je sodišče navedeno pripravljalno vlogo prejelo le v dveh izvodih. Ker tožnik ni predložil izvoda pripravljalne vloge tudi za stranskega intervenienta na njegovi strani, zoper katerega bi si lahko zagotovil civilnopravni učinek, sodišče naslovnika o sporu ni moglo obvestiti.

Kljub domnevi dobrovernosti in pravilu, da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki temu ugovarja, mora priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke konkretne podlage, ki brez dvoma ostaja v zavesti priposestvovalca. Neveljaven pravni naslov sicer ne izključuje dobrovernosti, vendar le pod pogojem, da je bil priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Dobroverni lastniški posestnik je le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja lastnik parc. št. 1129 k.o. X, sedaj ID znak Y. Tožniku je še naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne pravdne stroške v višini 2.305,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka.

2.Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu zahtevku ugodi. Navaja, da prvo sodišče ni odločalo o predlogu za vstop stranskih intervientov na strani tožeče in tožene stranke, kar pomeni kršitev pravil postopka. Sodišče je postopek kršilo tudi s tem, ko ni odločalo o zavrnitvi dokaznih predlogov tožnika, nasprotno pa je upoštevalo vse dokazne predloge tožene stranke, čeprav tožena stranka v roku 20 dni od opravljenega naroka dne 5. 6. 2012 sodišču ni predložila še enega izvoda ugovora zoper zemljiškoknjižni sklep. Tožnik je navedel, da je tožena stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VIII Pg 107/2002 umaknila tožbo, medtem ko je tožena stranka nasprotno zatrjevala, da poteka spor v navedeni zadevi o ničnosti teh listin. O teh dokaznih predlogih sodišče ni odločilo, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Meni, da je že po pogodbi z dne 20. 6. 1973 odkupil parc. št. 1130/2 in 1129, pozneje razdeljeno na 1129/1 in 1129/2. Zato (in zaradi poteka denacionalizacijskega postopka) prepis v letu 2000 ni bil mogoč. V aneksu z dne 27. 9. 2000 parc. št. 1129/1 pomotoma ni bila navedena. Tožnik je z verigo pogodb, sklenjenih med T. in A. ter med A. in tožnikom, izkazal (singularno) pravno nasledstvo. Pri tem vsekakor ne gre za univerzalno pravno nasledstvo, saj A. ni bila del sistema T. oz. njen TOZD, kot napačno ugotavlja prvo sodišče, pač pa je postala dejanski lastnik s prodajno pogodbo iz leta 1973. Ker priposestvovanje v času družbene lastnine ni teklo, tožnik zatrjuje, da je priposestvovanje teklo vsaj od leta 1997 in se je izteklo v letu 2007. Po pogodbi z dne 20. 6. 1973, sklenjeni med A. in tožnikom, je res naveden del parcele št. 1129, kar pa sta stranki nadomestili z uskladitveno pogodbo z dne 3. 10. 2000. Opozarja, da v letu 1973 vpis v zemljiško knjigo ni bil obligatoren, zavezovalni pravni posel (obligacijsko pravno upravičenje) pa je tožnik nesporno izkazal na podlagi obeh navedenih pogodb iz leta 1973. Zato ni mogoče trditi, da je tožnik sklenil pogodbo z nelastnikom. Izpoved priče V., da so se vse pogodbe posredovale v centralo v Skopje v odobritev, ne dokazuje tega, da filiala ni bila pooblaščena za sklepanje pogodb v imenu A. Priča ni zanikala sklenitve pogodb v letu 1973. Zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni izkazal posesti, ker jo je opustil že v letu 2007, ne drži. Prodajna pogodba s kupcem G. d.o.o. je bila sklenjena šele 22. 12. 2008. Pred tem, v letu 2007, je bila res sklenjena pogodba o investicijskem vlaganju z družbo G. d.o.o., vendar se ta pogodba ne nanaša na sporno nepremičnino. Pričevanje H.K. ne more nadomestiti trditvene podlage tožene stranke, ki nikoli ni zatrjevala, da je imela tožnikova družba T. d.o.o. sklenjeno najemno pogodbo in da je družba oddajala prostore v najem tretjim osebam.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. (204. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožnik je s tretjo pripravljalno vlogo z dne 5. 7. 2012 predlagal, da sodišče pozove Javno podjetje za gospodarjenje s stanovanjskimi prostori Republike Makedonije, da kot stranski intervenient na strani tožene stranke vstopi v ta postopek ter da sodišče pozove podjetje G. d.o.o., ..., da v pravdo kot stranski intervenient vstopi na strani tožnika. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega. S tem obvestilom si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne bo udeležil. Kot je bilo že pojasnjeno, se obvestilo opravi s posebno vlogo preko sodišča. Tožnik navedenega obvestila s posebno vlogo sicer ni podal, obvestilo pa vsebuje njegova tretja pripravljalna vloga, vendar pa je iz uradnega zaznamka razvidno, da je sodišče navedeno pripravljalno vlogo prejelo le v dveh izvodih. Ker tožnik ni predložil izvoda pripravljalne vloge tudi za stranskega intervenienta na njegovi strani, zoper katerega bi si lahko zagotovil civilnopravni učinek, sodišče naslovnika o sporu ni moglo obvestiti. Sodišče prve stopnje bi tožnika sicer moralo pozvati, da predloži še en izvod navedene pripravljalne vloge, vendar pa opustitev tega poziva ter opustitev vročitve vloge eventualnemu stranskemu intervenientu oz. tretjemu ne predstavlja bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, saj to ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

5.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v listine A15/A20, saj so bile v spis predložene po prvem naroku za glavno obravnavo in izven roka, ki je bil tožniku postavljen na glavni obravnavi dne 5. 6. 2012. Sicer pa bi to kršitev tožnik v skladu z določilom 286.b člena ZPP moral uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, v pravnem sredstvu pa zgolj, če je brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, zato so njegove pritožbene trditve v tej smeri neupoštevne. V nasprotju s spisovnimi podatki je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka v roku 20 dni od opravljenega naroka dne 5. 6. 2012 ni predložila še enega izvoda ugovora zoper zemljiškoknjižni sklep. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 6. 2012 izhaja, da je tožena stranka ugovor zoper zemljiškoknjižni sklep na naroku vložila v dveh izvodih, ki se je v enem izvodu vročil tožniku.

6.Tožnik zatrjuje pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini parc. št. 1129/1 k.o. X na podlagi priposestvovanja. Sporno nepremičnino ima v lasti in posesti na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1973. 7.Iz zemljiškoknjižnega izpiska za sporno nepremičnino izhaja, da v korist tožene stranke oz. njene pravne prednice T. M. d.o.o. ni bila vknjižena lastninska pravica, temveč družbena lastnina in imetništvo pravice uporabe pravne prednice tožene stranke. Na podlagi 29. člena ZTLR se lastninska pravica na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati, vendar pa, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v svoji odločbi z dne 13. 10. 2010, najkasneje z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni več mogoče govoriti o družbeni lastnini, čeprav je ta še vedno vpisana v zemljiško knjigo. Tožnik je zato zatrjeval, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobil na podlagi priposestovanja, ki je začelo teči 25. 7. 1997 in se je izteklo 25. 7. 2007. 8.Ključno vprašanje, ki si ga je bilo treba zastaviti v obravnavani zadevi in na katerega je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odgovorilo je, ali je tožnik izvajal lastniško posest v dobri veri. Kljub domnevi dobrovernosti in pravilu, da je dokazno breme nedobrovernosti na stranki, ki temu ugovarja, mora priposestvovalčeva dobrovernost izhajati iz neke konkretne podlage, ki brez dvoma ostaja v zavesti priposestvovalca. Neveljaven pravni naslov sicer ne izključuje dobrovernosti, vendar le pod pogojem, da je bil priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Dobroverni lastniški posestnik je le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova.

9.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik glede lastništva sporne parcele ni bil v dobri veri, saj je na podlagi kupne pogodbe z dne 23. 6. 1973 moral in mogel vedeti, da ni kupil celotne parc. št. 1129 k.o. X, temveč le njen del, ki je meril okoli 360 m2. 10.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da T. M. ni pravna naslednica A. (Filiala Ljubljana) temveč naj bi A. Export Import S., Filiala Ljubljana, s kupoprodajno pogodbo z dne 23. 5. 1973 (ki ni bila niti overjena niti prijavljena za odmero davka) od prodajalca T. S. M. kupila tudi sporno nepremičnino. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1973, ki jo je tožnik sklenil z A. Export Import, S., Filiala Ljubljana, izhaja, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe le del parc. št. 1129 v izmeri 360 m2. Četudi tožnik prava ni vešč, je predmet pogodbe z dne 20. 6. 1973 jasno opredeljen. Da se je tožnik zavedal, da predmet kupoprodajne pogodbe ni bila sporna nepremičnina, katero priposestvovanje uveljavlja v tem postopku, izhaja iz sicer nežigosanega in neoverjenega aneksa z dne 27.9.2000, iz katerega izhaja ugotovitev, da je parc št. 1129 ukinjena ter da sta namesto nje nastali novi parceli in sicer parc. št. 1129/1 poslovna stavba površine 361 m2 in dvorišče površine 232 m2, ter parc. št. 1128/2 – poslovna stavba površine 206 m2 in dvorišče površine 156 m2, ter sta pogodbeni stranki izrecno navedli, da se 2. in 3. točka kupoprodajne pogodbe spremeni tako, da se namesto parc. št. 1129 vpiše parc. št. 1129/2 v izmeri 362 m2, iz česar izhaja, da se je tožnik tudi v letu 2000 zavedal, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe poleg parc. št. 1130/2 le parc. št. 1129/2 v izmeri 362 m2 kot del nekdanje enotne parc. št. 1129 k.o. X, in ne tudi parc. št. 1129/1, katere priposestvovanje uveljavlja v tem postopku. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sicer nežigosana in neoverjena uskladitvena pogodba z dne 3. 10. 2000 prav nasprotna tako vsebini kupoprodajne pogodbe kot tudi aneksu ter iz nje izhaja zavedanje tožnika, da iz dotedanjih listin ne izhaja lastninsko upravičenje.

11.Tožena stranka je nedobrovernost tožnika dokazovala tudi z v letu 2000 podanim ugovorom zoper sklep o vpisu tožnika kot lastnika nepremičnin, na podlagi sporne pogodbe z dne 20.6.1973, ter da je tožnik kot direktor družbe T. d.o.o. Ljubljana s toženo stranko v letu 1992 sklenil najemno pogodbo za sporno nepremičnino, kar je tožena stranka dokazovala z ugovorom zoper zemljiškoknjižni sklep, z odločbo denacionalizaciji iz leta 2001 ter Srg izpiskom.

12.Tudi če bi se postavili na stališče tožnika, da je utemeljeno menil, da je bila predmet kupoprodajne pogodbe tudi sporna parcela, pa je bila njegova dobroverna posest prekinjena najkasneje oktobra 2001, ko je tožena stranka vložila ugovor zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča z dne 10. 10. 2001, na podlagi katerega je bil tožnik seznanjen, da tožena stranka oporeka veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1973 ter aneksa z dne 27. 9. 2000 ter da je bila zoper tožnika dne 13. 7. 2001 vložena tožba zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe, aneksa in izročitev nepremičnin, ki so bile predmet navedenega zemljiškoknjižnega sklepa. Da tožnik ni bil v dobri veri nakazuje tudi okoliščina, ki izhaja iz odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, z dne 8. 5. 2001 št. 04/04-9-362-109/93, da je tožena stranka s podjetjem T. d.o.o. Ljubljana, katere ustanovitelj in zakoniti zastopnik je bil tožnik (priloga B16) sklenila najemno pogodbo z dne 6. 7. 1992, katere predmet so bile nepremičnine vl. št. 658 k.o. X, torej tudi sporna nepremičnina. Obstoj pogodbe potrdi tudi priča K. Res je T. d.o.o. samostojen pravni subjekt, vendar pa je ravnanje zakonitega zastopnika, to je tožnika, lahko pomemben indic pri dokazovanju njegove nedobrovernosti.

13.Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ocenilo, da dobrovernost tožnika v zatrjevanem obdobju ni bila podana in tako pogoj za priposestvovanje ni izpolnjen (2. odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ).

14.Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).