Jedro

Zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano – v konkretnem primeru torej poteka naroka in izjav strank. Velja pa tudi nasprotna domneva: domneva se, da na naroku ni bilo opravljeno nič ali izjavljeno nič drugega razen tistega, kar je v zapisniku navedeno.

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze (le), če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj se je dedinja zapuščinske obravnave udeležila, prav tako pa je, glede na izjavo o izločitvi dela denarnih sredstev pri N., očitno bila seznanjena z možnostjo takšne izločitve. Ker njen zahtevek (uveljavljanje deleža na skupnem premoženju zakoncev) nima dednopravne narave, ga lahko še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavi s tožbo v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dedinji N. P. in M. S. sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom o dedovanju pod točko A/1 ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja, pod točko B pa je za dediče na podlagi zakona razglasilo vdovo N. P., sina U. P. in hči M. S., vsakega do 1/3. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo dedinja N. P. in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da je pritožnica na naroku zahtevala, da se iz zapuščine izloči ½ premoženja, ki sta ga z zapustnikom z delom pridobila v času trajanja zakonske zveze, kakor tudi vlaganja pritožnice, ki so povzročila povečanje vrednosti nepremičnin, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik zgolj zapustnik. Sodnica je na zapuščinski obravnavi, zaradi spremembe dedne izjave zapustnikovega sina, zavrgla zapisnik in sestavila novega. Ob tem pritožnica, ki je prava neuka stranka, zapisnika ob podpisu ni prebrala in je verjela, da so v njem navedena vsa dejstva, ki jih je predhodno navedla na obravnavi. V novem zapisniku je tako zapisano, da je pritožnica zahtevala izločitev zgolj ½ denarnih sredstev na hranilni knjižici. Da sta obstajala dva zapisnika in da je pritožnica zahtevala izločitev premoženja, potrjuje izjava dediča U. P.. Pritožnica v nadaljevanju podrobno obrazloži vsa vlaganja, ki so bila izvršena v nepremičnine in na ta način utemeljuje svoj izločitveni zahtevek.

Na pritožbo je odgovorila dedinja M. S.. Zanika, da bi pritožnica na naroku zahtevala izločitev polovice premoženja, prav tako ne drži, da bi sodnica zavrgla prvi zapisnik in sestavila novega. Strankam je bil dan v podpis zgolj zapisnik, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o dedovanju. Opozarja na možnost zahtevati popravek zapisnika. Dejstva, ki jih pritožnica navaja v pritožbi, so prepozno zatrjevana, saj bi jih morala uveljavljati že v zapuščinskem postopku na prvi stopnji. Tudi sicer prereka vlaganja v obnovo in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Iz zapisnika zapuščinske obravnave z dne 17.9.2010 ni razvidno, da bi pritožnica, tako kot zatrjuje v pritožbi, zahtevala, da se iz zapuščine izloči ½ premoženja, ki sta ga z zapustnikom z delom pridobila v času trajanja zakonske zveze, kakor tudi vlaganja pritožnice, ampak zgolj zahtevek v zvezi z denarnimi sredstvi pri N. Zapisnik, ki ga je sestavilo sodišče, so podpisali vsi trije dediči in nanj niso imeli pripomb.

Zapisnik je javna listina (1. odstavek 224. člena ZPP) in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano – v konkretnem primeru torej poteka naroka in izjav strank. Velja pa tudi nasprotna domneva: domneva se, da na naroku ni bilo opravljeno nič ali izjavljeno nič drugega razen tistega, kar je v zapisniku navedeno. Kot pri drugih javnih listinah, je tudi v zvezi s sodnim zapisnikom dovoljen dokaz nasprotja (4. odstavek 224. člena ZPP). Stranka lahko torej dokazuje, da določena pomembna dejstva niso zapisana ali da so zapisana napačno.

Pritožnica je v zvezi s svojimi trditvami o zavrženju prvega zapisnika, predvsem pa trditvami o tem, da njena izjava, ki naj bi se nanašala na izločitev dela zapuščinskega premoženja, ni (v celoti) zapisana, pritožbi priložila izjavo sodediča U. P., ki takšne trditve smiselno potrjuje.

Po 2. odst. 124. člena ZPP, ki se glede na 163. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) uporablja tudi v zapuščinskih postopkih, ima stranka zapisnik pravico prebrati ali zahtevati, da se prebere, nato pa ima tudi pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Res gre pri tem le za pravico, ne pa tudi procesno dolžnost, vendar pa si s opustitvijo takšnega ravnanja posledično oteži položaj pri dokazovanju zatrjevane neresničnosti oziroma nepopolnosti zapisnika. Pritožnica, kot je bilo že navedeno, vsebini zapisnika ni ugovarjala. Da zapisnik odraža točen potek zapuščinske obravnave in danih izjav, trdi tudi dedinja M. S. v odgovoru na pritožbo. Tudi ni logično, da bi sodnica v zapisnik zapisala izjavo pritožnice o izločanju dela denarnih sredstev pri N., ne pa izjave glede preostalega premoženja (če bi bila izjava res dana). Ob upoštevanju vsega navedenega pritožnica samo z izjavo sodediča (drugih dokazov pa ni ponudila) domneve o resničnosti in popolnosti sodnega zapisnika ni izpodbila.

Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov pritožničinih trditev o tem, da je del zapuščinskega premoženja njen iz naslova deleža na skupnem premoženju zakoncev oziroma vlaganj, in s tem povezanega zahtevka, ne more obravnavati drugače kot v pritožbi zatrjevana nova dejstva, torej dejstva, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala. Upoštevaje 1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze (le), če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj se je dedinja zapuščinske obravnave udeležila, prav tako pa je, glede na izjavo o izločitvi denarnih sredstev pri N., očitno bila seznanjena z možnostjo takšne izločitve. V tej smeri zato tudi ni bilo nobene potrebe po pomoči v smislu 12. člena ZPP (pomoč prava neuki stranki).

Ker gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovljeno zapuščinsko premoženje dodelilo vsem trem zakonitim dedičem, vsakemu do 1/3, pravilna. Ob tem pa pritožbeno sodišče pritožnici še pojasnjuje, da njen zahtevek nima dednopravne narave, kar pomeni, da ga lahko še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavi s tožbo v pravdi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Po 174. členu ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Če je bilo kaj skupnih stroškov, sodišče odloči, v katerem razmerju jih stranke trpijo. V konkretnem primeru tako pritožnica, ne glede na uspeh s pritožbo, do povračila pritožbenih stroškov iz naslova zastopanja ni upravičena. Enako velja tudi za stroške, ki so nastali M. S. v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da obe stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.